Zakaj ostajamo doma in ne gremo na volišča

29
729
Predsednik republike Borut Pahor je v soboto, 14. 4. 2018, razpustil državni zbor in razpisal predčasne volitve. Foto: Jože Suhadolnik
Predsednik republike Borut Pahor je v soboto, 14. 4. 2018, razpustil državni zbor in razpisal predčasne volitve. Foto: Jože Suhadolnik

Predčasne parlamentarne volitve bodo 3. junija, saj je predsednik republike Borut Pahor v soboto, 14. aprila 2018, podpisal odlok o razpustu Državnega zbora in razpisu predčasnih državnozborskih volitev. Rok za izvedbo volilnih opravil bo tako začel teči v ponedeljek.

»Pridite na cvetno nedeljo na volišča in si vzemite prihodnost.« Poziv, ki ga poznamo iz leta 1990, ko smo imeli prve povojne večstrankarske volitve. Ki jih sicer radi imenujemo »demokratične«, čeprav stranke še zdaleč niso imele enakih možnosti. Kljub vsemu je z zelo majhno večino zmagala koalicija Demos, ki je uresničila projekt samostojne Slovenije.

Zmaga Demosa pa je prinesla tudi manj razveseljivo posledico. Vsi smo mislili, da smo dobili pravo demokracijo, v kateri imajo vse stranke enake izhodiščne možnosti. Kasnejši tok dogodkov je pokazal, da temu še zdaleč ni tako. Še več: v pogojih zgolj formalne demokracije v resnici odločajo stari centri moči. Ti si lahko volitve enostavno prisvojijo ali kupijo. Da so videti demokratične, pa se poslužujejo različnih propagandnih trikov.

Se še spomnimo volitev leta 2014?

Nekaj tednov prej je moral predsednik SDS Janez Janša v zapor. Mnogo kasneje je tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije potrdilo, da je bila obsodba krivična. A tedaj je pač veljalo, da je sodstvo neodvisno in da ne gre za politični konstrukt, pač pa za normalen postopek, ki je za rešetke poslal skorumpiranega politika. V istem času, torej le nekaj tednov pred volitvami, je nastala Stranka Mira Cerarja. Ta je v anketah takoj zasedla prvo mesto. Rezultat volitev pa je bil natančno takšen, kot so ga napovedale ankete. Torej: SMC je zmagala, ker so jo izvolili ljudje. Verjamete v to? Sam sem še malo verjel takrat, sedaj ne verjamem več.

Ankete naj bi bile, vsaj teoretično, sredstvo merjenja javnomnenjskega utripa. Tudi glede podpore političnim strankam in posameznim politikom. Vendar vemo, da v praksi še zdaleč ni tako. Kdo lahko garantira, da rezultati ankete, objavljeni v nekem (po možnosti režimskem) časopisu odsevajo realno stanje? Kdo lahko garantira, da je nekdo res na prvem mestu in da gre zgolj za informiranje bralcev o javnomnenjskem utripu? Seveda je jasno, da nihče. Zato se postavlja vprašanje, s kakšnim namenom je rezultat ankete sploh objavljen.

Ankete javnega mnenja

Poglejmo primer ankete Vox populi, ki meri popularnost politikov. Na vrhu je skoraj obvezno predsednik republike Borut Pahor, kar je po svoje razumljivo, ker je predsednik republike izvoljen neposredno in je vedno neke vrste kompromis med različnimi političnimi silnicami v državi. Že naslednja mesta pa izražajo precejšnjo nelogiko. Januarja je bila na drugem mestu evropska komisarka Violeta Bulc, ki se v slovenskih medijih pojavlja zelo redko, kljub temu pa je – po omenjeni anketi – ena najbolj popularnih oseb v svetu slovenske politike. Nič novega, nekaj podobnega se je dogajalo že Janezu Potočniku v času, ko je bil evropski komisar. In če bi se v evropsko komisijo prebila Alenka Bratušek, bi verjetno tudi ona zavzemala eno od prvih petih mest na lestvici.

Na še večjo nelogiko pa naletimo, ko se na vrhu znajdejo prvaki koalicijskih strank – in to kljub temu, da sedanja vlada beleži katastrofalno nizko podporo. In pa seveda Marjan Šarec, ki je bil januarja celo na tretjem mestu (kasneje je zdrsnil za dve mesti navzdol).

In kdo je Marjan Šarec?

Še pol leta pred tem je bil v političnem smislu »no name«, poznali smo ga le kot bivšega komika, ki je uspešno kandidiral za kamniškega župana. Dokler se stari centri moči niso odločili, da ga pošljejo v boj za funkcijo predsednika republike, kar je bilo namenjeno predvsem temu, da se prepreči morebiten pohod katerega od pomladnih kandidatov. In ga sedaj že vnaprej razglašajo za prihodnjega predsednika vlade, ki bo »naredil red«, ki prinaša svežino.

