Tako nosi naslov besedilo, ki ga je na medije in politike včeraj naslovil zgodovinar in predsednik Komisije Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč Jože Dežman. V njem Dežman predlaga uvedbo kazenskih sankcij proti tistim, ki so dovolili streljanja na najbolj „odprti meji v Evropi“. Tak mejni režim je bil na nek način oborožen spopad nizke intenzivnosti, ki je trajal od maja leta 1945 do sredine leta 1991. Zato je na tem območju veljalo mednarodno pravo oboroženih spopadov kot najstarejši del mednarodnega prava.
Nekaj podobnega so imeli v nekdanji Nemški demokratični republiki, kjer so vojaki prav tako lahko ubijali civiliste, ki so ilegalno hoteli pobegniti iz „socialističnega raja „ v „gnili kapitalizem“. Vendar pa se po Dežmanovem pisanju kaže bistvena razlika, saj je združena Nemčija radikalno prekinila rez s totalitarno preteklostjo. Tako so bili zaradi ubojev na meji pred nemškimi sodišči, kljub temu, da omenjeno dejanje po zakonodaji nekdanje NDR ni bilo kaznivo, obsojeni visoki funkcionarji nekdanjega komunističnega sistema in celo navadni vojak, ki je streljal na begunce. Taki sodbi je pritrdilo tudi evropsko sodišče za človekove pravice, kjer je najbolj zanimiva sodba navadnemu vojaku – graničarju. „Sodišče poudarja, da se celo navaden vojak ne more slepo sklicevati na ukaze, ki niso bili samo nezaslišano proti zakonitim temeljnim načelom NDR samim, ampak tudi proti mednarodno zaščitenim človekovim pravicam in so predvsem v nasprotju s pravico do življenja, ki je najvišja pravna dobrina na lestvi vrednot človekovih pravic. Čeprav se je pritožnik spričo političnih razmer, ki so vladale v NDR v času dejanja, znašel v posebno težavnem položaju, ne morejo taki ukazi služiti za opravičevanje ubojev neoboroženih ljudi, ki niso hoteli nič drugega kot zapustiti državo, “ piše Dežman.
In kako lahko omenjene sodbe nemških in evropskih sodišč primerjamo za našim stanjem?
Kar nekaj tisoč smrti je zabeleženih na meji, nekatere so opisane v literaturi, druge v mrliških knjigah nekaterih obmejnih župnij. Zadnja žrtev na meji pri mejnem prehodu Fernetiči, je pod streli graničarjev padla še leta 1989, se pravi eno leto in pol pred plebiscitom. Imamo torej enako stanje kot v Nemški demokratični republiki, obstaja le ena temeljna in bistvena razlika. Namreč ta, da je tako stanje pri nas obravnavano kot „normalno“ oz. skladno s takratnim redom in zakoni.
Nemški primer kaže, da temu ne more biti tako in da kdor vztraja pri taki interpretaciji, vnaša v demokratični politični in pravosodni sistem totalitarni vzorec glede kršitev mednarodnega prava. Jože Dežman še dodaja: „Tako smo priče varovanju tabuja titoizma, ki varuje tako zločince, ki so zagrešili vojna hudodelstva in zločine proti človečnosti med drugo svetovno vojno in po njej. Če bo predsednik vrhovnega sodišča človek, ki se ne zaveda svojega sodelovanja pri prikrivanju zločina, je povsem iluzorno pričakovati, da bomo pod takimi sodniki dočakali obsodbo zločinov titoizma.“
In kje je zdaj tista svoboda duha, ki lahko nekritično presodi, ali so normalni Nemci, ki odgovornim za uboje na meji sodijo, ali smo normalni v Sloveniji, kjer vidimo v sodelovanju pri zločinu in njegovem prikrivanju le »izpolnjevanje ukazov«?
Foto: blog Jože Dežman
