Zeleni so v naši bližnji in daljni soseščini med ne prepogostimi strankami, ki jim trenutno sije sonce. No, pravzaprav so skromen comeback na lokalnih volitvah doživeli celo v Sloveniji. Najbolje pa jim nesporno gre v Nemčiji, kjer so hkrati najprej zablesteli kot bistven politični igralec.
Veliki skok naprej
Že zgodaj so se povzpeli na prve deželne ministrske stolčke. Nekaj dlje je trajalo do napredovanja v zvezno vlado, kjer so s figuro zdaj precej pozabljenega Joschke Fischerja nemško politiko obogatili z njeno bržkone prvo pop zvezdo. Takrat so javnomnenjske ankete zelene občasno “segrele” do vrelišča, vendar jim pravega volilnega zenita ni uspelo doseči. Leta 2002 so resda rešili Gerharda Schröderja, ampak vseskozi so ostali sorazmerno majhna stranka.
V letošnjem letu, predvsem v njegovi drugi polovici, se je to spremenilo. Zeleni so si ob precej nerodnem nastopanju črno-rumene koalicije in ob hkratni brezbarvnosti socialdemokratov pridobili status pribežališča vseh nezadovoljnih in protestnih volivcev. In v nekaterih anketah poskočili tja, kjer niso bili nikoli: krepko čez petino glasov. Občasno socialdemokrate celo preskočijo in so trenutno v položaju, ko lahko vsaj resno zamajejo kanclerstvo Angele Merkel.
Dvoje volitev v ljubljenih deželah
Pri tem jim gre na roko dejstvo, da bodo Nemci prihodnje leto izbirali deželno oblast v dveh zelenim najprijaznejših deželah. V južnonemškem Baden-Württembergu so v Konstanci izvolili prvega zelenega župana kakega večjega nemškega mesta, v univerzitetnem Freiburgu pa prvega zelenega “nadžupana”. V Berlinu pa so si borci za čistejše okolje zagotovili prvi neposredni sedež v nemškem zveznem parlamentu.
In čeprav ima jezikava nekdanja zelena ministrica za varstvo potrošnikov Renate Künast trenutno prosto pot v berlinski “rdeči rotovž”, so volitve na jugu bistveno pomembnejše. Če marca 2011 črno-rumena vlada ne ubrani večine in jo bo zamenjala rdeče-zelena koalicija, (najverjetneje) pod vodstvom zelenega ministrskega predsednika, bo to po vsej verjetnosti največji politični pretres v Nemčiji po združitvi. Ne le, da bi zeleni dobili prvega deželnega šefa, tudi politična večina ni bila v Baden-Württembergu nikoli po nastanku dežele drugje kakor desno od sredine. Ministrski predsednik Mappus jo trenutno uspešno zapravlja zaradi slabe javne podobe zvezne vlade, še bolj pa zaradi dveh besed: Stuttgart 21. Megalomanski projekt gradnje podzemne železniške postaje v deželni prestolnici se mu je sprevrgel v nočno moro ne toliko zaradi ekološke ozaveščenosti prebivalstva kot zaradi sumov, da je bistveno predrag. Za nameček je v svoji želji, da bi se izkazal za trdnega konservativca, dovolil policiji prvi hip nekoliko preveč prosto mlatiti prejkone miroljubne demonstrante. Za kar si je na grbo kot posrednika nakopal še v antiglobalista spreobrnjenega nekdanjega velekonservativca Heinerja Geisslerja.
Zeleni motivi so verjetno v ozadju
Razlogov za trenutne uspehe zelenih (ki pa morajo meso šele postati) ni modro iskati v nenadni renesansi skrbi za okolje Nemcev. Ne, ob mlahavih socialdemokratih in popolnoma zbeganih liberalcih je druščina Claudije Roth in Cema Özdemirja, kot verjetno najliberalejšna nemška stranka pač, lahko pridno nabirala točke med premožnimi svobodomiselnimi volivci iz srednjih in višjih slojev, med katerimi je marsikateri še pred petnajstimi leti najbrž glasoval za Helmuta Kohla, na zadnjih volitvah pa za Westerwellejevo FDP. Tu se lahko zelenim njihova trenutno izrazito levičarska retorika, po kateri je vsaka razprava o težavah z integracijo priseljencev že rasizem in fašizem, nižja gimnazija pa denimo največje zlo izobraževalnega sistema, kasneje izkaže za coklo. Kajti res je, da so po zaslugi veterana iz leta 1968 Ströbeleja prvi neposredni mandat v Bundestagu osvojili v socialno problematičnem delu Berlina, ampak imajo hkrati največ privržencev v bogatih univerzitetnih središčih, kot so Freiburg, Heidelberg, Tübingen, Göttingen in nenazadnje bankirski Frankfurt.
Foto: Wikipedia