A ne pozabimo, da so isto govorili že za Mira Cerarja. Kaj je prinesel Cerar, vemo. In sedaj naj bi se volivci v želji po »novih obrazih« spet opekli z nekom, ki govori o nekakšnih novih vzorcih delovanja? No, da ne govorim o tem, kako visoko na »javnomnenjski borzi« kotirajo Milan Brglez, Dejan Židan in Tanja Fajon.

V čigavem imenu in komu na čast? Ker imamo Slovenci tako zelo radi »multikulti« politiko in ker si tako zelo želimo uvoza kakih sto tisoč muslimanskih migrantov z Bližnjega vzhoda, kar je sicer vroča želja nekdanje novinarke in sedaj evroposlanke socialistov Tanje Fajon (ostali evroposlanci so na lestvicah javnega mnenja komaj zaznavni)?

Torej, anketa, ki sem jo omenil, ne odraža realnega stanja, a morda ni niti prikaz »mokrih sanj« tistih botrov, ki si želijo, da bi bili prej našteti politiki na vrhu. Pač pa je vsaka takšna anketa psihološko prepariranje volivcev, ki jim je treba v glavo vcepiti navidezno resničnost o tem, kdo je zmagovalec. Resnica je, da ljudje nasploh ne maramo porazov, zato se zelo težko identificiramo s poraženci.

Če nam torej »trajbajo« v glavo že vnaprej, kdo bo zmagovalec, bomo avtomatsko potegnili z napovedanim zmagovalcem, ki bo na koncu tudi zares zmagal. In to je trik, ki ga že dolgo spremljamo pred vsakimi volitvami. Tisti pa, ki ne bi podprli vnaprej napovedanega zmagovalca, tudi vnaprej napovedanega poraženca ne marajo preveč. Zato ponavadi niti ne gredo na volitve in ostanejo doma. In ko spet dobimo vlado z »novimi obrazi« in starimi vzorci, spet nergajo, kako so »vsi isti«. A država ne bo ozdravela zgolj od jamranja in tarnanja. Žal.

29 KOMENTARJI

  1. Res je, ti je poglavitno vprašanje volitev: Kako zainteresirati in prepričati volivce?
    Največjo vlogo imajo politiki in mediji.
    Pravi pristop in dobra organiziranost.

    Na tem vsi delajo politične stranke, pa bomo videli kdo bo uspešen.

    Kaj pa civilna družba? Tudi ta bi morala imeti aktiven odnos do volitev in pomagati razjasniti, kako ločiti zrno od plev!

  2. Svatne, ah dajte no, seveda imate kot polnoleten državljan Slovenije pravico volit, in prosim dajte svojo pravico uveljaviti.

    Umetno dilemo o tem, da naj bi Zakon o volitvah v državni zbor v 7. členu skrival jezikovno-logično napako, ker naj bi imel pravico voliti le državljan Slovenije, ki je na dan glasovanja dopolnil 18 let, tisti, ki pa na volilno nedeljo ne bi praznoval osemnajstega rojstnega dne pa naj te pravice ne bi imel, je razširil neutemeljen prispevek z naslovom Dva najpomebnejša volilna zakona skrivata resno napako glede volilne pravice (v: Portalplus, 28. 8. 2017).

    Dilema navedenega prispevka neutemeljeno ignorira, da nam volilno pravico daje 43. člen (volilna pravica) Ustave, ki v 2. odstavku starost precizira takole: “Vsak državljan, ki je dopolnil 18 let, ima pravico voliti in biti voljen.” Volilno pravico uresničujemo “neposredno na podlagi ustave” (1. odstavek 15. člena Ustave).

      • Prvič: Zakon velja, kot je zapisan! Amen.
        Drugič: Ustava: “neposredno na podlagi ustave..” Kako pa to gre, piše v DRUGEM odstavku citiranega člena ustave: Z zakonom (!!!!) je mogoče predpisati način uresničevanja človekovih pravic…(itd.) IN TO SO GENIJALCI TUDI STORILI. (So, ki trdijo, da nalašč, da bi namreč reklamirali nezakonitost volitev, če bi “popušili”. Pa niso…) Sedaj pa fantazirajo, ko so v r..ti!
        Tretjič: “Tolmačenje” – menda ni treba posebej citirati, kdo edini sme razlagati zakon… (Tega člena seveda ni treba, saj je popolnoma izrecen in nedvoumen! “18 let na dan glasovanja”!!! Ne kdaj prej, ne kdaj kasneje, ne neko drugo starost….)

        • Vaše vztrajanje v dilemi je neutemeljeno.

