Stanje duha v naši deželi moremo razumevati na koordinatah »vsi vemo a nihče noče«, pa tudi širše, kjer sicer nočejo, ampak morajo kakor npr. v Grčiji ali na Irskem, ker smo nekako prepričani ali upamo, da bo še dolgo šlo tako kot dosedaj. Vsi vemo, da je npr. Bolonjska reforma univerzitetnega študija ena sama farsa, ki je prinesla podaljšanje študija (namesto prejšnjih 4 let zdaj 3 + 2) in razvrednotenje magistrskega naslova, a nihče noče zavoženega popraviti. Vsi vemo, da se bo zaradi staranja prebivalstva, prekomernega predčasnega upokojevanja, množice neskončnih borčevskih pokojnin in drugih privilegirancev, pokojninska blagajna v bližnji prihodnosti zanesljivo sesula a nihče noče sprejeti nase varčevanja, se pravi najprej odpovedi svojim privilegijem, zaposleni pa nočejo delati več kakor ti, ki so sedaj v pokoju. Vsi vemo, da je nesmiselno in nespametno, da Italijan in Madžar odločata o naši vladi pa jim nihče noče vzeti sedeža v parlamentu (niti v Italiji niti na Madžarskem jim ne pride na misel, da bi dopustili avtomatično predstavništvo manjšin v parlamentih!). Vsi vemo, da sta nepoštenost in pohlep prva krivca za našo gospodarsko mizerijo, pa nihče noče proč od pravega liberalizma s katerim so oplemenitili »pridobitve socializma« zase. Vsi vemo, da so koruzniki socialno in davčno privilegirani v primerjavi s poročenimi, a nihče noče uveljaviti zakonskega besedila, ki dejanske zveze izenačuje s pravno sklenjenimi. Vsi vemo, da je marsikatera »samska mamica« v trajni zvezi z možem svojih otrok, pa nihče ne pošlje inšpektorjev, da bi preverili ali res živi sama…
Lahko bi naštel še mnoge druge primere. Sicer vemo kako in kaj a nič ne naredimo, ker bi pospravljanje naših družbenih napak bilo preveč boleče (v leporečju se pravi »ni družbenega konsenza«). In vendar nas bo čas prisilil v streznitev in ukrepanje. Zaradi kombinacije domačih in svetovnih okoliščin bo prihodnost materialno bolj skromna kakor je sedanjost in se bomo morali prilagoditi ali pa bomo propadli. Grčija in Irska nista daleč…
Če torej vemo, zakaj nič ne ukrenemo?
V Sloveniji je stanje duha zaznamovano z izrazitim begom pred resničnostjo in pomanjkanjem poguma za dejanja. Smo v nekem vztrajnem prostem teku, ki ne dovoljuje sprememb ali korektur smeri. Tako kot je bilo, tako naj bo! S pravo »slovensko trmo« vztrajamo v svojem prav z utemeljitvijo, da je »vedno bilo tako« pa čeprav je ta »vedno« star komaj pol stoletja. Svoje preroke, ki pred nas postavljajo ogledalo resničnosti in ne leporečijo s »politično korektno« retoriko, preganjamo in utišamo, ker od nas zahtevajo dejanja. Lahko bi rekli, da v samomorilski fascinaciji otrpli gledamo lastni narodni propad. Vprašanje na katerega ne poznam odgovora pa je, ali nam bo uspelo premagati to otrplost in se vrniti h koreninam življenja, ustaviti voz v prostem padanju in kreniti na pot prenove.
Nič ne ukrenemo zato, ker se polovica narodnega telesa obnaša, kakor da druga polovica sploh ne obstaja. Nič ne ukrenemo zato, ker razdelitev, ki jo je povzročila KPS s svojo krvavo, brezbožno revolucijo, ostaja kot glavna paradigma našega bivanja. Nič ne ukrenemo zato, ker smo svojo vero prodali za praktični materializem. Nič ne ukrenemo zato, ker pravzaprav ne vemo, zakaj in čemu živimo.
Miselno je naša družba v nihilizmu, praktično pa v hedonizmu. Prvo povzroča lenobnost duha, drugo pa nenehno iskanje takojšnjega in maksimalnega užitka ne glede na ceno ali posledice. Naš individualizem je tako dobil krila in nas popeljal v kulturo smrti.
Položaj je resen, ali pa je že brezupen? Ne vem.
Izberi življenje
Rodetov klic Sloveniji še vedno velja. To je pot, ki je naporna in nehvaležna a edina, ki vodi iz brezna propadanja, v katerem se nahajamo. Čeprav je tudi Cerkev marsikdaj v podobnem položaju kakor naša družba, t.j. »ve a noče«, pa ima v sebi vse odgovore in vsa sredstva, da nam pomaga na pot osebne, družbene in narodne prenove. Izbrati življenje, pomeni imeti pogum, da ukrenemo kar je potrebno pa četudi je težko, boli in je nepriljubljeno.
