Slovenija je v krizi. Kot ugotavlja Organizacija za ekonomsko sodelovanje in razvoj (Oecd), je kriza naše gospodarstvo relativno močno prizadela. Eden od pokazateljev krize je po mnenju prof. Prašnikarja tudi kreditni krč podjetij. Ugotavlja, da so se podjetja v zadnjih letih bistveno preveč zadolžila oziroma, so se zadolžila za nekaj, kar ne prinaša prihodkov, ki bi bila osnova za najem novih posojil.
Kriza, kot se tako pogosto zgodi, je razgalila naš ekonomski sistem. Dokler so ekonomski izračuni 18 let kazali dobre rezultate, so tisti, ki so opozarjali, da je treba našo usmerjenost k dodelavnim poslom obrniti na inovativnost, pogosto slišali oceno: »Kaj bi spreminjali, če rastemo?«. Sedaj ugotavljamo, da padamo. Čas rasti, ki bi omogočal prestrukturiranje, smo zamudili. Lahko pa ugotovimo, da je kriza za nekaj tudi dobra, kot je nedavno izjavil eden od voditeljev civilno-družbene pobude: kriza je onemogočila vladajočim skupinam, da bi izvedle privatizacijo tistega, kar se še lahko olastnini.
Kaj smo naredili v teh 20 letih narobe?
Če najprej pogledamo ustavo, ugotovimo, da je skopa in dokaj v duhu socializma. Nič ne govori o ustvarjanju. Predvsem o delitvi. Druge ustave opredelijo tudi namen in cilje. Slovenska jih nima. Preprosto smo samostojni in demokratični in to nam zadošča. To je res zadoščalo leta 1990, ko so bile demokratične države bolj uspešne od socialističnih. Danes je npr. formalno demokratičnih držav skoraj 200 in ni več vseeno, kje med njimi smo se znašli.
Naši ustavi manjka to, da nima zapisanega višjega namena. S formalno demokracijo in samostojnostjo smo dosegli vse njene zapisane namene. Tako ustavno sodišče, računsko sodišče ali kdorkoli drug, ne more najti v ustavi njenega osnovnega cilja. Švica, npr. ima relativno kratko ustavo, vendar ima v njej zapisane cilje kot so blagostanje, poleg socialnih razsežnosti, ohranjanje narave…
Pokamo po šivih. Po podatkih Oecd, ki ga lahko poimenujemo tudi kot miselni klub najrazvitejših držav, delamo v Sloveniji več kot v ZDA. Žal je naše delo vredno le slabo polovico dela ameriških delavcev. Mednarodne lestvice konkurenčnosti, ki primerjajo sposobnost posameznih držav, kažejo, da smo okrog 50. mesta in še nazadujemo. Iz teh lestvic je razvidno, da imamo v načinu dela, v glavah in v družbenih modelih veliko ostankov socializma. Na eni strani so odrasli delavci preveč zaščiteni, na drugi strani pa mladi nimajo nobene zaščite in kot pravi Franček Drenovec z analitskega centra Banke Slovenije, »bodo mladi kmalu, poleg delovne brezpravnosti, dobili še eno nalogo: plačati naše dolgove«.
Nedavno poročilo Oecd je pokazalo, da v Sloveniji hkrati sobivajo modeli in načini iz različnih desetletij, kar moramo nujno spremeniti, če hočemo naprej. Očitno je, da smo leta 1990 spremenili samo to, kar je bilo najbolj nujno za formalno spremembo sistema. Nato smo do vstopa v EU spremenili npr. okrog 200 zakonov – vendar samo tiste, ki so jih od nas zahtevali. Sami se o ključnih vprašanjih, kakšen naj bo po 20 letih izkušenj slovenski model kapitalizma, še nismo dogovorili niti z izjemno vplivnimi skupinami na eni strani niti z odpuščenimi delavci na drugi strani.
Na forumu Oecd maja 2010 je eden od govornikov povedal, da je za nami prvih deset let globalizacije, ki so bila prijetna. Dobrine so se cenile, delo pa smo vseeno imeli. Sedaj prihaja druga, težja faza tega procesa, ko bodo v nebo vpijoče razlike med standardom razvitih in velikih držav vplivale na premik bogastva (in dela) od bogatih k revnim. Ostali bomo lahko brez služb, ker bodo marsikaj veliko ceneje naredili drugje. To res najprej velja za tovarne, ki pri nas predstavljajo 80% vsega našega izvoza, čeprav prispevajo le tretjino vseh prihodkov slovenskih podjetij. Za vsako tovarno so namreč tudi številna druga podjetja, ki so od njih odvisna (transport, svetovanje, trgovina, turizem,…).
Tu je potem še naša zgodovina, ki nam jemlje veliko energije. Znana je nedavna razsodba velikega senata evropskega sodišča glede nasilja zmagovalcev. Sodišče je razsodilo, da zločin, ne glede na to, ali ga stori vojni poraženec ali vojni zmagovalec, v obeh primerih je zločin. Slovenska sodna veja oblasti je ob tej razsodbi še vedno tiho, saj je nenazadnje tudi cvet slovenske pravne stroke, prof. Zupančič na prvi stopnji evropskega sodišča predhodno razsodil drugače, namreč, da zmagovalcu ne moremo pripisati zločinov. Zato nas temeljit vpogled v našo zgodovino še čaka.
Kako naprej?
Slovenski državljani moramo torej v krizi najprej doseči soglasje o tem, kaj sploh želimo. Leta 1990 nam je bilo dovolj formalno spremeniti prejšnji sistem v demokratičnega. Sedaj so pred nami, kot pred vsemi razvitimi državami, drugačni izzivi.
Splošni odgovor Oecd na svetovno krizo je: zelene inovacije. Torej novi izdelki in postopki, ki bodo boljši od ostalih po svetu in bodo trajnostno naravnani. Torej ne tekmujemo več sami s seboj, kot doslej, ampak s svetom. Iz kitajskih šol pride vsako leto več kot 6 milijonov novih inženirjev. V enem samem raziskovalno razvojnem centru zaposlujejo 300.000 ljudi.
Kar bi lahko bila naša prednost, je demokracija v dobrem pomenu besede, ki omogoča ustvarjalnost in pošteno delo. Pred kratkim je kitajska vlada vprašala svoje akademike, kako bi skopirali gospodarski model ZDA. Po preučevanju so jim akademiki odgovorili, da je to nemogoče, ker Kitajska nima krščanstva. To pomeni, da moramo zaradi napredka nujno dati mesto vrednotam, resnici pred lažjo, dobremu delu pred slabim in to na vseh področjih.
Sedanje stanje sodstva kaže na sodno prakso v preteklosti, saj do leta 1990 skoraj noben sodnik ni mogel biti neskladen s prejšnjim režimom. Enako je veljalo za novinarje. V veliki meri tudi za šolnike, policiste in vojake. Ko smo formalno spremenili sistem so vsi veljali za sprejemljive. Celo več, vsi ti so sedaj šefi mladih. Morali bi bolj skrbno paziti, kako ta proces spremembe sistema, pri vseh naštetih poklicih, izpeljati. V tem trenutku je najboljša rešitev, po naravni poti nadomestiti te posameznike z mladimi strokovnjaki. Pri izbiri bi moral biti kriterij sposobnost, poštenost in zanesljivost, ne pa svetovni nazor.
Kaj lahko stori posameznik?
Kot vidimo, se sedaj vse več ljudi, sposobnih strokovnjakov, po čisti kmečki pameti zaveda nujnosti sprememb. Spremembe so možne, niso pa lahke, ker pridobitneži ne bodo dobrodelno predali svojega vpliva. Slovenci smo torej v stanju, kot je opisano v 5. Mojzesovi knjigi, ko Izraelci stojijo pred Jordanom, mi pa smo v začetnem obdobju članstva v EU in v času velikih prelomov na svetovni ravni. Besede Izraelcem so namenjene tudi nam: … »predložil sem ti življenje in smrt, blagoslov in prekletstvo. Izberi torej življenje, da boš živel ti in tvoj zarod,…«.