          – Ad »Prvič: Zakon velja, kot je zapisan! Amen.«:

          Zakon velja prvič, kot je zapisan in drugič, kot smo ga dolžni razlagati z dopustnimi metodami interpretacije. Pri slednjem so ob bok jezikovni razlagi še logična, sistematična, funkcionalna in zgodovinska, ki so po pomenu med seboj enakovredne.

          V primeru dileme znotraj zakona po jezikovni razlagi je treba že kot »Prvič« pribaviti Poročevalca z besedilom gradiva o predlogu zakona. Nato je treba zakonodajno gradivo primerjati z dilemo jezikovne razlage. To pri konkretni dilemi vodi v sklep, da je dilema zgolj okornost določila zakona, nikakor pa ne, da gre za pomen v omejitvi volilne pravice le na tiste, ki imajo 18. rojstni dan ob dnevu volitev.

          – Ad »Drugič: … Kako pa to gre, piše v DRUGEM odstavku citiranega člena ustava …« (govorite o 2. odstavku 15. člena Ustave):

          V razpravi o volilni pravici iz 2. odstavka 43. člena Ustave vsem od 18. leta dalje se je neutemeljeno ozirati v 2. odstavek 15. člena Ustave. Slednji je namreč postopkovna (procesna) določba, naša razprava pa je o vsebinski (materialni) dilemi volilne pravice.

          – Ad »Tretjič: … kdo edini sme razlagati zakon …«:

          Slovenski zakon smemo razlagati vsi.

          • Zakon je zapisan izrecno in nedvoumno. Ne potrebuje nobene razlage.
            V kolikor je z zakonom določena omejitev neustrezna/pretirana, mora/sme to ugotoviti Ustavno sodišče.
            Zakon lahko razlaga samo zakonodajalec.
            Je pa res, da si je znani uglednež, ki POJASNJUJE (!!! ne RAZLAGA) zakon, moral IZMISLITI, kaj piše v zakonu, da je prikril resnico. Piše namreč o “osemnajst let starosti … ki jih mora oseba dopolniti NAJKASNEJE na dan glasovanja.” Besede NAJKASNEJE v zakonu ni. Mojster je tako pokazal, da si upa lagati, če se mu zdi potrebno, hkrati pa dokazal, da je zakon zapisan razumljivo in natančno. Le z lažjo (in fantaziranjem) se ga more nategovati na svoje kopito.
            Se pa prizadevnim zahvaljujem za trud. O tem, da črno ni belo, se pač ne mislim več zamujati niti nadlegovati bralstva.

          • Ker persistirate, sem, namesto vas, dobronamerno in konstruktivno vpogledal v prakso ustavnega sodišča, ki jo iščete. To – zlasti pa zadnja poved spodnjega citata presoje ustavnega sodišča – sedaj mora zadostovati.

            Primer presoje sta povezani zadevi številka U-I-417/02 in U-I-346/02, v katerih je ustavno sodišče med drugim zadržalo izvrševanje zadevnega 7. člena Zakona o volitvah v državni zbor, nato pa je del povedi iz 1. odstavka 7. člena razveljavilo, ostalo pa je obrazložilo, da ni v neskladju z Ustavo:

            »[…] Prvi odstavek 43. člena Ustave določa, da je volilna pravica splošna in enaka (v konkretni zadevi obravnavamo vprašanja splošne volilne pravice).[…] Drugi odstavek 43. člena Ustave določa, da ima pravico voliti in biti voljen vsak državljan, ki je dopolnil 18. let. S tem Ustava opredeljuje “splošnost” volilne pravice oziroma določa krog oseb, ki imajo volilno pravico. To so osebe, ki izpolnjujejo pogoj državljanstva in določene starosti. Ustava drugih pogojev za izvrševanja aktivne volilne pravice (npr. poslovna sposobnost, nekaznovanost, stalno prebivališče) ne določa niti izrecno ne nalaga oziroma pooblašča zakonodajalca, da sme (mora), če oceni za potrebno, take pogoje predpisati z zakonom (t. i. zakonski pridržek). […] To pomeni, da ima na podlagi drugega odstavka 43. člena Ustave aktivno volilno pravico vsak, ki je državljan Republike Slovenije in ki je do volitev dopolnil 18 let. To velja za volitve v Državni zbor, Državni svet, za volitve Predsednika Republike in za volitve v organe lokalnih skupnosti (župane, svete občin). […] Ustavno sodišče je ugotovilo, da je del 7. člena ZVDZ [ta del se je glasil: “in mu ni odvzeta poslovna sposobnost”] v neskladju z Ustavo in ga v tem delu razveljavilo. Preostali del 7. člena ZVDZ ni v neskladju z Ustavo, saj je njegova določba enaki ustavni določbi. […]«

