V Sloveniji postaja čedalje bolj popularno razglašati »krizo vrednot«. Ni ga človeka, ki ima dostop do javnosti, ki ne bi ponavljal, da »ni več vrednot«. Vsepovsod naj bi bilo občutiti pomanjkanje vrednot. Vsi se pritožujemo nad ravnanjem drugih, ki naj bi delali le zase mimo vsake moralne norme in ne spoštujejo državnih zakonov. Ob poslušanju govorjenja o tem, da ni več »pravih vrednot« mi prihaja na misel, kar nam je dr. Marko Kremžar že pred več kot četrt stoletja predaval o tej temi. Rekel je približno tako, »vrednote niso nikoli v krizi. Vrednota je nekaj, kar stoji samo po sebi ali pa ni vrednota. Ljudje kot posamezniki, družina ali družba si uredimo lestvico vrednot in po tem zaporedju tudi urejamo svoje življenje.« Ljudje pa smo sposobni napačnih izbir in marsikdaj posilimo lastno pamet, da si po čisto arbitrarnih in sebičnih merilih postavimo svojo lestvico vrednot, ki naj bi nam omogočala dosego zastavljenih osebnih ciljev. Ko govorimo o krizi vrednot, v resnici govorimo o naši lastni nemoralnosti.
Vrednote so cilji, ideali, za katere si je vredno prizadevati, jih živeti in se zanje boriti. Večino od njih prepoznavamo kot dragocenosti brez kakršnegakoli posrednika. Učitelja potrebujemo šele tedaj, ko je treba stvari poglobiti in jih bolje razložiti ali pa celo braniti in utemeljevati pred napadom tistih, ki si hočejo vrednote prikrojiti po svoje. Vrednote so tudi svetinje, ki neko družbo držijo skupaj. So njeno vezno tkivo, ki ji omogoča, da ne razpade. Pluralnost vrednot je pravzaprav mogoča le na sekundarnem področju sobivanja. Temeljne vrednote morajo v družbi sprejemati vsi, da družba sploh lahko obstaja. Debata o tem, katere so temeljne vrednote in katere sodijo v sekundarno območje, je seveda odprta, vendar se mora družba dokopati do spoznanja, kaj sodi kam.
Včasih slišimo tudi pridevnike »stare« ali »klasične« oz »tradicionalne« vrednote, ki naj bi bile pasé in jih moramo nadomestiti z »novimi«, »sodobnimi« ipd. Kdor vzame za svojo razlago dr. Kremžarja, temu je jasno, da pri vrednotah ne more biti take delitve, ampak da gre pri taki govorici bolj za postavljanje nove lestvice vrednot s točno določenim znanim ali tajnim namenom. Obenem pa vedno znova ugotavljam, da je ta všečna govorica tako nedoločena, da pravzaprav nikoli ne povedo, katere naj bi bile tiste zastarele vrednote in katere so nove, ki naj bi jih nadomestile. To prepuščajo domišljiji poslušalca, ki pa je po drugih kanalih poučen, kaj si mora pod nepriljubljenimi pridevniki predstavljati. Tako npr. ob gospodarski krizi vsi pogrešajo poštenost, pridnost, potrpežljivost, delavnost, skromnost, solidarnost, resnicoljubnost, ipd. To pa so same »stare«, »klasične« in »tradicionalne« vrednote, torej prav tiste, ki jih samoimenovani »naprednjaki« najbolj sovražijo in zaničujejo.
