Zakaj ostajamo doma in ne gremo na volišča

42
1294
Predsednik republike Borut Pahor je v soboto, 14. 4. 2018, razpustil državni zbor in razpisal predčasne volitve. Foto: Jože Suhadolnik
Predsednik republike Borut Pahor je v soboto, 14. 4. 2018, razpustil državni zbor in razpisal predčasne volitve. Foto: Jože Suhadolnik

Predčasne parlamentarne volitve bodo 3. junija, saj je predsednik republike Borut Pahor v soboto, 14. aprila 2018, podpisal odlok o razpustu Državnega zbora in razpisu predčasnih državnozborskih volitev. Rok za izvedbo volilnih opravil bo tako začel teči v ponedeljek.

»Pridite na cvetno nedeljo na volišča in si vzemite prihodnost.« Poziv, ki ga poznamo iz leta 1990, ko smo imeli prve povojne večstrankarske volitve. Ki jih sicer radi imenujemo »demokratične«, čeprav stranke še zdaleč niso imele enakih možnosti. Kljub vsemu je z zelo majhno večino zmagala koalicija Demos, ki je uresničila projekt samostojne Slovenije.

Zmaga Demosa pa je prinesla tudi manj razveseljivo posledico. Vsi smo mislili, da smo dobili pravo demokracijo, v kateri imajo vse stranke enake izhodiščne možnosti. Kasnejši tok dogodkov je pokazal, da temu še zdaleč ni tako. Še več: v pogojih zgolj formalne demokracije v resnici odločajo stari centri moči. Ti si lahko volitve enostavno prisvojijo ali kupijo. Da so videti demokratične, pa se poslužujejo različnih propagandnih trikov.

Se še spomnimo volitev leta 2014?

Nekaj tednov prej je moral predsednik SDS Janez Janša v zapor. Mnogo kasneje je tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije potrdilo, da je bila obsodba krivična. A tedaj je pač veljalo, da je sodstvo neodvisno in da ne gre za politični konstrukt, pač pa za normalen postopek, ki je za rešetke poslal skorumpiranega politika. V istem času, torej le nekaj tednov pred volitvami, je nastala Stranka Mira Cerarja. Ta je v anketah takoj zasedla prvo mesto. Rezultat volitev pa je bil natančno takšen, kot so ga napovedale ankete. Torej: SMC je zmagala, ker so jo izvolili ljudje. Verjamete v to? Sam sem še malo verjel takrat, sedaj ne verjamem več.

Ankete naj bi bile, vsaj teoretično, sredstvo merjenja javnomnenjskega utripa. Tudi glede podpore političnim strankam in posameznim politikom. Vendar vemo, da v praksi še zdaleč ni tako. Kdo lahko garantira, da rezultati ankete, objavljeni v nekem (po možnosti režimskem) časopisu odsevajo realno stanje? Kdo lahko garantira, da je nekdo res na prvem mestu in da gre zgolj za informiranje bralcev o javnomnenjskem utripu? Seveda je jasno, da nihče. Zato se postavlja vprašanje, s kakšnim namenom je rezultat ankete sploh objavljen.

Ankete javnega mnenja

Poglejmo primer ankete Vox populi, ki meri popularnost politikov. Na vrhu je skoraj obvezno predsednik republike Borut Pahor, kar je po svoje razumljivo, ker je predsednik republike izvoljen neposredno in je vedno neke vrste kompromis med različnimi političnimi silnicami v državi. Že naslednja mesta pa izražajo precejšnjo nelogiko. Januarja je bila na drugem mestu evropska komisarka Violeta Bulc, ki se v slovenskih medijih pojavlja zelo redko, kljub temu pa je – po omenjeni anketi – ena najbolj popularnih oseb v svetu slovenske politike. Nič novega, nekaj podobnega se je dogajalo že Janezu Potočniku v času, ko je bil evropski komisar. In če bi se v evropsko komisijo prebila Alenka Bratušek, bi verjetno tudi ona zavzemala eno od prvih petih mest na lestvici.

Na še večjo nelogiko pa naletimo, ko se na vrhu znajdejo prvaki koalicijskih strank – in to kljub temu, da sedanja vlada beleži katastrofalno nizko podporo. In pa seveda Marjan Šarec, ki je bil januarja celo na tretjem mestu (kasneje je zdrsnil za dve mesti navzdol).

In kdo je Marjan Šarec?

Še pol leta pred tem je bil v političnem smislu »no name«, poznali smo ga le kot bivšega komika, ki je uspešno kandidiral za kamniškega župana. Dokler se stari centri moči niso odločili, da ga pošljejo v boj za funkcijo predsednika republike, kar je bilo namenjeno predvsem temu, da se prepreči morebiten pohod katerega od pomladnih kandidatov. In ga sedaj že vnaprej razglašajo za prihodnjega predsednika vlade, ki bo »naredil red«, ki prinaša svežino.

A ne pozabimo, da so isto govorili že za Mira Cerarja. Kaj je prinesel Cerar, vemo. In sedaj naj bi se volivci v želji po »novih obrazih« spet opekli z nekom, ki govori o nekakšnih novih vzorcih delovanja? No, da ne govorim o tem, kako visoko na »javnomnenjski borzi« kotirajo Milan Brglez, Dejan Židan in Tanja Fajon.

