Zmago dela zgago

Zmago Jelinčič Plemeniti je spet prišel na svoj račun.  Dalmatinsko poreklo kandidata Roka Žarnića za novega okoljskega ministra je bil primeren povod, da se promovira kot zavedni Slovenec in borec proti hrvaški nevarnosti. Dobro, ni bili prvič in prav tako ne bo zadnjič.  Večina demokracij s proporcionalnim volilnim sistemom se mora od časa do časa soočiti s nacionalistično, ekstremno populistično stranko, ki postane pomemben dejavnik v političnem življenju. Bolj ko je vodja karizmatičen in bolj ko so ljudje naveličani političnih elit višje kotirajo delnice nacionalistov. Obeta se, da bo Zmago vodil tretjo največjo stranko v slovenskem parlamentu in da bo od njega odvisno kdo bo predsednik vlade v naslednjem mandatu. Vlogo ustoličevalca vladarje je že v preteklosti  uspešno odigral, hkrati pa je znal biti zmeren pri v svojih zahtevah po povračilu. Zadovoljen je bil z malimi uslugami povezanimi z osebnimi finančnimi koristmi.

Politične elite se na take pojave odzovejo različno. V Franciji je bil Le Pen stigmatiziran in sodelovanje z njegovo stranko je pomenilo izključitev iz etabliranih strank. V Rusiji ima Žirinovski status stalnega Kremlju koristnega opozicijskega demagoga, na Nizozemskem, v Avstriji, na Slovaškem in Italiji so ekstremisti postali del vladnih strank. Od tu naprej vodita dve poti. Razočaranje volivcev, ker so se njihovi predstavniki spečali z establišmentom in implozija stranke ali pa transformacija stranke v navadno meščansko stranko, ki le tu in tam še opomni na svojo manj prijazno zgodovino (na prime Finijevi postfašisti).

Kakorkoli že, sedanji časi so Zmagu naklonjeni in slovenske “zmerne” stranke se nimajo kaj zgražati. Za uveljavitev francoskega pristopa so zamudili petnajst let. Sedaj bodo imeli malce neuglednega koalicijskega partnerja in imeti bodo morali dober želodec.