V preteklem stoletju so se v Sloveniji uveljavili trije momenti, ki so tudi določali lestvico vrednot. Do maja 1945 je vladala tisočletna tradicija, ki je gradila na krščanskih vrednotah kakor jih uči Katoliška Cerkev. To so tiste vrednote, ki jih danes enačimo z evropskimi, tradicionalnimi, pravimi vrednotami. Hierarhijo vrednot v tem obdobju določa zaporedje: Bog, človek, stvar. Z revolucijo je nastopil čas komunističnih vrednot. Težko je prav povedati, kakšna naj bi bila lestvica vrednot v tem obdobju. Lahko bi rekli, da gre za sistem, ki se oblikuje na podlagi vrednostnega sistema: partija, član partije, stvar, ostali. Danes živimo v tretjem obdobju, ki je nastopil s propadom komunizma in ga imenujemo relativizem. Vrednote oblikujemo na podlagi lestvice, ki se začne pri jazu, nadaljuje pri materialnih dobrinah (stvar), uživanju in uspehu za vsako ceno in na koncu najdemo človeka in Boga.
Dejansko je tako, da danes vsak kdor more (to so pa predvsem bogati z zvezami in poznanstvi), izkorišča družbo zato, da lahko nemoteno, v redu in miru uživa svoje bogastvo kjerkoli po svetu. Nič mu ni mar za drugega, nič mu ni mar za zakone, za pravičnost, red in mir. Ker se lestvica vrednot začenja pri posamezniku, ki ne priznava niti tako objektivne danosti kakor je lastni spol, naj bi bilo vsakemu dovoljeno vse. Tudi garažne orgije s psi, tudi uničenje družine in pohujšanje najmlajših. Ker pa današnji sistem vrednot ne temelji na Bogu, ki je radikalno Drugi, potem ne smemo več govoriti o dobrem in hudem, o prav in narobe, ampak govorimo le o napakah, pri čemer je podton kesanje pravzaprav v tem, da je napaka v tem, da so me dobili.
Govoriti o krizi vrednot in pri tem zamolčati ali zanikati Boga je svojevrsten absurd. Prav zaradi relativizma postaja naš pravni sistem čedalje bolj pozitivističen, kar pomeni tudi nekonsistenten sam v sebi, ker ne ureja več življenja skupnosti, ampak privilegije posameznikom in lobističnim skupinam.
Prisiljeni smo poslušati veliko nesmislov. Iz mnogih ust je sintagma »kriza vrednot« prazna puhlica, ker so prav taki govorci proti vrednotam, ki jih najbolj pogrešajo. Poštenost, pridnost, delavnost itd. se ne pridobijo v šoli, ampak v družini, v delu za skupno dobro v župniji, KS, društvih in dobrodelnih organizacijah. Uspeh vzgoje se čuti v celotnem gospodarstvu.
Pogum, doslednost, pokončnost se ne pridobijo na proslavah raznih društev za bog si ga vedi kakšne vrednote, ampak v soočenju s konkretnimi situacijami kjer učitelji in vzgojitelji posamezniku pomagajo pri pravi odločitvi in tudi pri prenašanju posledic. Korupcija ima svoje daljne vzroke v vsakem od staršev, ki nahruli učitelja, ker je otroku dal cvek. Pokončnost umre vsakič, ko mlade učimo kako »preživeti« in jim onemogočimo spoznanje stresa in prenašanje krivic. Doslednost onemogočimo vsakič, ko kažemo župniku en obraz, doma pa govorimo čez Cerkev in taistega gospoda.
Vrednote se živijo, o njih moremo razpravljati in jih bolje spoznavati. Najbolje pa se vrednote prenašajo takrat, ko smo odrasli ljudje pripravljeni zanje tudi kaj pretrpeti. Vrednote imajo tudi svoj čar, saj izhajajo iz resnice in dobrote samega Boga, ki sveti sam po sebi in svoj sijaj podeljuje svojim stvarem. Zato vse, kar je dobro, pristno, resnično, človeka privlači in vedno znova srečamo ljudi, ki spoznajo prave vrednote in jih osvojijo.
Dejstvo pa ostaja. Če ne bomo kmalu zapustili pogubnega relativizma in znova postavili svoje lestvice vrednot na temelju Bog, človek, stvar, potem bomo kot družba, narod in civilizacija izginili. Zamenjali nas bodo muslimani, ki so duhovno in življenjsko močnejši.
Foto: Druzina
