Zamrznitev plačne reforme

Spet smo menda tako daleč: pred koncem socialnega dialoga namreč. Če ne bo šlo z njim, s kolektivno pogodbo, sporoča vlada, bo državo, njen proračun, reševala z zakonom. Čeprav večji del javnih sindikatov to razglaša za izsiljevanje, s tem načeloma ne more biti nič narobe, (kolikor toliko) vzdržen proračun je pristojnost in odgovornost vlade, pravica volivcev pa, da ocenijo, ali ga je zagotovila ali ne in ali so bili načini ustrezni in narodnogospodarsko smotrni. Problem ‘ultimata’ vlade sindikatom javnega sektorja tako ni v zagroženem nadaljevanju socialnega dialoga z drugimi sredstvi, pač pa v tem, da se skoraj dve leti v tem pogledu ni zgodilo skoraj nič.

Da vlada Boruta Pahorja ni mogla že pred prevzemom mandata konec leta 2008 slutiti resničnih ‘razsežnosti’ plačne reforme javnega sektorja, ki si jo je omislila vlada Janeza Janše (izpeljal pa ‘kronski princ’ laične konservativne opcije, minister za javno upravo Gregor Virant), ne drži. Medtem že bivši in takrat še bodoči minister za gospodarstvo Matej Lahovnik je ‘odpravljanje plačnih nesorazmerij’ ocenil na 600 milijonov evrov; manj od sedanjih ocen o 800 milijonih, a vsekakor bliže kot Virantovih zadnjih 450 in prvotnih 280 milijonov evrov).

A je vlada problem navzlic svarilom vendarle podcenjevala, videti je, da predvsem zato, ker je podcenjevala dolžino in globino finančne in gospodarske krize oziroma recesije. Lansko leto zato s kratke časovne razdalje zgleda kot povsem izgubljeno: vlada je z velikimi sposojenimi denarji resda kolikor toliko ohranila socialni mir, ob tem pa križem rok čakala, da kriza (v največjih zunanjetrgovinskih partnerkah) mine in da rast izvoznih naročil postavi proračun v ’stare okvire’. Še Virant je, razumljivo, prej priznal, da je bila reforma narejena v ‘drugačnih časih’ (’ko nihče ni mogel niti slutiti …’), zaradi česar da je njeno izpeljavo treba prilagoditi – v dogovoru s socialnimi partnerji.

No, Pahor in njegovi ministri (tisti, ki so se javno oglasili) pa so bili pred slabim letom dni zadovoljni, ko so jo z aneksom h kolektivni pogodbi malce oklestili in malce preložili. Čemur je ministrica Irma Pavlinič Krebs takrat, oktobra lani, rekla ‘v procesu pogajanj smo res popuščali, a vendarle smo preprečili spontani scenarij’, je bilo bolj podobno vladnemu polomu na vsej črti ’socialnega dialoga’. Za to, da to imenuješ ‘varčevanje po zgledu realnega sektorja’ je potreben hud odmerek sprenevedanja ali pritisk ‘od zgoraj’. Tvegal bi domnevo, da je šlo v konkretnem primeru za slednje (morda še ‘podkrepljeno’ z ocenami nekaterih ekonomistov, da ne kaže še z varčevanjem v javnem sektorju prizadeti povpraševanja), a to ni niti bistveno. Posledice so iste: danes, manj kot leto dni kasneje, mora vlada groziti z interventnim zakonom in enostransko zamrznitvijo kolektivne pogodbe.

Izhodišča za uspešno izpeljavo tovrstnega posega so videti boljša in slabša hkrati. Boljša kot pred dvema letoma zato, ker se zdaj vendarle več volivcev zaveda, da je vrag odnio šalu, (bistveno) slabša zato, ker je medtem vlada prevečkrat grozila in potem popustila (pa ne le državnim uradnikom in javnim uslužbencem), ‘motivirala’ pa malodane izključno s premierovimi pregovornimi kavami. Drugače rečeno, sindikati javnega sektorja nimajo nobenega razloga, da bi bili ‘uvidevni’: kljub krizi se, navsezadnje in denimo, najde proračunski denar za stožiški stadion (o vpletanju javnega denarja v reševanje nasedlih menedžerskih prevzemov preko državnih bank pa raje itak ne bi).

Če je ustavno nedvomno legitimirana, da z zakonom poskrbi, za kar s socialnim dialogom ni znala ali mogla, ima vlada zanj torej vprašljivo moralno legitimacijo, saj je volivcem dolgo prikrivala stanje, za katero je vedela ali bi morala vedeti, da je brez temeljitih posegov neobvladljivo. Čeprav je plačna reforma ‘podvig’ prejšnje vlade, pa so ga Pahor in njegovi ministri v dveh letih tako uspešno ‘posvojili’, da bodo v morebitni parlementarni razpravi o zakonu v očitkih in kritiki opozicije (predvsem SDS) zaradi spodletelega socialnega dialoga nastopali kot njeni avtorji. Kar ne bo nezaslužena kazen.

Vir:Razgledi.net