Slovenci s požigom Narodnega doma postali ena prvih žrtev fašizma

Slovenci s požigom Narodnega doma, ki zdaj spet prehaja v slovenske roke, postali ena prvih žrtev fašizma.

Kaj simbolizirajo 100-letnica požiga Narodnega doma v Trstu, koroškega plebiscita,100-letnica rapalske pogodbe med Italijo ter Kraljevino SHS  in kako naj jih Slovenci obeležujemo.

Čiščenje zgodovinskega spomina je trajna naloga sleherne človeške skupnosti. Kolikor natančneje poznamo svojo preteklost in kolikor skrbneje jo etično presojamo, toliko odgovorneje stopamo v prihodnost.

K čiščenju zgodovinskega spomina nas večkrat spodbujajo obletnice. Letos jih obhajamo kar nekaj. Če se omejim na tiste, ki nas pobliže zanimajo, naj omenim tri, ki se jih spominjamo letos: 100-letnica požiga Narodnega doma v Trstu, 100-letnica koroškega plebiscita, 100-letnica rapalske pogodbe med Italijo ter Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Izpostavljam tudi 90-letnico ustrelitve bazoviških junakov, 75-letnico konca 2. svetovne vojne ter 30-letnici prvih demokratičnih volitev v Sloveniji in plebiscita o samostojnosti Slovenije.

Po kratkotrajni Državi Slovencev, Hrvatov in Srbov ob koncu 1. svetovne vojne je bila Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev po besedah Janka Kosa prva država, ki je z udeležbo slovenskega imena v svoji oznaki nakazovala, da smo Slovenci »sonosilci državne oblasti«.[i] A te »poldržavnosti« je bil slovenski narod deležen le v hudo okrnjeni obliki, saj je na osnovi koroškega plebiscita in rapalske pogodbe več kot tretjina slovenskega etničnega ozemlja tedaj pripadla drugim državam, v katerih smo bili Slovenci narodnostno zapostavljeni ali zatirani.

Pred 100 leti zakoličena meja z Avstrijo je postala trajna, medtem ko je Slovencem po koncu 2. svetovne vojne uspelo vzpostaviti pravičnejšo mejo z Italijo. Toda svojo »poldržavnost« smo dokončno prerasli šele pred pičlimi 30 leti. To velja tudi za tiste, ki smo ostali zunaj slovenskih državnih meja, saj je Republika Slovenija z narodnostnega vidika tudi naša država.

Kaj simbolizirajo navedene obletnice in kako naj jih Slovenci obeležujemo?

Ostale od gori navedenih obletnic imajo tako ali drugače opraviti s totalitarizmi, ki so zaznamovali 20. stoletje, s slovenskimi osamosvojitvenimi prizadevanji vred. Požig Narodnega doma v Trstu simbolizira, kako smo Slovenci postali ena prvih žrtev tedaj porajajočega se fašizma. Bazoviški junaki pričajo, da smo se med prvimi v Evropi znali temu totalitarnemu zlu upreti. Konec 2. svetovne vojne za Slovence pomeni osvoboditev izpod fašizma in nacizma, ki sta naš narod obsodila na smrt. Pomeni pa tudi začetek 45-letnega življenja pod komunizmom, ki je sicer med 2. svetovno vojno prevzel vodstvo boja proti nacifašizmu. Komunistični totalitarizem je na Slovenskem podobno kot drugod po Evropi propadel pred 30 leti. Tedaj so bile prve demokratične volitve, ki so odprle pot do plebiscita o samostojnosti. Slovenski osamosvojitveni proces je tako lahko stekel do svojega glavnega cilja.

Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.

Kako naj Slovenci obeležujemo navedene obletnice? Kot osebki tega obeleževanja naravno težimo k pozitivnemu vrednotenju vsega, kar je šlo v smer našega narodnostnega preživetja in uveljavljanja, k negativnemu vrednotenju pa tistega, kar je bilo obratno usmerjeno. A na katero občeveljavno etično podlago lahko opremo to svoje početje, še zlasti z ozirom na slovensko osamosvajanje? Kako pa na vrednotenje dogodkov iz naše preteklosti vpliva vrednotenje totalitarizmov, ki so te dogodke zaznamovali? Na kateri etični osnovi pravzaprav presojamo totalitarizme? Jih smemo med seboj vzporejati? Je etična podlaga za njihovo presojanje uskladljiva z etično podlago za utemeljevanje slovenskih osamosvojitvenih prizadevanj?

Odgovore na zgoraj navedena vprašanja prinaša nadaljevanje prispevka Slovensko osamosvajanje in totalitarizmi (Mladika, 2020/4, str. 5-10), ki ga bomo objavili v naslednjih nekaj dneh.

[i] Janko Kos, Duhovna zgodovina Slovencev, Slovenska matica, Ljubljana 1996, str. 149.