Menda so v neki podeželski podružnični cerkvi na Slovenskem v ponedeljek nadvse slovesno obeležili dan spomina na žrtve totalitarizmov. Zvonovi so zvonili kot za pogreb, zbor je prepeval pogrebne pesmi in duhovnik se je šopiril v črnem ornatu ter z lece grmel o strahotah propadlih režimov, zlasti o strahotah komunizma, o Hudi jami, Grozdetu in Kolbeju.
Težko je reči zbogom
Zbrani verniki seveda niso vedeli (in nemara je bolje tako), da je možakar za oltarjem nekoč čisto dobro shajal s komunističnimi oblastniki, da je bil celo vodilni funkcionar prijaznega jim duhovniškega društva, ki v naši deželi ni imelo tako malo članov.
In ravno v tem je največja zagata z vsemi tremi totalitarizmi 20. stoletja. Za seboj so res pustili gore trupel in uničenih življenj. Ko bi ostalo samo pri njih, bi bilo 23. avgusta mnogo manj brezplodnega obmetavanja s številkami in bi se mnogo laže prebili do enodušne obsodbe prvega, drugega in tretjega. Vendar so se v življenje narodov in družb, ki so jih prizadeli, zažrli veliko globlje. Prestrelili so vsako poro njihovega tkiva in se dotaknili slehernega posameznika.
Zato se je od njih tako težko ločiti. Hudo je, če je njihovo gospostvo trajalo dvanajst let, skoraj nemogoče, če se je raztegnilo na pet ali – kot v rajnki Sovjetski zvezi – na sedem desetletij.
Ob vsem hrumenju o njihovih stranpoteh se posameznikom še bolj zdi, da bi se s slovesom od totalitarne preteklosti hkrati ločili od svojih življenj, v katerih je bilo – razumljivo – veliko lepega. V sistemu, ki zdaj velja za obsodbe vrednega, so se mnogi rodili, končali šole, se poročili, imeli otroke, dočakali upokojitev …
Kot v filmu
Nič čudnega, če toliko ljudi popolnoma nerazumno in živčno reagira na vsakršen namig, da z družbo in njenim sistemom vendarle ni bilo vse v najlepšem redu. Ker je bil v njun temelj in njune poglavitne strukture navsezadnje vgrajen zločin. S tem težav nimamo samo pri nas, imajo jih v Avstriji, imajo jih na območju nekdanje NDR, imajo jih še živi sopotniki fašističnih desetletij v Italiji in njihovi potomci, imajo jih in jih bodo še imele pod Francom zrasle generacije v Španiji …
Mogoče je med moraliziranjem o totalitarizmih zares premalo posluha prav za čisto vsakdanje zgodbe ljudi, katerih edina “krivda” je, da so se znašli na “napačnem” kraju ob “napačnem” času. Po drugi strani s svojimi običajnimi življenji seveda ne morejo pridelati popolnega odpustka za totalitarni režim kot tak. Kako težko je sodobnikom najti ravnotežje med “normalnim” posameznikovim sprehodom skozi čas in med nenormalnostjo, da, izprijenostjo režima, pod katerim se je sprehod dogajal. To verjetno malo katera umetniška upodobitev prikaže nazorneje od kultnega nemškega filma Zbogom, Lenin.
Dve vrsti “junakov”
Potemtakem ni presenetljivo, da se veliko navadnih ljudi zateče k dopingu, pred katerim je v svoji poslanici ob 23. avgustu posrečeno opozoril predsednik državnega zbora Pavel Gantar. Da poskušajo “svoj” totalitarizem, v katerem so morali živeti, opravičiti z grozodejstvi konkurenčnega. Tej skušnjavi radi na vseh straneh podlegamo tudi v Sloveniji.
Tistim, ki so bili kot duhovnik v črnem plašču iz uvoda s totalitarizmi bolj povezani ali celo njihovi poglavitni akterji, preostaneta v glavnem dve možnosti. Kot naš duhovnik se lahko ponovno gredo junake in – ne da bi resnično razčistili s svojo preteklostjo – prednjačijo v obsojanju nečesa, s čimer so prav dobro shajali, kar seveda ne more imeti posebne teže.
Na drugi strani imamo ljudi, ki na stara leta znova prilezejo iz lukenj in pred biološkim zatonom poskušajo javnost in v prvi vrsti sami sebe še zadnjič prepričati, da je bila njihova s trupli, krivicami in ideološkimi nesmisli tlakovana pot prava in dobra. Toda izsiljena odlikovanja in mesta v častnih ložah pač niso več kot nekoč znamenje moči, temveč globoke nemoči. Vedno več ljudi bo namreč slejkoprej izreklo besede zbogom, Lenin, zbogom, Benito, zbogom, Franco, zbogom, Edvard.
Foto: Wikipedia
