Zagamane ovce

V dneh referendumske kampanje je čistunsko in pravičniško nebo slovenskega novinarskega ceha zatemnila hoja po robu. Iz omare se je zvalil udbovski dosje Mitje Meršola, ki je v angleški maniri džentelmena metuljčkal po Delu, sedaj pa po parlamentu v Jankovićevi Pozitivni Sloveniji. Da so se ob njegovem primeru stresle hlače še kakšni desetini drugih, ki privilegirano vedrijo po slovenskih medijskih hišah, ni posebna skrivnost, saj je kdo izmed njih napisal celo kakšno knjigo o svoji vohunski domovinski dolžnosti iz Titovih časov. A najhujši udarec je ta ideološko impregniran ceh doživel v nedeljo zvečer, ko se je v državnem volilnem štabu pričelo izpisovati, da eni najbolj orkestriranih agitpropovskih mašinerij, kar smo jih doživeli v samostojni Sloveniji, ni uspelo večine Slovencev in Slovenk, ki so šli na volišča, prepričati, kako human da je novi družinski zakonik.

Takšnega jecljanja in zadreg, kot so jih zmogli novinarji na ta večer, že dolgo nisem slišal. Čez kratka poročila ob devetih so na nacionalnem radiu uspeli spustiti v treh minutah obvestilo o prometni nesreči na Primorskem in o tem, da je že vse odstranjeno. Pri tem pa so povozili kar dve izjavi zmagovalcev referenduma. Zadrege, izmotavanja, nova natolcevanja in povezovanja z vladnimi ukrepi, nova norčevanja in potiskanje referendumskega izida v zadnje dele informativnih oddaj so po grenkem porazu skušala zmanjšati cehovsko sramoto.

Glavni zapravljivec proračunskega denarja iz Pahorjeve vlade, ki so mu propadli vsi zakoni, profesor Svetlik, je narod prepričeval, da žal ne razume uravnoteženosti med individualnimi in solidarnimi vrednotami, zato se mu piše črna prihodnost. In vsa t. i. stroka, ki je imela ves čas na razpolago cele plahte časopisnih strani, nam znova hiti dopovedovati, kako je zmagal tradicionalizem, konzervatizem, homofobizem in seveda katolicizem. Tem ideologom je beseda »naprednost« tako zamračila pogled, da niso več sposobni uvida, da ni in nikoli ne bo ne isto in ne enako dva moška ali dve ženski nasproti moški in ženska. Ne vem, kaj ima s tem dejstvom opraviti katolištvo, ravno toliko kot z dejstvom, da voda ni enako in isto kot led.

Če v Ljubljani ne bi bilo nadomestnih županskih volitev, bi se referendumska razlika povečala za dodatnih pet do deset odstotkov, pri čemer je potrebno dodati, da je tudi del Jankovićevih volivcev preveč naturščikov, da bi podprli zakon, ki podpira biseksualnost.

Medijske hiše, Svetlikova ekipa, t. i. nevladne organizacije istospolno usmerjenih oseb in stranke, združene pod besedo »ZA«, so preprosto šli čez rob mere dobrega okusa in zdrave pameti. Zadnja dva strela v koleno pa so si dali s Cicibanom in Viktorji. Tako je viktorija bila na strani Primca in njegove civilne družbe, ki se po pravici tako imenuje. Kajti bistvo civilne družbe je, da je kadrovsko in finančno neodvisna od državnih jasli in da je njen dobršen del aktivnosti prostovoljen. Nevladne organizacije, zagovornice zakona, ki so prijavile referendumsko kampanjo, in tiste, ki so jo podpirale, so močno obešene na državni proračun. Ali drugače povedano: gospod Svetlik jih je dobro plačal, da so delali za njegov propadli projekt. Morda pa je bil ključ do zmage ravno to, da so eni delali s srcem in globokim prepričanjem, drugi pa za denar in s ciljem, da nasilno spremenijo miselnost slovenske družbe, in to v imenu človekovih pravic.

Izid referenduma sploh ni bistven za katoliško skupnost v tej deželi, ker katoličan, ki svojo vero resno jemlje, tako ali tako ve, kaj je zakon in kaj družina. Izid referenduma je preprosto bistven za razumnost v tistih odnosih, ki pomembno vplivajo na posameznika in širšo skupnost. Za katoliško skupnost je pomembno, da se je prvič po drugi svetovni vojni, ko je bila njena civilna družba likvidirana in pregnana, tako organizirala in nastopila, da je odslej z njo potrebno računati z vso resnostjo. Z zmago na tem referendumu je slovenski katoličan in državljan postal definitivno svoboden vernik v svobodni državi. Zagovorniki svobode, vsaj tako mislijo o sebi, da so, so mu hoteli natanko to preprečiti, torej da bi bil in postal enakopravno svoboden v javnosti. To so skušali doseči tudi s tem, da so kristjane laike predstavljali kot podaljšano roko cerkvene hierarhije, kot da nimajo svoje glave in pameti. Tisti, ki radi kristjane zmerjajo kot ovce, so nenadoma ugotovili, da če te gredo iz staje, naenkrat postanejo preveč nevarne za libertarno ideologijo, zato jih je bilo potrebno razglasiti za zagamane.

Psi čuvaji te svobode (mediji) so ob tem postali malomeščanski pudli iz prestolnice, ki jim ne bi nič škodovalo nekaj pomladnega rurarnega vonja po gnoju, da bi dojeli, kje živijo, in da bi njihov viktorski glamur zadišal po malo več pristnosti.

Avtor: Ivan Štuhec. Vir: Družina. Zakaj ob družinskem zakoniku ni uspelo eni najbolj orkestriranih agitpropovskih mašinerij, kar smo jih doživeli v samostojni Sloveniji?