V čigavem imenu in komu na čast? Ker imamo Slovenci tako zelo radi »multikulti« politiko in ker si tako zelo želimo uvoza kakih sto tisoč muslimanskih migrantov z Bližnjega vzhoda, kar je sicer vroča želja nekdanje novinarke in sedaj evroposlanke socialistov Tanje Fajon (ostali evroposlanci so na lestvicah javnega mnenja komaj zaznavni)?

Torej, anketa, ki sem jo omenil, ne odraža realnega stanja, a morda ni niti prikaz »mokrih sanj« tistih botrov, ki si želijo, da bi bili prej našteti politiki na vrhu. Pač pa je vsaka takšna anketa psihološko prepariranje volivcev, ki jim je treba v glavo vcepiti navidezno resničnost o tem, kdo je zmagovalec. Resnica je, da ljudje nasploh ne maramo porazov, zato se zelo težko identificiramo s poraženci.

Če nam torej »trajbajo« v glavo že vnaprej, kdo bo zmagovalec, bomo avtomatsko potegnili z napovedanim zmagovalcem, ki bo na koncu tudi zares zmagal. In to je trik, ki ga že dolgo spremljamo pred vsakimi volitvami. Tisti pa, ki ne bi podprli vnaprej napovedanega zmagovalca, tudi vnaprej napovedanega poraženca ne marajo preveč. Zato ponavadi niti ne gredo na volitve in ostanejo doma. In ko spet dobimo vlado z »novimi obrazi« in starimi vzorci, spet nergajo, kako so »vsi isti«. A država ne bo ozdravela zgolj od jamranja in tarnanja. Žal.

42 KOMENTARJI

  1. Vedeti, kaj je Sloveniji prav in kaj ni prav.

    In imeti vpliv na pozitivne spremembe.

    To naj bi bila legitimacija vsakega državljana kot volivca.

  2. Slovenski volivec ima izbiro:

    – Ali biti niče, brez lastnega jaza.
    – Ali pa pokazati, da sem in da to hočem tudi pokazati s svojo opredelitvijo za še lepši jutri zase in za svoje zanamce.

  3. Gre za temeljno kulturo človeka, ki se kaže v njegovem aktivnem odnosu do življenja in prihodnosti.

  4. Aktivna vloga do življenja je odvisna predvsem od vzgoje in zgledov doma in v tujini, kjer je volilna udeležba dobra.

  5. In konkretne rešitve za naš prostor – tukaj in zdaj, g. Blažič, g. Svitase in ostali? Da se končno premaknemo od jamranja in tarnanja!

    • Jih še ni, ker imamo še vedno polne hladilnike. Sicer pa gospa Veronika, saj veste, na katero vprašanje narkoman ne more odgovoriti? No, za tiste, ki ne veste: “Kaj pa potem?”

  6. Res je, ti je poglavitno vprašanje volitev: Kako zainteresirati in prepričati volivce?
    Največjo vlogo imajo politiki in mediji.
    Pravi pristop in dobra organiziranost.

    Na tem vsi delajo politične stranke, pa bomo videli kdo bo uspešen.

    Kaj pa civilna družba? Tudi ta bi morala imeti aktiven odnos do volitev in pomagati razjasniti, kako ločiti zrno od plev!

  7. Izjemno pomembno vlogo ima domoljubni čut.

    Če je ta slabo razvit, je tudi nizka volilna udeležba. Lep primer je Madžarska.

    Kdor ljubi svoj dom, mu ni vseeno kako je urejen.

  8. Na volišče ne bom šel, ker nimam pravice voliti. Na dan glasovanja bom dopolnil neko drugo starost, ne tiste, ki je v zakonu določena.

  9. Svatne, ah dajte no, seveda imate kot polnoleten državljan Slovenije pravico volit, in prosim dajte svojo pravico uveljaviti.

    Umetno dilemo o tem, da naj bi Zakon o volitvah v državni zbor v 7. členu skrival jezikovno-logično napako, ker naj bi imel pravico voliti le državljan Slovenije, ki je na dan glasovanja dopolnil 18 let, tisti, ki pa na volilno nedeljo ne bi praznoval osemnajstega rojstnega dne pa naj te pravice ne bi imel, je razširil neutemeljen prispevek z naslovom Dva najpomebnejša volilna zakona skrivata resno napako glede volilne pravice (v: Portalplus, 28. 8. 2017).

    Dilema navedenega prispevka neutemeljeno ignorira, da nam volilno pravico daje 43. člen (volilna pravica) Ustave, ki v 2. odstavku starost precizira takole: “Vsak državljan, ki je dopolnil 18 let, ima pravico voliti in biti voljen.” Volilno pravico uresničujemo “neposredno na podlagi ustave” (1. odstavek 15. člena Ustave).

    • Hočem reči, da meni vaš glas šteje in upam, da pridete volit za tisto izbiro, ki je blizu vam.

      • Prvič: Zakon velja, kot je zapisan! Amen.
        Drugič: Ustava: “neposredno na podlagi ustave..” Kako pa to gre, piše v DRUGEM odstavku citiranega člena ustave: Z zakonom (!!!!) je mogoče predpisati način uresničevanja človekovih pravic…(itd.) IN TO SO GENIJALCI TUDI STORILI. (So, ki trdijo, da nalašč, da bi namreč reklamirali nezakonitost volitev, če bi “popušili”. Pa niso…) Sedaj pa fantazirajo, ko so v r..ti!
        Tretjič: “Tolmačenje” – menda ni treba posebej citirati, kdo edini sme razlagati zakon… (Tega člena seveda ni treba, saj je popolnoma izrecen in nedvoumen! “18 let na dan glasovanja”!!! Ne kdaj prej, ne kdaj kasneje, ne neko drugo starost….)

        • Vaše vztrajanje v dilemi je neutemeljeno.

          – Ad »Prvič: Zakon velja, kot je zapisan! Amen.«:

          Zakon velja prvič, kot je zapisan in drugič, kot smo ga dolžni razlagati z dopustnimi metodami interpretacije. Pri slednjem so ob bok jezikovni razlagi še logična, sistematična, funkcionalna in zgodovinska, ki so po pomenu med seboj enakovredne.

          V primeru dileme znotraj zakona po jezikovni razlagi je treba že kot »Prvič« pribaviti Poročevalca z besedilom gradiva o predlogu zakona. Nato je treba zakonodajno gradivo primerjati z dilemo jezikovne razlage. To pri konkretni dilemi vodi v sklep, da je dilema zgolj okornost določila zakona, nikakor pa ne, da gre za pomen v omejitvi volilne pravice le na tiste, ki imajo 18. rojstni dan ob dnevu volitev.

          – Ad »Drugič: … Kako pa to gre, piše v DRUGEM odstavku citiranega člena ustava …« (govorite o 2. odstavku 15. člena Ustave):

          V razpravi o volilni pravici iz 2. odstavka 43. člena Ustave vsem od 18. leta dalje se je neutemeljeno ozirati v 2. odstavek 15. člena Ustave. Slednji je namreč postopkovna (procesna) določba, naša razprava pa je o vsebinski (materialni) dilemi volilne pravice.

          – Ad »Tretjič: … kdo edini sme razlagati zakon …«:

          Slovenski zakon smemo razlagati vsi.

          • Zakon je zapisan izrecno in nedvoumno. Ne potrebuje nobene razlage.
            V kolikor je z zakonom določena omejitev neustrezna/pretirana, mora/sme to ugotoviti Ustavno sodišče.
            Zakon lahko razlaga samo zakonodajalec.
            Je pa res, da si je znani uglednež, ki POJASNJUJE (!!! ne RAZLAGA) zakon, moral IZMISLITI, kaj piše v zakonu, da je prikril resnico. Piše namreč o “osemnajst let starosti … ki jih mora oseba dopolniti NAJKASNEJE na dan glasovanja.” Besede NAJKASNEJE v zakonu ni. Mojster je tako pokazal, da si upa lagati, če se mu zdi potrebno, hkrati pa dokazal, da je zakon zapisan razumljivo in natančno. Le z lažjo (in fantaziranjem) se ga more nategovati na svoje kopito.
            Se pa prizadevnim zahvaljujem za trud. O tem, da črno ni belo, se pač ne mislim več zamujati niti nadlegovati bralstva.

          • Ker persistirate, sem, namesto vas, dobronamerno in konstruktivno vpogledal v prakso ustavnega sodišča, ki jo iščete. To – zlasti pa zadnja poved spodnjega citata presoje ustavnega sodišča – sedaj mora zadostovati.

            Primer presoje sta povezani zadevi številka U-I-417/02 in U-I-346/02, v katerih je ustavno sodišče med drugim zadržalo izvrševanje zadevnega 7. člena Zakona o volitvah v državni zbor, nato pa je del povedi iz 1. odstavka 7. člena razveljavilo, ostalo pa je obrazložilo, da ni v neskladju z Ustavo:

            »[…] Prvi odstavek 43. člena Ustave določa, da je volilna pravica splošna in enaka (v konkretni zadevi obravnavamo vprašanja splošne volilne pravice).[…] Drugi odstavek 43. člena Ustave določa, da ima pravico voliti in biti voljen vsak državljan, ki je dopolnil 18. let. S tem Ustava opredeljuje “splošnost” volilne pravice oziroma določa krog oseb, ki imajo volilno pravico. To so osebe, ki izpolnjujejo pogoj državljanstva in določene starosti. Ustava drugih pogojev za izvrševanja aktivne volilne pravice (npr. poslovna sposobnost, nekaznovanost, stalno prebivališče) ne določa niti izrecno ne nalaga oziroma pooblašča zakonodajalca, da sme (mora), če oceni za potrebno, take pogoje predpisati z zakonom (t. i. zakonski pridržek). […] To pomeni, da ima na podlagi drugega odstavka 43. člena Ustave aktivno volilno pravico vsak, ki je državljan Republike Slovenije in ki je do volitev dopolnil 18 let. To velja za volitve v Državni zbor, Državni svet, za volitve Predsednika Republike in za volitve v organe lokalnih skupnosti (župane, svete občin). […] Ustavno sodišče je ugotovilo, da je del 7. člena ZVDZ [ta del se je glasil: “in mu ni odvzeta poslovna sposobnost”] v neskladju z Ustavo in ga v tem delu razveljavilo. Preostali del 7. člena ZVDZ ni v neskladju z Ustavo, saj je njegova določba enaki ustavni določbi. […]«

          • Pa še tole: Razprava o gornji umetni dilemi zamegljuje veliko bolj aktualno dilemo, ki je pravkar eskalirala v zadevi predložitve volilne liste Združene desnice (Aleš Primc) za volitve v Državni zbor v 6. volilni enoti.

