Zaščita zlorab medicinske stroke v času komunistične revolucije in komunističnega režima v Sloveniji je bil očitno namen Zakona o arhivskem gradivu, ki uporabo arhivirane zdravstvene dokumentacije v znanstvene namene preprečuje kar 150 let po njenem nastanku.
Potem ko na referendumu leta 2014 ni bil dosežen kvorum, ki bi lahko preprečil novelo o arhivskega zakona, ki bistveno omejuje dostop do arhivskega gradiva, ker ne ščiti samo žrtev, kot je bilo predvideno po zakonu leta 2006, temveč tudi storilce, tako nacionalsocialističnega, fašističnega kot tudi komunističnega totalitarnega sistema, je več ali manj neopaženo bil sprejet še en zakon, ki omejuje tudi sprejeto novelo arhivskega zakona. To je Zakon o arhivskem gradivu, ki vsebuje osebne podatke o zdravljenju pacienta. Veljati je začel januarja 2017, ne da bi ga javnost prav zaznala. Predlagala ga je skupina poslancev s prvopodpisanim dr. Draganom Matićem na čelu, ki je bil kratek čas direktor Arhiva Republike Slovenije in ki se je že takrat, predvsem pa tudi v referendumskem času, vehementno zavzemal za omejevanje dostopa do arhivskega gradiva.
Uporaba gradiva z zdravstveno dokumentacijo ta zakon preprečuje za 150 let po nastanku. Dostopna je za paciente in njihove dediče oz. njihove pravne zastopnike, pa tudi za tiste, ki imajo soglasje pacienta oz. njegovega dediča, kar je v pravni državi neizogibno. Zaprta pa je za znanstveno raziskavo. Tudi če raziskovalec dobi soglasja posameznikov, resna širša raziskava samo na teh primerih ni mogoča. Seveda gre za dokumentacijo, za katero zakon ali pristojna komisija arhiva določa trajno shrambo (čl. 39). Arhivska komisija ne more izdati dovoljenja za uporabo zdravstvene dokumentacije, kot ga sicer lahko izda za drugo gradivo, ki vsebuje osebne podatke. Pred tem zakonom je seveda arhivska komisija bila pristojna tudi za izdajo dovoljenj za raziskavo zdravstvene dolumentacije v času do 17.maja 1990, ki je bilo predano arhivom. Dovoljenje za dokumentacijo pacientov lahko izda samo komisija za medicinsko-etična vprašanja, če je dostop »utemljen z vidika javnega interesa na področju napredka znanosti, ki prevladuje nad interesom za nedostopnost in če bi se lahko z dostopom dosegel predviden znanstveni cilj, ki ga ni mogoče doseči na drug način.« (Uradni list, št. 85/2016, 28.12.2016, ZAGOPP, čl. 2)
Seveda mora biti zdravstvena dokumentacija strogo zaščitena in se je ne sme razkrivati javnosti. Za javnost pomembna postane taka dokumentacija takrat, kadar pride na področju zdravstva do zlorab, ki se lahko ponovijo in jih je potrebno takoj razčistiti. Gre tukaj za primere, ko se npr. uporabljajo neustrezna zdravila, ko delujejo zdravniki brez ustrezne izobrazbe, ko zdravniško osebje prekorači svoje kompetence in podobno. V takih primerih nastopi policija in končno o tem odločajo sodišča. Nekaj povsem drugega pa je, ko gre za preteklost, za razkrivanje zločinov totalitarnih režimov na medicinskem področju. Seveda pa raziskovalce tudi tukaj veže zakon o varstvu osebnih podatkov.
Spomnimo se nacističnega zdravnika Josefa Mengeleja, ki je v koncentracijskem taborišču Ausschwitz odločal o življenju ali smrti tisočih in je eksperimentiral z ljudmi, predvsem z otroki. Če bi to bilo v Sloveniji, bi po novem zakonu za raziskave takih zločinov potrebovali dovoljenje medicinsko-etične komisije. Na razstavi »Boj proti veri in Cerkvi« smo predstavili zdravniško polo smrtno bolne redovnice, ki je bila na montiranem procesu obsojena na 13 let odvzema prostosti s prisilnim delom in za katero je zdravnik med prestajanjem kazni dva dni pred njeno smrtjo podpisal, da je sposobna za težko delo. Danes je ta dokument v arhivu nedostopen. Težave bi imeli npr. tudi če bi raziskovali nacistične primere evtanazije umobolnih in onemoglih v Sloveniji med okupacijo. Zadovoljni moramo biti, da so že bile opravljene delne raziskave tudi z imenskimi seznami žrtev (Tone Ferenc, Bojan Himmelreich). Iz umobolnice Novo Celje, hiralnice Vojnik, Medlog pri Celju, Slovenske Konjice, Ptuj in Muretinci pri Ptuju so namreč nacisti odpeljali umsko bolne in onemogle v avstrijski Hartheim pri Linzu in jih tam usmrtili, delno pa so jih prepeljali v Feldhof na avstrijskem Štajerskem. O tem so odločali zdravniki, ki so prišli iz Gradca in Berlina. Grad Hartheim je danes spominsko mesto. Raziskave se nadaljujejo. Tako je leta 2015 z deželno podporo Gornje Avstrije izšla študija o umorih psihiatričnih pacientov na Štajerskem, ki vključuje tudi bolnike iz Novega Celja.
Domnevno pa namen zakona ni bil zaščita nacističnih zdravnikov, časovno so pač tudi ti bili zajeti, gre bolj za zaščito zlorab medicinske stroke v času komunistične revolucije in komunističnega režima v Sloveniji. Gre tudi za žrtve psihiatrije, tako kot piše Ivo Žajdela, »uničevanje z elektrošoki tistih, ki so po vojni kritizirali oblast« (Reporter, 19. 6. 2017). O tem priča tudi primer Zdenka Zavadlava, ki je bil sam član Ozne, potem pa je, ko se je od nje odvrnil, postal žrtev takega »zdravljenja« v psihiatrični kliniki na Polju. Takih in podobnih zločinov ne zasledimo samo v Sloveniji/Jugoslaviji, temveč v vseh komunističnih državah. Novi zakon onemogoča razkrivanje teh vrst zločinov, za katere so odgovorni zdravniki, ki so se pod prisilo ali prostovoljno pregrešili proti hipokratičnim moralnim načelom zdravniške stroke. Ker bi po noveli arhivskega zakona arhivsko gradivo po 75 letih postalo dostopno in to bi za čas takoj po vojni bilo že čez nekaj let, so zagovorniki zapore in idejni dediči odgovornih poskrbeli, da se zdravniško gradivo skrije pred javnostjo za kar 150 let. To se pravi, da teh vrst komunističnih zločinov zgodovinarji in drugi raziskovalci ne moremo raziskovati še najmanj nadaljnih 75 let. Iz tega sledi seveda tudi, da zdravstvenim ustanovam pravzaprav tudi ni potrebno predati arhivskega gradiva državnim arhivom pred potekom roka (150 let).
