Znanstveni inštitut Osvobodilne fronte

6
34

KPS je znala poskrbeti zase, saj je že 12. 01. 1944 Izvršilni odbor OF ustanovil Znanstveni inštitut OF. Za prvega direktorja so imenovali zgodovinarja prof. dr. Frana Zwittra, kasnejšega rektorja ljubljanske univerze. Namen ustanovitve je bil, da bi znanstveni delavci iz vrst OF zbrali vso potrebno dokumentacijo o osvobodilnem boju 1941 – 1945. Na Inštitutu so se najprej osredotočili na perečo problematiko slovenskih meja, še posebej v Istri, Benečiji in na Koroškem. V partizanskih barakah v Kočevskih gozdovih je tako nastajala bogata znanstvena knjižnica, fond partizanskega tiska in gradivo o osvobodilni vojni. V sklopu inštituta so ustanovili Študijsko komisijo, Versko komisijo, Komisijo za izgradnjo ljudske oblasti itd… Kasneje se je iz Inštituta OF razvil Muzej narodne osvoboditve in Inštitut za manjšinska vprašanja.

Foto: Wikipedia

6 KOMENTARJI

  1. Kaj naj to pomeni, “KPS je znala poskrbeti zase”? Gotovo je znala, ampak kako je to relevantno v tem primer? Je bil Zwitter sploh njen član? Metod Mikuž ga je imel za nevarnega “pozitivista” (čeprav bi človek težko našel hujšega pozitivista od Mikuža). Znanstveni inštitut IOOF pa je bil predvsem ustanovljen za zbiranje gradiva za povojne mirovne konference in argumente za pravično (kot so si to v OF predstavljali) mejo.
    In kaj hudiča je “Inštitut za manjšinska vprašanja”? Obstaja Inštitut za narodnostna vprašanja, ta pa je, kolikor mi je znano, nastal iz Pisarne za zasedena ozemlja, ustanovljene v času Kraljevine SHS.

  2. Nadpovprečno izobraženemu Carlosu Contrerasu ni neznano, da zmagovalci pišejo zgodovino. KPS je sicer imela najverjetneje dobro mnenje o svojem članstvu, vendar je pisanje zgodovine prepustila le najkvalificiranješim kadrom, zato je tudi ustanovila znanstveni inštitut. Tako kot so vrhovnega poveljnika Tita povzdignili v maršala, da so bili pravi zavezniški vojaški poveljniki le palčki okrog njega, tako je znanstveni inštitut postal neovrgljiv vir partizanskih junaštev, ki jih še sedaj šolski sistem vtepa v glavice naših nadobudnih naraščajnikov. Ti zvesto sledijo lektiri zasnovani v inštitutu in zaradi svoje mladosti ne problematizirajo davne dogodke. Preprosto jih jemljejo kot dejstva. Praktična korist od tega pa so razne proslave, kjer je pri vsaki jablani ali lipi možno najti dogodke, kjer so junaški partizani izbojevali zmago, ki ji je sledila represalija in masovni poboj talcev. O revoluciji, ki je spremljala takšna junaštva pa dandanašnji upravljalci inštituta ne govorijo več. Vse do danes iz inštituta tudi nismo zvedeli o vseh junaštvih ukradenega Kidriča. Če inštituta ne bi ustanovili zmagovalci, bi verjetno ostal brez glave že za živega. Kaj ne tovariš Carlos Contreras?

  3. Tisto o zmagovalcih je seveda hkrati obče mesto in navadna floskula. O tem je vse povedal Wolfgang Schivelbusch v svoji knjigi o kulturi poraza, ki je povsem aplikabilna tudi na naše domače luzerje, pomožno SS-policijo. Priporočam. Me pa veseli, da priznavate, kdo je zmagal v drugi svetovni vojni.
    Še vedno pa ne vem, kaj ima ubogi Zwitter opraviti s komunisti … navsezadnje mednarodno priznani strokovnjak za zgodovino Habsburške monarhije (četudi je po mojem skromnem mnenju večkrat krepko udaril mimo) sploh ni pisal o drugi svetovni vojni. Je pa na veliko mitologiziral Dežmanov Jožko, ki mu celo po uradni liniji spisane knjige niso bile dovolj pravoverne. In ki začetke svoje kariere dolguje izključno sorodstvu z enako mitomanskim stricem, mitraljezcem Tončkom.
    Brez glave še za živega? Mar merite na kokoši, ki tudi z odsekano glavo dirjajo po dvorišču? Primerna metafora za marsikaterega desničarja.

  4. Carlos Contreras implicitno priznava, da zgodovio pišejo zmagovalci, iz česar izhaja, da je najmanj prirejena, če že ne povsem potvorjena. Upam, da mu je ob tem pripomba o domačih luzerjih ušla.
    Ubogi Zwitter je že vssaj trikrat prestal kvalifikacije udbaško redeče partijske komisije: ko je bil imenovan za profesorja, za rektorja in za akademika. Vedno je na prvem mestu bila politična zanesljivost, nato pa stroka, ki ni bila obvezna, saj se z naslovom akademika Slovenske akademije znanosti in umetnosti ponašata tudi Josip Broz, ključavničar iz Kumrovca in sloviti nadučitelj Edvard Karedlj. Zato tovariša Zwitterja res pomilujem, ko je moral na sito kadrovikov centralnega komiteja KPS, da je zagotovil absolutno molčečnost zgodovinskih dejstev, ki bi morda kompromitirala rdečo bratovščino. Res ubogi!

    Končno pa še o Kidriču. Ostal je brez ene glave, k sreči bronaste. Živo pa bi mu morali odvzeti takrat, ko je junaško poveljeval prvi Slovenski vladi in čistil kapitaliste, kulake in vse nasprotnike ponorele revolucije.
    Nepozabna dela tega velikana še sedaj niso v ponos trenutni kolaiciji in jih želi prekrivati s spominskimi slovesnostmi, kar pa ne uspeva povsem, saj zločini klijejo na plan, tako kot zgodnej pomladanske rožice.

  5. Pravijo (naj se še sam zatečem k Vašemu priljubljenemu vodilu “rekla kazala”), da so bili dachauski procesi tipično stalinistična zabava, v navadi po vsej vzhodni Evropi, ki je bila v končni fazi usmerjena k odstranitvi Kidriča, pa je to preprečil informbirojevski razkol … Kaj veste o tem?
    Kakšen udbaš pa da je bil Zwitter, bo pa najbolje, ako ob prvi priložnosti pobarava njegovega tajnika, Grandovega Stanka. Nisem povsem gotov, a vendarle mislim, da bi se ne strinjal.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite