Ali se bo politični vrtiljak v drugem krogu odvrtel? Vsekakor je v demokratični politiki toliko igralcev, dejavnikov in izzivov, da je »teden dolgo časovno obdobje» in se lahko zgodi marsikaj, kot je rad spomnil dolgoletni britanski premier Harold Wilson. Zato si ne upamo napovedovati možnih razpletov, ampak bomo na osnovi dosedanjega dogajanja opozorili na kak kamen spotike in na-kazali, kako ga odstraniti. »Kdor zavrača spremembo,» spet Wilson, »je arhitekt propada. Edina človeška ustanova, ki ne napreduje, je pokopališče.«
Politika kot nevtraliziranje sovražnika
Med kampanjo so bili mnogi prepričani, da bo po volitvah prevladala odgovornost za skupno dobro in se bo sestavila mavrična koalicija, ki bo za dobro države in državljanov vendarle ugriznila v trd oreh nujnih reform. A kot kaže, je ta cilj še daleč. Bolj kot skupno dobro in stabilnost države so petim strankam, ki so v Kamniku sestavljale koalicijo, pri srcu njihovi delni in posebni interesi. Znano je, da dosedanji vladni trojček že leto dni pred razpadom ni več deloval in da so Cerar, Židan in Erjavec na bojni nogi. Če so med kampanjo dajali vtis složne antijanševske falange in tako prikrivali lastno nekompatibilnost in nezmožnost sodelovanja, je vse to privrelo na dan, kakor hitro so sedli za pogajalsko mizo.
Če je še razumljivo, da je levičar med kampanjo antidesničar, pa je teže razumeti, da je anti tudi, ko sestavlja koalicijo s svojimi. Ali to pomeni, da anti ni samo volilna taktika, marveč politična filozofija in strategija slovenskih levičarjev? Je zanje politika zgolj »umetnost prepoznavanja in nevtraliziranja sovražnika«, kot soglasno učijo fašistični in komunistični ideologi, in ne »umetnost možnega», kot je že v 19. stoletju trdil francoski državnik Leon Gambetta?
Takšno pojmovanje politike, ki ni zmožno odgovornega povezovanja in sodelovanja v okviru možnega zaradi obsedenosti s svojimi interesi in ambicijami, je neskončno daleč od tistega, kar so naši predniki poznali že v srednjem veku. Ko so namreč ustoličevali svojega kneza na Gosposvetskem polju, je predstavnik ljudstva vprašal zbrane: »Ali je [kandidat] pravičen sodnik, ki mu je do blaginje dežele in je svobodnega stanu, da je te časti vreden? Ali je častilec in branilec krščanske vere?« Zbrani so odgovorili: Je in bode.« To ustoličenje naj bi bilo menda med navdihi Ameriške deklaracije neodvisnosti.
Kako to, da vrednote teh Karantancev tako malo pomenijo nekaterim, ki se hočejo danes usesti na »knežji kamen»? Morda tudi zato, ker niso »častilci in branilci krščanske vere« in že ob voščilu »Bog živi Slovenijo« dobijo živčni zlom. Kakor koli že, za kristjana je politika »najvišja oblika dobrodelne ljubezni« (Pij XI.), ker je delo za skupno dobro in ne za svoj žep.
Premagovanje strahov
V sedanji sestavi državnega zbora (ali pa oni po predčasnih volitvah) bo vendarle treba podirati zidove, razpršiti strahove in graditi zaupanje preko sredinske črte. Prav ob sedanji pat poziciji, ki razodeva vso bedo slovenskega političnega prostora in kulture, je čas za samoizpraševanje političnih elit. Kaj jim manjka, da ne morejo sodelovati? Kaj delajo narobe, da volilna udeležba vztrajno pada in da ljudje vse bolj dvigajo roke od skupnih zadev, od demokracije?
Prav bi bilo, da se v ogledalo pogledajo najprej na desnem polu, kajti njim že nekaj zaporednih volitev pada podpora in je s polovice glasov zdrsnila na tretjino. Gotovo, naše družbeno in medijsko ozračje obvladuje levica. Vendar to ni razlog za jamranje, ampak je lahko tudi spodbuda za večjo zagnanost. Razloge za hiranje desnih politik in strank je treba v prvi vrsti iskati v samem desnem polu, a ne z zgolj kalimerovskim toženjem in kazanjem na druge. Težav s sodelovanjem nimajo samo levičarji, marveč tudi desničarji. Nekateri se namreč bojijo, da vodi sodelovanje z Janšo v podrejeni položaj in volilni poraz. »Janez Janša uničuje svoje koalicijske partnerje, zato v vlado z njim ne bi šla,<, je jasna Ljudmila Novak. Nič kaj dobra popotnica za možnega mandatarja!
Toda kaj je res, se sprašujejo v Delovi rubriki »Kaj je res?«. »Statistično gledano ni tako hudo. Je pa res, da se NSi kot članici prve vlade Janeza Janše na naslednjih volitvah ni uspelo uvrstiti v parlament. Toda stranka je izboljšala rezultat po sodelovanju v drugi vladi Janeza Janše.« Tam še zvemo, da je bila najbolj pogubna koalicija s SD (Borut Pahor), ko so koalicijski partnerji izgubili 71 % glasov na naslednjih volitvah. Kljub razhajanjem med občutki in statistiko velja tem strahovom prisluhniti. Vsem, ki jih vabi k sodelovanju, mora Janša v prvi vrsti izkazovati spoštovanje in vlivati občutek varnosti. Brez tega ne bo pridobil edinega možnega sodelavca na desni, še manj tistih potrebnih z leve, ki na desnico mejijo in imajo z njo tudi stične točke.
Sicer pa se mora sleherni, ki stopi v vladno koalicijo, zavedati, da se je podal na zahtevno pot in da se lahko »v strup prebrača vse, kar srce si sladkega obeta«. Pa ne le zaradi koalicijskih partnerjev niti ne le zaradi rezultatov, ki niso nujno slabi, marveč (še) zaradi vrste drugih dejavnikov. Ker se desni pol sklicuje na evropsko krščansko dediščino, ne bi bilo slabo, ko bi si priklical v spomin načelo, ki ga pripisujejo očetu naše civilizacije sv. Avguštinu: »V nujnem enotnost, v postranskem svoboda, v obojem pa blagohotnost.«
Ustvarjanje ugodnega ozračja za dialog in sodelovanje in njuno izvajanje je najboljša popotnica za gojenje demokratične politične kulture. V takšnem ozračju se bodo ljudje prepoznavali in videli, da se je v politiko smiselno dejavno vključiti ali pa jo s svojim glasom krepiti. Ne nazadnje, v upanju proti upanju smo dobili svojo državo, zakaj bi obupavali, ko smo pred nalogo, da jo dobro upravljamo? Kot izkušeni Wilson lahko rečemo: »Sem optimist, a optimist, ki nosi dežni plašč.«
Vir: Slovenski čas, priloga Družine št. 99, str. 2-3.