            Zavrnitev njihove liste s strani DVK je, kot se navaja v včerajšnjih medijih, vezana na domnevno kršitev pogoja iz 6. odstavka 43. člena ZVDZ – t.i. spolne kvote -, ki se glasi: »Na kandidatni listi noben spol ne sme biti zastopan z manj kakor 35% od skupnega dejanskega števila kandidatk in kandidatov na listi.«

            Navedeni zakonski pogoj, ki predstavlja t.i. spolno kvoto, je nedopusten v gornji polemiki proučevanega 2. odstavka 43. člena (volilna pravica) Ustave, po katerem ima vsak polnoleten državljan Slovenije »pravico voliti in biti voljen.« V zadevi zoper ZD gre za nedopusten – konkreten in neposreden – poseg v “pravico biti voljen” politične stranke ZD in prizadetih oseb na njeni listi.

            S tega vidika je zakon (ZVDZ), ki v 6. odst. 43. člena popolnoma onemogoča »pravico biti voljen« stranki Združena desnica in osebam na listi za volitve v 6. volilni enoti prekomerno krši njihovo pravico iz 2. odstavka 43. člena Ustave, ter je s tem v neskladju z Ustavo (hkratna kršitev 1. odstavka 153. člena Ustave).

            Prizadeta stranka in prizadete osebe se lahko v roku za vložitev ugovora zoper sklep DVK skrbno osredotočijo v pomen navedene kršitve zanje. Na kratko: napačen spol (v tem primeru zakon kot napačnega šteje moški spol) ne sme biti razlog za popolno izključitev »pravice biti voljen«. Nato pa hkrati z vložitvijo ugovora predlagajo pobudo za urgentno ugotovitev navedene neustavnosti na Ustavno sodišče.

          • Celo Janez Pogorelec priznava Libertarcu, da je iz tega vidika zadeva zrela za Ustavno sodišče (Reporter na Twiterju).

          • @Amelie

            O nedopustnem početju dr. Pogorelca je bilo povedanega dovolj.

            A.

            Sem pa sedaj vpogledal v pogovor na Twitterju, ki ga navajate. Kaj reči: Navedeni že vse jutro podaja v bistvu omalovažujoče privoščljive razmisleke o tem, da naj bi v stranki ZD napravili postopkovno pomoto. Ta privošljivost je zavržna. Podobno je privošljiva reakcija g. Antona Tomažiča, ki včeraj ob novici, da je stranka ZD v težavah, privoščljivo navrže: “Izračunali da ravno za 1% glasov bo pa še vedno?”, kar je pravtako zavržno.

            In to še preden bi stranka ZD, ki je v težavah, sploh podala izjavo o dogodku, o tem ali gre za morebitno napako ali gre za kaj drugega. Kot napovedujejo bodo pripravili izjavo danes ob 15. uri. Tega manjka – izjave prizadete stranke ZD – o položaju v postopku pred DVK, kateri je očitno še v teku (!), se dr. Pogorelec kot strokovnjak zaveda oziroma bi se moral zavedati.

            B.

            Zdi se, da so navedena in tudi ostala (na primer zoper stranko SDS), vsakodnevno potekajoča, neutemeljena izvajanja visokega funkcionarja NSi dr. Janeza Pogorelca na Twitterju precizno usmerjena v eno točko.

            Usmerjena so v razbijanje možnosti za enotnost v protikomunističnem polu. Kljub temu, da smo pred usodnimi volitvami.

  10. A ni morda drugače? Na dan volitev Svatne najbrž ne bo star 18 let, ampak manj. Če je temu tako, potem je krasno, da portal casnik obiskuje.

  11. Zanima me, če ima Svatne še kaj drugega koristnega za povedat kot pa le formalistično pripombo glede zakonske določbe.

    • V mojem pismu bralca, ki ga je pred leti objavilo Delo, je bil objavljen samo prvi del pisanja. Drugi, neobjavljeni del, pa vsebuje tiste “koristne” navedbe, po katerih ljubeznivo povprašuje “svitase”. Med drugim tudi, kako in kdo more povzročeno s.anje popraviti – kdo ima še mandat in je upravičen to storiti. Z drugim delom pisma so seznanjeni vsi, ki jih to zadeva. Bi pa nasprotoval opredelitvi “formalistična pripomba”, kadar gre za bistveno in usodno ustavno pravno in državno pravno zadevo, čeprav verjamem, da je po desetletjih kardeljanskega pranja možganov (univerza drEK) težko prestaviti v prestave parlamentarne demokracije, kjer se pravice človeka in državljana urejajo izključno z zakonom! Ki seveda mora biti usklajen z ustavo – o čemer odloča ustavno sodišče, ČE JE PROBLEM – in ga mora zakonodajalec uskladiti (če seveda ima mandat – če je bil veljavno izvoljen…. Danes niti ustavni sodniki nimajo mandata… itd.). Kdo ima še danes mandat, se ve!