    • V mojem pismu bralca, ki ga je pred leti objavilo Delo, je bil objavljen samo prvi del pisanja. Drugi, neobjavljeni del, pa vsebuje tiste “koristne” navedbe, po katerih ljubeznivo povprašuje “svitase”. Med drugim tudi, kako in kdo more povzročeno s.anje popraviti – kdo ima še mandat in je upravičen to storiti. Z drugim delom pisma so seznanjeni vsi, ki jih to zadeva. Bi pa nasprotoval opredelitvi “formalistična pripomba”, kadar gre za bistveno in usodno ustavno pravno in državno pravno zadevo, čeprav verjamem, da je po desetletjih kardeljanskega pranja možganov (univerza drEK) težko prestaviti v prestave parlamentarne demokracije, kjer se pravice človeka in državljana urejajo izključno z zakonom! Ki seveda mora biti usklajen z ustavo – o čemer odloča ustavno sodišče, ČE JE PROBLEM – in ga mora zakonodajalec uskladiti (če seveda ima mandat – če je bil veljavno izvoljen…. Danes niti ustavni sodniki nimajo mandata… itd.). Kdo ima še danes mandat, se ve!

      • Zaradi Stalinioze si ljudje ne znajo odločati in ne upajo izražati upora. Seveda nismo popolnoma za vse krivi ljudje, kriva je tudi sofisticirana leva propaganda. Desne stranke pa so soodgovorne zaradi nesposobnosti kontriranja. Če si politik in te nekdo nečesa obtoži moraš najprej to obtožbo zaznati, potem pa moraš nanjo učinkovito odgovoriti. Ne pa namesto tega molčati in se zapirati vase.

        Recimo, ko so v prejšnjem (ali predprejšnjem) Zrcalu Tedna insinuirali, da tako imenovane slovenske desne populistične stranke so proti-evropske ni nihče protestiral. Ne samo glede obtožb o populizmu ampak tudi glede proti-evropskosti. Če kaj so proti-evropske naše leve politične stranke. Pa ni potrebno gledati daleč nazaj saj to levi politiki dokazujejo vsak dan. A ni recimo paradoks, da je nekdo, ki je pro-ruski hkrati še pro-evropski?

  3. In kaj lamentacije povedo? “… To so osebe, ki izpolnjujejo pogoj državljanstva in določene starosti.” Ustavno sodišče (ki si med drugim upa marsikaj!) se določbe , o kateri je govor, sploh ni dotaknilo. Torej zakon ostaja in še naprej določa “na dan glasovanja dopolnil 18 let starosti.” Nobeno pesnikovanje in leporečje ne pomaga. Navsezadnje tudi zato ne, ker zakonodaja ni pesnikovanje in literarno izživljanje (četudi je v naših krajih navada drugačna – npr. “pisateljska ustava” in podobne čarolije), marveč mora biti zakon zapisan izrecno in nedvoumno. Kar ni zapisano tako, sploh ni zakon. Na žalost pa je zadevna alinea sedmega člena prav šolsko pravilno zapisan zakon. In se je moral ugledni pojasnjevalec v svoji dobro plačani ejakulaciji preprosto zlagati, da je v zakonu zapisano “najkasneje”… Fuj! O strokovnosti in modrosti tipov, ki se sončijo z akademskim okrasjem načičkani kot dobro plačani ustavni sodniki, pa neskladja z ustavo – čeprav so se s 7. členom ukvarjali – niso zaznali, očitno ne gre dvomiti…. Maherji so celo ugovarjali opominu za področje volitev in človekovih pravic pooblaščenemu internacionalnemu organu (OVSE), ki je (URADNO) opozoril, da pravica voliti poslanca italijanske in madžarske manjšine, kakor je urejena z zakonom pri nas, krši temeljne človekove pravice…
    O tej gnojni tvorbi je škoda zapravljati čas!

  4. Za sklep – ker kot rečeno je škoda bezati v gnilobo – moram le povedati ključno misel: Zakaj ustavno sodišče – niti zakonodajalec in nihče drug, ki se ga pravno člen dotika – niti ne omenja zadevnega v prvi alinei 7. člena ZVDZ. Zadeva je očitna: Tisti trenutek, ko se ti primerki lotijo “popravljanja” noro zapisanega zakona (znani M. Krivic je zapisal: Zakon velja tudi če je napačen. Pameten ga pač popravi…), že s samim tem dejanjem priznajo, da nimajo mandata – da niso bili izvoljeni niti po (ne)izvoljenih veljavno imenovani, in morajo spakirati…
    Ker nočejo zadeve razrešiti tako, kot jo je treba in se zlahka tudi lahko, pač puščajo problem ob strani. Navsezadnje ravnajo naravno in logično: Kamor je šel bik, naj gre še štrik, DRŽAVA PA V MALORO. Saj menda to hočejo? Le da bo konec projekta, ki se je uresničil 31.10.1918 in potem sto let “crkaval” (dobesedno !!! “mrličev kope”), prekleto klavrn in sramoten.

Prijava

Za komentiranje se prijavite