Zgodba revolucije, likvidacij, bratomora bi se ponovila

Avtor: Ivan J. Štuhec. Vir: Družina. Neverjetno je, kako udari nepredelana zgodovina na dan, ko so čustva vroča in ko se narod znajde v napetih političnih trenutkih.

Če bi se Slovenija jutri znašla v podobni situaciji, kot se je znašla leta 1939 in 1940, bi se zgodba revolucije, likvidacij, bratomora in vsega drugega ponovila. Če stopiš mački na rep, zacvili. Iz tonov tega cviljenja pa je kmalu jasno, ali gre za izraz bolečine ali za pripravo na napad. Priznam, še nikoli nisem dobil toliko odmevov na svoj komentar kot na zadnjega v prvi številki Družine. In še nikoli nisem na svoj račun prebral toliko psovk, ponižanj in zmerjanj kot tokrat. Tudi anonimke v takšni in drugačni obliki so priletele. Slednje so poglavje zase. Za njimi se skrivajo ljudje, ki bi jih Makarovičeva in Godinova imenovali Slovenjceljni. Jaz bi v to kategorijo uvrstil tudi njej ljube demonstrante, ki se skrivajo pod kapucami, pod kapami, ali tiste, ki ponoči pišejo parole po stenah in izobešajo lutke. Anonimnost mi je že od nekdaj šla na živce, ko so me hoteli v njen voz vpreči kritiki domačega župnika, ko so bili pogumni v temi, v podpihovanju mladoletnikov in v diktiranju pisem, ki jih je pisala druga roka. Cerkveni anonimneži niso nič boljši kot necerkveni. V bistvu gre za izraz nesuverene kulture, kulture hlapčevstva in gostilniškega trkanja po prsih, iz katere v kritičnih trenutkih lahko pride nož v hrbet ali tudi strel. Saj je znano, da je kdo padel v partizanih od strela v hrbet. Tudi v gverilstvu je ta miselnost navzoča, če gre za gverilo brez vodstva in brez upravičenih političnih ciljev, za gverilo, ki ni pripravljena uporabljati nobenih demokratičnih sredstev za uveljavljanje svojih interesov razen nasilja. Rdeče brigade v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so bile takšna gverila. Tudi oni so imeli univerzitetno in intelektualno zaledje anarho-levičarskih in fašistoidnih intelektualcev. Kdorkoli in kjerkoli se ne upre nasilju kot sredstvu političnega boja, mora vedeti, da je boter poškodbam ali celo smrti tistih, ki so žrtve nasilja. Tega jasnega in enoglasnega »ne« nasilju je v zdajšni Sloveniji premalo.

Ne moremo pristajati na to, da ljudje sicer rečejo, da so proti nasilju, hkrati pa tolerirajo simbole, ki so z nasiljem povezani. Še več, uporabljajo terminologijo, kot je revolucija in ljudska fronta ter vstaja, v kontekstu naše žalostne preteklosti. Zato pošiljajo del politične elite v Barbarin rov in na Goli otok, pri čemer se ne zgane noben varuh človekovih pravic. Z veseljem pa vračajo s prav tako nepotrebnimi zombiji. Neverjetno je, kako udari nepredelana zgodovina na dan, ko so čustva vroča in ko se narod znajde v napetih političnih trenutkih. Ob tem se naj vprašajo vsi tisti, ki vedno znova govorijo: pustimo preteklost, glejmo v prihodnost, kaj pomeni, če nosimo v sebi nepredelano preteklost. Ne govorim samo o fizičnem nasilju, ampak o nasilju kot načinu komunikacije, tako anonimne kot javne. Nekaj tega nasilnega žolča je bil na desnem polu deležen tudi poslanec Tonin. Predvsem pa je potrebno opozoriti na medijsko nasilno komunikacijo, ki sploh ne dopušča več normalnega dialoga in argumentiranega postavljanja stališč. Vse je samo še kmetija. V kaj jim je uspelo spremeniti ta lep in časti vreden izraz. Mediji seveda znajo hitro poočitati Cerkvi in cerkvenim ljudem, da se postavljamo za moralno avtoriteto v družbi in da nas je potrebno temu primerno obravnavati. Enako velja tudi zanje. Če so postali oni vest družbe (sami imajo raje izraz psi), potem je pričakovati, da so tudi sami zgled. In slovenski mediji, njihovi šefi, nacionalni in zasebni, so zgled nekoruptivnosti? Dokazljiva medijska koruptivnost je primer ljubljanskega župana. Več let so ga mediji promovirali, da bi ga naredili za premiera. In verjetno bi to uspelo, če ne bi tujina slovenskim politikom dala jasno vedeti, da se igrajo z ognjem. No, ta ogenj ali žerjavica je sedaj predmet Korupcijske komisije in sredstvo, s katerim postavljajo v isto vrsto Jankovića in Janšo. Razmerje naj bi v številkah bilo ena proti deset. Odpisanega Jankovića so strici iz ozadja uporabili kot prototip, v katerem naj se prepozna Janšo. Ali drugače rečeno: vsi so isti, zato je potrebno zamenjati vso politično elito. In mediji ves čas vso to igro igrajo, čeprav pridno kažejo samo na politike. In zdaj nam prodajajo zgodbo: Janković naj tako sestopa kot Kučan, to pomeni nikoli, Janša pa je gotof kot Kangler. In pri vsem tem so mediji skrajno pošteni, čisti, nekoruptivni, v službi ljudstva in javnosti. Tudi takrat, ko raziskovalno novinarstvo iz čenč naredi zgodbe, potem pa se pritožuje nad oblastjo, ker ji krati prostor svobode.

Kako koruptivno miselnost nosimo v sebi, je zadnjič povedal predsednik Ustavnega sodišča RS, ker so obrtniki tudi njemu ponujali delo za plačilo na roko. Korupcija je način življenja v Sloveniji, ker smo se pod Titom tako učili: »Malo radi, malo kradi pa dobro živi.« Banke in državno premoženje so največji poligon za korupcijo v finančnem smislu. Za prikrivanje te korupcije so eni pripravljeni žrtvovati ne samo vlado, ampak državo. Tega pa žal mali človek vedno ne vidi in ne razume. Tako kot težko resnično socialno ogroženi ljudje razumejo mojo trditev, da je lakota v Sloveniji javna laž in problem odgovornih, ki ne odreagirajo. In ko se je del medijskih moralistov in moralistk spravil na moje problematiziranje lakote kot javnega problema, je BBC poslala podatek o zavrženi hrani v presiti Evropi.

Če se vrnem na začetek, za to ni enkrat dovolj, ker se delamo, kakor da se še nikoli nismo šli Abela in Kajna.

Vir: Družina