      • Zaradi Stalinioze si ljudje ne znajo odločati in ne upajo izražati upora. Seveda nismo popolnoma za vse krivi ljudje, kriva je tudi sofisticirana leva propaganda. Desne stranke pa so soodgovorne zaradi nesposobnosti kontriranja. Če si politik in te nekdo nečesa obtoži moraš najprej to obtožbo zaznati, potem pa moraš nanjo učinkovito odgovoriti. Ne pa namesto tega molčati in se zapirati vase.

        Recimo, ko so v prejšnjem (ali predprejšnjem) Zrcalu Tedna insinuirali, da tako imenovane slovenske desne populistične stranke so proti-evropske ni nihče protestiral. Ne samo glede obtožb o populizmu ampak tudi glede proti-evropskosti. Če kaj so proti-evropske naše leve politične stranke. Pa ni potrebno gledati daleč nazaj saj to levi politiki dokazujejo vsak dan. A ni recimo paradoks, da je nekdo, ki je pro-ruski hkrati še pro-evropski?

      • Pa tudi o davkih se recimo nihče noče pogovarjat pa so še kako pomembna tema. Ali pa o pomanjkanju demokracije.

  12. Razgovor s Svatne vidim kot odklon od teme. Na vprašanje “Zakaj ostajamo doma in ne gremo na volišča” moramo iskati odgovore drugje kot v formalizmu. Odklonov od tem se pojavlja čedalje več. Ne nasedajmo!

  13. In kaj lamentacije povedo? “… To so osebe, ki izpolnjujejo pogoj državljanstva in določene starosti.” Ustavno sodišče (ki si med drugim upa marsikaj!) se določbe , o kateri je govor, sploh ni dotaknilo. Torej zakon ostaja in še naprej določa “na dan glasovanja dopolnil 18 let starosti.” Nobeno pesnikovanje in leporečje ne pomaga. Navsezadnje tudi zato ne, ker zakonodaja ni pesnikovanje in literarno izživljanje (četudi je v naših krajih navada drugačna – npr. “pisateljska ustava” in podobne čarolije), marveč mora biti zakon zapisan izrecno in nedvoumno. Kar ni zapisano tako, sploh ni zakon. Na žalost pa je zadevna alinea sedmega člena prav šolsko pravilno zapisan zakon. In se je moral ugledni pojasnjevalec v svoji dobro plačani ejakulaciji preprosto zlagati, da je v zakonu zapisano “najkasneje”… Fuj! O strokovnosti in modrosti tipov, ki se sončijo z akademskim okrasjem načičkani kot dobro plačani ustavni sodniki, pa neskladja z ustavo – čeprav so se s 7. členom ukvarjali – niso zaznali, očitno ne gre dvomiti…. Maherji so celo ugovarjali opominu za področje volitev in človekovih pravic pooblaščenemu internacionalnemu organu (OVSE), ki je (URADNO) opozoril, da pravica voliti poslanca italijanske in madžarske manjšine, kakor je urejena z zakonom pri nas, krši temeljne človekove pravice…
    O tej gnojni tvorbi je škoda zapravljati čas!

  14. Za sklep – ker kot rečeno je škoda bezati v gnilobo – moram le povedati ključno misel: Zakaj ustavno sodišče – niti zakonodajalec in nihče drug, ki se ga pravno člen dotika – niti ne omenja zadevnega v prvi alinei 7. člena ZVDZ. Zadeva je očitna: Tisti trenutek, ko se ti primerki lotijo “popravljanja” noro zapisanega zakona (znani M. Krivic je zapisal: Zakon velja tudi če je napačen. Pameten ga pač popravi…), že s samim tem dejanjem priznajo, da nimajo mandata – da niso bili izvoljeni niti po (ne)izvoljenih veljavno imenovani, in morajo spakirati…
    Ker nočejo zadeve razrešiti tako, kot jo je treba in se zlahka tudi lahko, pač puščajo problem ob strani. Navsezadnje ravnajo naravno in logično: Kamor je šel bik, naj gre še štrik, DRŽAVA PA V MALORO. Saj menda to hočejo? Le da bo konec projekta, ki se je uresničil 31.10.1918 in potem sto let “crkaval” (dobesedno !!! “mrličev kope”), prekleto klavrn in sramoten.

  15. Prav. Pustimo to.

    Niste pa odgovorili meni mojega, saj sem podal up, da navkljub vašemu odločnemu pomisleku pridite volit za tisto izbiro, ki je blizu vam. Povejte, da le boste.

    • Seveda se bom udeležil volitev – takoj, ko mi VELJAVNI zakon tega ne bo prepovedoval. Tragično je, da nekateri komentirajo, kot da gre za “formalizem” – seveda imajo prav! A le če do vratu in čez tičijo v boljševističnem razumevanju prava / zakona: Saj je vseeno, kaj piše. CK bo že odločil. Kolikokrat bo treba ponoviti, da zakon velja, kakor je zapisan? “Formalizem” (kot temu nekateri tu pravijo!) in “postopek” sta temelja demokratičnega sistema in vladavine prava.

      • O, hvala lepa, da ste odgovorili. Pogovora z vami sem vesel in vas spoštujem.

        Prva dilema: Ne strinjam se s kritiko 7. člena ZVDZ, češ da besednjak tega zakona vsem, razen državljanom RS, ki prav na volilno nedeljo praznujejo 18. rojstni dan, prepoveduje udeležbo na volitvah. Zame je dilema umetna, volilno pravico ima namreč na podlagi 2. odstavka 43. člena Ustave vsak državljan, ki je dopolnil 18 let. V kolikor bi se vam kdaj zgodilo, a upam da nikoli, da bi vam nekdo – konkretno in neposredno – prepovedal iti volit ob sklicevanju na gornjo dilemo, pa lahko vzporedno teku postopka ugovora vzporedno sprožite še pobudo na ustavno sodišče.

        Druga dilema:

        Pojdimo vendar volit. Imamo lahko tisoče razlogov, zakaj ne bi odšli. Med razlogi je lahko tudi nezadovoljstvo z okornimi besedili zakonov kot je to v primeru gornje prve dileme. Ali pa razlog, da naš (posamezen) glas ne šteje. Ali pa mnenje, da so nekateri kandidati nesposobni. In tako dalje in tako dalje. V vsakem primeru pa bo ob končnem izidu volitev nek delež državljanov RS vselej nezadovoljen z izidom.

        Toda, z našo udeležbo in izpolnitvjo volilnega lističa moramo varovati nadpomen, večji od vseh navedenih tisoč razlogov o tem, zakaj ne iti volit. Naša udeležba na volitvah ni le naša pravica, temveč je tudi naša dolžnost. Temelj delovanja te naše države, za razliko od pretekle totalitarne države, je namreč načelo svobodnih in poštenih volitev. Ta temelj moramo varovati polnoletni državljani tako, da gremo zares volit. Smo odgovorni, da na naveden način varujemo volilni proces, saj je v tem procesu temelj delovanja države. Zato naše, z oddanim volilnim lističem, oddano stališče, tako močno šteje. Zato se je za težo 1-nega vašega (ali mojega) glasu med 1.713.762 volilnimi upravičenci v tem najinem posvetu vredno boriti.

        Vztrajam, dajte povedat, da boste kljub pomisleku šli volit.

        • Žal ste v globoki zmoti:
          “…volilno pravico ima namreč na podlagi 2. odstavka 43. člena Ustave vsak državljan, ki je dopolnil 18 let.” Ustava ni izvršni akt, marveč deklaratorni. Samo ZAKON (in to ne le sprejet, marveč tudi razglašen!) more določiti, kako se ustavna določila uresničujejo. To je tudi jasno in razumljivo zapisano v 15. členu ustave, ki pove, kako se Z ZAKONOM uresničuje (ali omejuje) pravice.
          Seveda mi je popolnoma jasno, od kod izvira zmota. Napačno branje povsem preprostega, izrecnega in razumljivo zapisanega teksta prve alinee 15. člena ustave. “Neposredno” se tiče “uporabnika pravic”. Samo on NEPOSREDNO jih je lahko deležen ali se mu jih lahko odvzame. Ne “preko posrednika”. Seveda so pravice in temeljne svoboščine opredeljene v ustavi (“na podlagi ustave”!)
          Tistim “razlagalcem”, ki pa samovoljno delajo iz zakonika literarno smešnico in ali po svoje podtikajo, kaj naj bi zapisano pomenilo ali pa se (kot. npr. dr. Grad) celo zlažejo, kaj v zakonu piše, pa velja cela vrsta temeljnih pravnih načel. Vsebina teh je zaobjeta v latinskem citatu: Expressum facit cessare tacitum! Vse kar je izrecno določeno, izključi vsako drugačno razlago ali dopolnitev. 18 let NA DAN GLASOVANJA – Žaljivo za homo sapiens je tu vsako drugačno branje. Natančno 18 let in natančno na dan glasovanja. Če bi zakonodajalec imel drug namen, bi ga zapisal. Pa ga ni – le omenjeni doktor prava si je pomagal z lažjo (a za razlago itak ni pooblaščen!).
          Seveda bi razumen človek brez težav zapisal pravilno (in skladno z ustavo): Pravico voliti …. biti voljen imajo polnoletni državljani in državljanke.
          Določba o polnoletnosti je stvar dugega zakona.
          So pa preproste rešitve težava s papirji naphanih glav. Najlepši primer totalne zblojenosti piscev aktov in predpisov je navodilo na blagajniških mestih o izdaji in prevzemu računa. Po tej jezikovni in pravni greznici pa ne bom šaril, da ne umažem prijaznega Časnikovega okolja.

          • Ker persistirate, navkljub temu, da sem vam pojasnil, da nimate prav, sem še naprej proučeval prakso o vaši dilemi. Na kar ugotovim, da so dne 12. 9. 2016 ustavni sodniki reševali prav vašo zadevo. Stališča so vam z ustavnosodnim sklepom zavrnili ob razlogih kot sem vam jih že podajal zgoraj. Zato se – v tem primeru – jezite na druge ljudi brez podlage, kar ni prav.

            Pojasnili so vam, da: »Po oceni Ustavnega sodišča pobuda ne odpira pomembnih ustavnopravnih vprašanj. Iz odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-346/02 z dne 10. 7. 2003 (Uradni list RS, št. 73/03, in OdlUS XII, 70) že izhaja stališče, da ima na podlagi drugega odstavka 43. člena Ustave volilno pravico vsak, ki je državljan Republike Slovenije in je do volitev dopolnil 18 let (5. točka obrazložitve). Logično je, da vsako nadaljnje dopolnjeno leto starosti vsebuje tudi dopolnitev starosti 18 let. Izpodbijano določbo ZVDZ je praksa doslej tako tudi razlagala, argumenti pobudnika pa ne izkazujejo, da takšna ustavnoskladna razlaga ne bi bila mogoča. Zato je Ustavno sodišče pobudo zavrnilo.«

  16. Čudovita združba, ki se imenuje Ustavno sodišče, je svoje kompetence že izkazala večkrat. Že leta 1993 je sesula temelj parlamentarne demokracije v Republiki Sloveniji, ko je popolnoma neutemljeno in z za lase privlečenimi izgovori odpravila bistveno določilo Zakona o poslancih. Na ta način je iz parlamenta znova naredila socialistično štalo delegatov. Rezultate tega dosežka imamo čast uživati. Prav tako se je ta klika dovolila norčevati iz utemeljenega očitka OVSE, da zakon o volitvah predstavnikov manjšin bistveno krši temeljne pravice, saj krši načelo “splošne in enake volilne pravice”. Ampak nategoni, skriti za akademskim lišpom in položajem, si lahko dovolijo, kar se jim zazdi. Tako, kot grobo kršijo vsa pravna in demokratična načela v navedenih (in mnogih drugih) primerih, si tudi samopašno izmišljujejo povsem neutemeljeno “razlago” sicer popolnoma jasno in nedvoumno zapisanega določila zadevnega člena ZVDZ. Dodajam pa k omembi, da Ustavno sodišče ni odgovarjalo meni! Jaz ustavnega sodišča nisem vprašal, ker oseb, ki NISO BILE LEGALNO IZVOLJENE (telo, ki jih izvoli. od leta 1992 naprej nima mandata!) ne bom spraševal. O strokovnosti pa s svojimi odločitvami povedo dovolj.

    • Naj k nekaterim trditvam v Vašem zgornjem odgovoru pripomnim: Kot že rečeno, jaz US nisem nič vprašal in odločba U-I-346/02 se sploh ne ukvarja s problemom, na katerega opozarjam. Dodatno pa moram opozoriti, da je malo prevč lovska: ” Logično je, da vsako nadaljnje dopolnjeno leto starosti vsebuje tudi dopolnitev starosti 18 let.” Lovska ni le pod pogojem, da ne piše NA DAN (glasovanja). Veljalo bi, kar pravite, če bi bilo zapisano “…ima, kdor je dopolnil 18 let starosti” ali pa “..je ŽE dopolnil 18 let starositi…” Slovenščina je poleg latinščine najbolj jedrnat in natančen jezik. (Isto besedilo v različnih jezikih, je najkrajše v latinščini in slovenščini! Čeprav je tu treba dodati, da so zlasti v zadnjih desetletjih “strokovnjaki” grozljivo posvinjali našo govorico).
      Seveda je jasno, da določba v veljavnem zakonu pretirano omejuje pravico. Toda US v tej zvezi ni izvršilo svoje naloge (opozorilo na protiustavnost in od zakonodajalca zahtevalo, da ga popravi), marveč je težavo preprosto zamolčalo oz. ustvarilo vtis, da v zakonu piše tako, kot določa ustava. To ni daleč od primitivnega laganja.
      Molk in laganje in ignoranca imajo zelo očiten razlog: Tisti voljeni in po voljenih imenovani organi, ki bi na to totalno neskladnost z ustavo opozorili, bi s tem priznali, da se zavedajo, da niso izvoljeni/imenovani, da nezakonito in neupravičeno zasedajo svoje položaje. To pa (zanje) seveda ni hec. Poslanci domov, sodniki domov, predsednik države – tudi domov, ministri, predednik vlade… mednarodne pogodbe: ne veljajo…(Kdo ima še mandat in lahko godljo uredi, je znano!) DO TOD SO PRIPELJALI LOPOVI NAŠO DRŽAVO.

  17. Spoštovani! Bi si pa dovolil – ker se v tem okolju očitno sme povedati in prebrati kaj zanimivega – v pričakovanju (utemeljenem!) strokovnega odgovora postaviti dve vprašanji ob znova razburkani zadevi “Sporazum o arbitraži”.
    1) Kdo so stranke v postopku določanja poteka državne meje glede na določilo 5. člena Sporazuma.
    in
    2) Kje v Sporazumu je omenjen potek meje v Piranskem zalivu.
    Za prijazen (izkušnje) odgovor bom zelo hvaležen!

  18. Kamor bik – še štrik…. Izrabljam naklonjenost Časnikovega okolja, ki ne omejuje prostora in vsebin…
    K zadevi US, ki se je pojavila v odgovoru glede člena 7 ZVDZ in k moji navedbi o kriminalnih odločitvah US, si dovolim pejstati nekaj besed iz kritičnega časa, leta 1994, namenjenih “Ustavnemu sodišču SRS” (Socialistične !!!! republike..LETA 1994 !!!!.):

    USTAVNO SODIŠČE RS
    Beethovnova ulica 10
    LJUBLJANA

    Spoštovani gospodje sodniki!

    V sredstvih javnega obveščanja so vehementno povzeli Vašo odločitev v zvezi z upokojevanjem poslancev Državnega zbora Republike Slovenije. Vaša odločitev je očitno prišla kot naročena v aferaško destruktivno razpoloženje, za katerega je tipično, da ne posveča toliko pozornosti razreševanju za Republiko Slovenijo usodnih vprašanj, ampak usmerja svoje sile v rušenje institucije, ki edina v državi uteleša suverenost države Slovenije. Poslanci Državnega zbora so namreč neposredno voljeni reprezentanti volje državljanov. Predsednik države, ki je sicer tudi neposredno voljen teh ingerenc nima, saj bi bila Slovenija v takem primeru ustavna ali kakšna drugačna monarhija.
    Natančna vsebina in utemeljitve Vaše odločitve o upokojevanju poslancev mi nista znani, o tem vem le, kar so posredovala javna občila. Vendar je za moje vprašanje Ustavnemu sodišču to dovolj.
    Smisel takoimenovanih “privilegijev” poslancev, kamor sodi poleg finančnih in drugih pogojev za delo tudi imuniteta in ne nazadnje urejen status po preteku mandata, je samo in izključno v tem, da se zadosti ustavnemu določilu, da poslanec odloča po svoji vesti in da mu nihče ne sme diktirati odločitev. Ta ustavna in zakonska intencija predstavlja traso, da se parlamentarni, večstrankarski politični sistem kolikor mogoče približa idealom.
    Zaradi tega ideala so se morali kandidati, ki so bili izvoljeni, odpovedati svojim poslovnim in drugim dejavnostim, ki so jim zagotavljale preživetje. Tu se sicer postavlja vprašanje enakosti, ko so nekateri, zlasti univerzitetni profesorji, smeli ohraniti svoje službe in položaje (z dohodki vred! O tem bi se kazalo ukvarjati na Ustavnem sodišču!).
    Ali se ni z odločitvijo Ustavnega sodišča podrla še zadnja opora neodvisnosti poslanca in odprla pot v razmere nekdanjega delegatskega sistema, ki je manipuliral z “usmerjenimi” delegati?
    Že stanovanjski krediti, s katerimi so si nekateri poslanci lahkomiselno odvzeli verodostojnost, so pokazali, kako bistvena je za poslanca neodvisnost pri odločanju. Takoimenovano plačo smo si poslanci že tako ali tako izdatno znižali, kampanja gre v smer, da bi si jo še bolj (pri čemer si dovoljujem osebno opombo, da sem zase in za svojih ……. sinov kot samohranilec moral zaslužiti nekoliko več, da smo preživeli – stvari so pač relativne!), odločitev Ustavnega sodišča pa bo poslance, ki v Parlamentu nimajo na svoji strani večine (ti so vsekakor najdragocenejši in že s svojim obstojem zagotavljajo minimalno mero demokratičnosti!) pognala v naročje vladajočih, da si bodo zagotovili eksistenco in status po poteku mandata. Ali ne vodi to naravnost v enostrankarski sistem, seveda primerno maskiran?
    Ali določila Ustave in Zakona o poslancih v tem smislu niso jasna in nedvoumna?
    Ta in še druga vprašanja se mi zastavljajo, nekaj sem o tem poizkusil povprašati tudi Vas, ustavne sodnike. Vendar me kljub vsemu navdaja skrb, ko sem v najnovejši izdaji imenika, namenjenega vsem državljanom in tudi tujcem, prebral:
    Ustavno sodišče SR (to pomeni “socialistične republike” kajne?) Slovenije, Beethovnova ulica 10.

    Z dolžnim spoštovanjem!

  19. V nasprotju z včerajšnjimi mnenji se strinjam tudi z ustavnosodnim sklepom v zadevi U-I-22/16-5 z dne 12. 9. 2016, da ima na podlagi 2. odstavka 43. člena Ustave volilno pravico vsak, ki je državljan Republike Slovenije in je do volitev dopolnil 18 let, da je logično, da vsako nadaljnje dopolnjeno leto starosti vsebuje tudi dopolnitev starosti 18 let ter da je določbo 1. odstavka 7. člena ZVDZ praksa doslej tako tudi razlagala, pri čemer nasprotna mnenja ne izkazujejo, da takšna ustavnoskladna razlaga ne bi bila mogoča.

    Dodatno navedene dileme o Arbitražnem sporazumu ne vidim v konstruktivni rdeči niti naslovnega prispevka, ki je o odhodu na volišča. V tej niti se še naprej strinjam s pravico in odgovornostjo vašega (oz. mojega) odhoda na volišče navkljub pomislekom in z izbiro opcije, ki je blizu vam (oz. meni).

    Mestoma vaše odločne pomisleke razumem in upam, da je tudi moje mnenje za vas ustrezno.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite