D. K. Ocvirk pred zaključkom 2. kroga: »Sem optimist, a optimist, ki nosi dežni plašč.«

21
810

Usmerjanje muslimanskih volivcev v podporo protidemokratični politiki, ki se dogaja v Sloveniji, se bistveno ne razlikuje od Erdoganove politike.Ali se bo politični vrtiljak v drugem krogu odvrtel? Vsekakor je v demokratični politiki toliko igralcev, dejavnikov in izzivov, da je »teden dolgo časovno obdobje» in se lahko zgodi marsikaj, kot je rad spomnil dolgoletni britanski premier Harold Wilson. Zato si ne upamo napovedovati možnih razpletov, ampak bomo na osnovi dosedanjega dogajanja opozorili na kak kamen spotike in na-kazali, kako ga odstraniti. »Kdor zavrača spremembo,» spet Wilson, »je arhitekt propada. Edina človeška ustanova, ki ne napreduje, je pokopališče.«

Politika kot nevtraliziranje sovražnika

Med kampanjo so bili mnogi prepričani, da bo po volitvah prevladala odgovornost za skupno dobro in se bo sestavila mavrična koalicija, ki bo za dobro države in državljanov vendarle ugriznila v trd oreh nujnih reform. A kot kaže, je ta cilj še daleč. Bolj kot skupno dobro in stabilnost države so petim strankam, ki so v Kamniku sestavljale koalicijo, pri srcu njihovi delni in posebni interesi. Znano je, da dosedanji vladni trojček že leto dni pred razpadom ni več deloval in da so Cerar, Židan in Erjavec na bojni nogi. Če so med kampanjo dajali vtis složne antijanševske falange in tako prikrivali lastno nekompatibilnost in nezmožnost sodelovanja, je vse to privrelo na dan, kakor hitro so sedli za pogajalsko mizo.

Če je še razumljivo, da je levičar med kampanjo antidesničar, pa je teže razumeti, da je anti tudi, ko sestavlja koalicijo s svojimi. Ali to pomeni, da anti ni samo volilna taktika, marveč politična filozofija in strategija slovenskih levičarjev? Je zanje politika zgolj »umetnost prepoznavanja in nevtraliziranja sovražnika«, kot soglasno učijo fašistični in komunistični ideologi, in ne »umetnost možnega», kot je že v 19. stoletju trdil francoski državnik Leon Gambetta?

Takšno pojmovanje politike, ki ni zmožno odgovornega povezovanja in sodelovanja v okviru možnega zaradi obsedenosti s svojimi interesi in ambicijami, je neskončno daleč od tistega, kar so naši predniki poznali že v srednjem veku. Ko so namreč ustoličevali svojega kneza na Gosposvetskem polju, je predstavnik ljudstva vprašal zbrane: »Ali je [kandidat] pravičen sodnik, ki mu je do blaginje dežele in je svobodnega stanu, da je te časti vreden? Ali je častilec in branilec krščanske vere?« Zbrani so odgovorili: Je in bode.« To ustoličenje naj bi bilo menda med navdihi Ameriške deklaracije neodvisnosti.

Kako to, da vrednote teh Karantancev tako malo pomenijo nekaterim, ki se hočejo danes usesti na »knežji kamen»? Morda tudi zato, ker niso »častilci in branilci krščanske vere« in že ob voščilu »Bog živi Slovenijo« dobijo živčni zlom. Kakor koli že, za kristjana je politika »najvišja oblika dobrodelne ljubezni« (Pij XI.), ker je delo za skupno dobro in ne za svoj žep.

Premagovanje strahov

V sedanji sestavi državnega zbora (ali pa oni po predčasnih volitvah) bo vendarle treba podirati zidove, razpršiti strahove in graditi zaupanje preko sredinske črte. Prav ob sedanji pat poziciji, ki razodeva vso bedo slovenskega političnega prostora in kulture, je čas za samoizpraševanje političnih elit. Kaj jim manjka, da ne morejo sodelovati? Kaj delajo narobe, da volilna udeležba vztrajno pada in da ljudje vse bolj dvigajo roke od skupnih zadev, od demokracije?

Prav bi bilo, da se v ogledalo pogledajo najprej na desnem polu, kajti njim že nekaj zaporednih volitev pada podpora in je s polovice glasov zdrsnila na tretjino. Gotovo, naše družbeno in medijsko ozračje obvladuje levica. Vendar to ni razlog za jamranje, ampak je lahko tudi spodbuda za večjo zagnanost. Razloge za hiranje desnih politik in strank je treba v prvi vrsti iskati v samem desnem polu, a ne z zgolj kalimerovskim toženjem in kazanjem na druge. Težav s sodelovanjem nimajo samo levičarji, marveč tudi desničarji. Nekateri se namreč bojijo, da vodi sodelovanje z Janšo v podrejeni položaj in volilni poraz. »Janez Janša uničuje svoje koalicijske partnerje, zato v vlado z njim ne bi šla,<, je jasna Ljudmila Novak. Nič kaj dobra popotnica za možnega mandatarja!

Toda kaj je res, se sprašujejo v Delovi rubriki »Kaj je res?«. »Statistično gledano ni tako hudo. Je pa res, da se NSi kot članici prve vlade Janeza Janše na naslednjih volitvah ni uspelo uvrstiti v parlament. Toda stranka je izboljšala rezultat po sodelovanju v drugi vladi Janeza Janše.« Tam še zvemo, da je bila najbolj pogubna koalicija s SD (Borut Pahor), ko so koalicijski partnerji izgubili 71 % glasov na naslednjih volitvah. Kljub razhajanjem med občutki in statistiko velja tem strahovom prisluhniti. Vsem, ki jih vabi k sodelovanju, mora Janša v prvi vrsti izkazovati spoštovanje in vlivati občutek varnosti. Brez tega ne bo pridobil edinega možnega sodelavca na desni, še manj tistih potrebnih z leve, ki na desnico mejijo in imajo z njo tudi stične točke.

Sicer pa se mora sleherni, ki stopi v vladno koalicijo, zavedati, da se je podal na zahtevno pot in da se lahko »v strup prebrača vse, kar srce si sladkega obeta«. Pa ne le zaradi koalicijskih partnerjev niti ne le zaradi rezultatov, ki niso nujno slabi, marveč (še) zaradi vrste drugih dejavnikov. Ker se desni pol sklicuje na evropsko krščansko dediščino, ne bi bilo slabo, ko bi si priklical v spomin načelo, ki ga pripisujejo očetu naše civilizacije sv. Avguštinu: »V nujnem enotnost, v postranskem svoboda, v obojem pa blagohotnost.«

Ustvarjanje ugodnega ozračja za dialog in sodelovanje in njuno izvajanje je najboljša popotnica za gojenje demokratične politične kulture. V takšnem ozračju se bodo ljudje prepoznavali in videli, da se je v politiko smiselno dejavno vključiti ali pa jo s svojim glasom krepiti. Ne nazadnje, v upanju proti upanju smo dobili svojo državo, zakaj bi obupavali, ko smo pred nalogo, da jo dobro upravljamo? Kot izkušeni Wilson lahko rečemo: »Sem optimist, a optimist, ki nosi dežni plašč.«

Vir: Slovenski čas, priloga Družine št. 99, str. 2-3.

21 KOMENTARJI

  1. “Ustvarjanje ugodnega ozračja za dialog in sodelovanje in njuno izvajanje je najboljša popotnica za gojenje demokratične politične kulture. V takšnem ozračju se bodo ljudje prepoznavali in videli, da se je v politiko smiselno dejavno vključiti ali pa jo s svojim glasom krepiti.”

    Lepo, gospod Ocvirk, se strinjam. A to povejte tistim na desnici, ki se enkrat sklicujejo na to, da so “odprti za vse” (in povabijo Jelinčiča na svoj piknik), sicer pa najraje nabijajo po enih in istih bobnih, denimo z “ukradeno” Moskovičevo vilo (včeraj je Janša preko twitterja spet ponovil to laž). In to je eden od razlogov, zakaj praktično nihče noče s to stranko v koalicijo. Sicer pa, leta 2011 je na podoben način Janša ugrabil mandatarstvo, ki bi moralo pripadati Jankoviću, sedaj se mu to vrača. Ja, karma zna biti kruta.

    “Prav bi bilo, da se v ogledalo pogledajo najprej na desnem polu, kajti njim že nekaj zaporednih volitev pada podpora in je s polovice glasov zdrsnila na tretjino. Gotovo, naše družbeno in medijsko ozračje obvladuje levica. Vendar to ni razlog za jamranje, ampak je lahko tudi spodbuda za večjo zagnanost. Razloge za hiranje desnih politik in strank je treba v prvi vrsti iskati v samem desnem polu, a ne z zgolj kalimerovskim toženjem in kazanjem na druge. Težav s sodelovanjem nimajo samo levičarji, marveč tudi desničarji. Nekateri se namreč bojijo, da vodi sodelovanje z Janšo v podrejeni položaj in volilni poraz. »Janez Janša uničuje svoje koalicijske partnerje, zato v vlado z njim ne bi šla,<, je jasna Ljudmila Novak. Nič kaj dobra popotnica za možnega mandatarja!"

    Se strinjam, ampak ste bili premalo jasni – torej se strinjate s tem, kar je izrekla Ljudmila? Jaz se strinjam.

    • Koalicija malih strank z velikimi je vedno problematična. Male stranke, ki so bile v koaliciji z LDS-om so v glavnem izgubljale in tako je bilo tudi v koaliciji z SDS-om. Torej nič novega in nič posebnega. Stranke se morajo same pobrigati, da ne izgubljajo. Toda lažje je za to obtožiti druge, najlažje pa kar JJ.

      Se strinjam, da morajo desne stranke same več narediti, če želijo igrati pomembnejšo vlogo. Toda to se ne bo zgodilo, če bodo le nevoščljivo kazali na tistega, ki je na tem polu zmožen prepričati več volivcev. NSi in druge stranke demokratične usmeritve pač morajo biti programsko in kadrovsko bolj prepričljive. Sedaj očitno niso. Dokler si tega ne bodo priznale in pri sebi naredile ustreznih sprememb, ne bo napredka.

      Interes kontinuitetnih strank je ohranjanje statusa quo, kar pomeni nadaljnje izčrpavanje družbe za peščico privilegirancev, kulturno in gospodarsko zaostajanje, negativna selekcija, izseljevanje najsposobnejših itd. Stranke demokratične usmeritve bi nas morale potegniti iz sedanje pol mafijske ureditve v normalno demokratično družbo, kjer bi vsi imeli enake možnosti. Glede na izjave Ljudmile Novak, ni gotovo, če si stranka NSi sploh želi teh sprememb.

    • Aco,
      na Časnikovih forumih nastopate kot volk v ovčji preobleki.

      Samo vi veste, kakšno korist imate od tega, da lažete in se sprenevedate.

      Omenjate Moskovičevo vilo in Janšo obtožujete laganja. A ko pogledamo zadeve pobliže, vidimo, da lažete vi.

      Kot vsi dobro vemo, saj o tem nesporno pričajo tudi dokumenti, so člani Komunistične partije Slovenije, t.j. slovenski komunisti praktično do vseh nepremičnin, ki so si jih po drugi svetovni vojni prilastili, prišli na način, da so jih ukradli pravim lastnikom.
      Slednje so, pod najrazličnejšimi lažnivimi obtožbami o medvojnem sodelovanju z okupatorjem, nasilno razlastninili in se sami polastili njihovega premičnega in nepremičnega premoženja. Svoje roparsko početje so imenovali “nacionalizacija”.
      V redkih primerih so komunisti lastnikom nepremičnin celo nekaj plačali, a to je potekalo tako, da so lastnika nepremičnine z zastraševanjem in z drugimi šikanami prisilili v prodajo. V takem primeru je bil predmet “odkupa” močno, močno podcenjen, poplačilo je bilo veliko, veliko manjše od resnične vrednosti predmeta razlastitve.

      Vse to torej vemo in tudi ne dvomimo, da je kraja v civiliziranih družbah zločin.

      Vemo tudi, da je stranka SD stvarna dedinja Komunistične partije alias Zveze komunistov, kakor se je partija preimenovala še v proslulem režimu.

      Tik pred prvimi demokratičnimi volitvami v Sloveniji so komunisti svojo stranko primenovali v ZKS-SDP (Zveza komunistov Slovenije – Stranka demokratične prenove).
      Leta 1993 so stranko pretvorili v Združeno listo socialnih demokratov (ZLSD) in jo leta 2005 preimenovali v Socialne demokrate (SD).

      Člani stranke SD z Židanom na čelu se ponašajo s tem, da ima njihova stranka stoletno tradicijo, torej ponosno izpovedujejo, da so takorekoč neposredni dediči zločinskih komunistov.

      Vemo pa še nekaj: medtem ko so po demokratizaciji Slovenije druge politične stranke do lastništva svojih nepremičnin prišle z nakupom le-teh, pa je stranka, ki se trenutno imenuje SD, kot naslednica Zveze komunistov, na tak ali drugačen način obdržala premoženje, ki so si ga komunisti prilastili z nacionalizacijo in je bilo dejansko ukradeno.

      Stranka SD je do nekdaj Moskovičeve hiše na Levstikovi ulici v LJ, kjer ima svoj sedež, prišla z zamenjavo poslopja na Tomšičevi v LJ, ki pa je bilo nacionalizirano, torej ukradeno.

      Stavba na Tomšičevi je bila zgrajena leta 1879 kot Kranjska hranilnica, kasneje je prostore prevzela banska uprava, pred II. svetovno vojno pa Banovska hranilnica. Po vojni je prostore zavzel Centralni komite ZKS. Predhodnica stranke SD si je te prostore prisvojila in jih nikoli ni vrnila prejšnjim lastnikom.

      Ne glede na to, da je bila Moskovičeva vila v nizu lastništev nekomu celo nekaj poplačana, pa je bil objekt na Tomšičevi dejansko ukraden.

      Če si do svoje nepremičnine prišel tako, da si jo zamenjal za nepremičnino, ki je bila ukradena, si tudi slednjo nepremičnino pridobil s krajo.

      Aco, kaj vam torej ni jasno?
      Ali ne razumete, da je bila nacionalizacija kraja?
      Ali pa mogoče ne razumete, da kdor ukradeno prejme v svojo last, tudi sam krade?

      • Kolikor mi je znano, je bila po vojni vila prodana, prejšnji lastniki so zanjo dobili denar od države. SD pa je dobila to kot zamenjavo za prostore na Tomšičevi. Torej ni šlo za krajo – celo Reporter je o tem pisal.
        Kaj vam ni jasno??

        • Aco,
          ali niste prebrali mojega komentarja v celoti, ali pa ne razumete, kar ste prebrali?

          Stavbo na Tomšičevi, ki je bila pred drugo vojno v lasti Banovske hranilnice (in jo je stranka SD zamenjala za Moskovičevo vilo), so po drugi vojni zavzeli komunisti (v njej je bil CK ZKS) in je nikoli niso vrnili lastnikom.

          Ali vam še vedno ni jasno, da pridobitev nepremičnine (na Levstikovi) na način, da jo zamenjaš za nepremičnino (na Tomšičevi), ki je bila ukradena, dejansko pomeni krajo, kakorkoli že obračate besede?

        • Aco,
          najbrz vam je potrebno pojasniti tudi to, da je stranka SD ukradene prostore na Tomšičevi “podedovala” od komunistov in jih imela za svoje, preden jih je zamenjala za vilo na Levstikovi… ker sami očitno ne zmorete pridi do povsem logičnih predpostavk.

  2. Še danes ne vemotočno, kaj je bilo tisto, kar Ljudmila venomer pogreva kot hudo zamero do JJ.
    Ker ne vemo, se je do tega težje opredeljevat.
    Moje mnenje je, da je gonja LN pretiravanje.

    • Ne, ne bo držalo – gospa Ljudmila Novak nikakor ne pretirava. Povedala je to, kar je pač res. Problematično pa je to, da se njeno mnenje premalo upošteva.

      • Le kaj je povedala, ti veš , jaz ne! Samo obtoževanje, vzrokov pa ne! In Janković, mar ni poskušal, pa revež ni znal šteti do 46? Res neumno razmišljaš, Aco!

    • Saj ravno to je problem pri NSi-ju. Kar kaže najbrž na to, da imajo zgolj komplekse ali pa so jih tako dobro nategnili, da bi izpadli totalne budale, če bi to prišlo v javnost.

  3. Če bi bila Novakova modra političarka bi te svoje zamere in zadržke, odločno in jasno povedala Janši v obraz, ne pa o tem razpredala po levih časopisih. Ne vem, ali se res ne zaveda, da to njeno “herojstvo” najbolj škoduje NSi-ju. Prav zaradi tega stranka ne zmore čez 1o% , s katerimi je štartala.
    Za stranko bi bilo koristno, če bi jo ZAPUSTILA !!!

      • Aja, sem mislil, da je Novakova samostojna članica NSi-ja. Zdaj pa berem, da vodstva drugih strank menja pod zaščitnim znakom SDS-a. Torej je Novakova SDS-ov krt v NSi-ju. Ali res gospod AlFe?

        • Kdor je slep kot krt, naj dvakrat, trikrat dobro pogleda in bo videl, da nihče noče s JJ&SDS v partnerstvo. Zakaj že?

      • Zakaj ne, ker je to njihova edina strašilna platforma za uspeh, glede vodenja in znanja so Janši nedorasli in to dobro vedo! Država pa stoji in celo propada!

        • Se popolnoma strinjam! Glede tega sta v Sloveniji dva izredno sposobna človeka: Milan in Janez. Žal nobeden od navedenih noče korakati v smereh:
          – človekovih pravic in svoboščin,
          – minimiziranja država v gospodarstvu,
          – solidarnosti kot vrednoti in
          – javnega dobrega kot vrednosti.

    • Nobenih personalnih nasvetov ne bomo dajali ne SDS in ne NSi. To je njun interni postopek.
      A gospa Novak bi se gotovo morala opravičiti javnosti za “zdrs politične kulture”, ki ga na desni strani le težko prenašamo. Vsekakor se njeni javni nastopi, ki motijo slogo, ponavljajo in to že lep čas.

  4. Z vsem se strinjam razen z mavrično koalicijo. Vsaj niso geji. Pa čeprav nisem čisto prepričan… 🙂
    Acotu pa nima smisla odgovarjati, ker se samo dela neumnega…

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite