Vsega so krive vrednote

17
145

V Sloveniji postaja čedalje bolj popularno razglašati »krizo vrednot«. Ni ga človeka, ki ima dostop do javnosti, ki ne bi ponavljal, da »ni več vrednot«. Vsepovsod naj bi bilo občutiti pomanjkanje vrednot. Vsi se pritožujemo nad ravnanjem drugih, ki naj bi delali le zase mimo vsake moralne norme in ne spoštujejo državnih zakonov. Ob poslušanju govorjenja o tem, da ni več »pravih vrednot« mi prihaja na misel, kar nam je dr. Marko Kremžar že pred več kot četrt stoletja predaval o tej temi. Rekel je približno tako, »vrednote niso nikoli v krizi. Vrednota je nekaj, kar stoji samo po sebi ali pa ni vrednota. Ljudje kot posamezniki, družina ali družba si uredimo lestvico vrednot in po tem zaporedju tudi urejamo svoje življenje.« Ljudje pa smo sposobni napačnih izbir in marsikdaj posilimo lastno pamet, da si po čisto arbitrarnih in sebičnih merilih postavimo svojo lestvico vrednot, ki naj bi nam omogočala dosego zastavljenih osebnih ciljev. Ko govorimo o krizi vrednot, v resnici govorimo o naši lastni nemoralnosti.

Vrednote so cilji, ideali, za katere si je vredno prizadevati, jih živeti in se zanje boriti. Večino od njih prepoznavamo kot dragocenosti brez kakršnegakoli posrednika. Učitelja potrebujemo šele tedaj, ko je treba stvari poglobiti in jih bolje razložiti ali pa celo braniti in utemeljevati pred napadom tistih, ki si hočejo vrednote prikrojiti po svoje. Vrednote so tudi svetinje, ki neko družbo držijo skupaj. So njeno vezno tkivo, ki ji omogoča, da ne razpade. Pluralnost vrednot je pravzaprav mogoča le na sekundarnem področju sobivanja. Temeljne vrednote morajo v družbi sprejemati vsi, da družba sploh lahko obstaja. Debata o tem, katere so temeljne vrednote in katere sodijo v sekundarno območje, je seveda odprta, vendar se mora družba dokopati do spoznanja, kaj sodi kam.

Včasih slišimo tudi pridevnike »stare« ali »klasične« oz »tradicionalne« vrednote, ki naj bi bile pasé in jih moramo nadomestiti z »novimi«, »sodobnimi« ipd. Kdor vzame za svojo razlago dr. Kremžarja, temu je jasno, da pri vrednotah ne more biti take delitve, ampak da gre pri taki govorici bolj za postavljanje nove lestvice vrednot s točno določenim znanim ali tajnim namenom. Obenem pa vedno znova ugotavljam, da je ta všečna govorica tako nedoločena, da pravzaprav nikoli  ne povedo, katere naj bi bile tiste zastarele vrednote in katere so nove, ki naj bi jih nadomestile. To prepuščajo domišljiji poslušalca, ki pa je po drugih kanalih poučen, kaj si mora pod nepriljubljenimi pridevniki predstavljati. Tako npr. ob gospodarski krizi vsi pogrešajo poštenost, pridnost, potrpežljivost, delavnost, skromnost, solidarnost, resnicoljubnost, ipd. To pa so same »stare«, »klasične« in »tradicionalne« vrednote, torej prav tiste, ki jih samoimenovani »naprednjaki« najbolj sovražijo in zaničujejo.

V preteklem stoletju so se v Sloveniji uveljavili trije momenti, ki so tudi določali lestvico vrednot. Do maja 1945 je vladala tisočletna tradicija, ki je gradila na krščanskih vrednotah kakor jih uči Katoliška Cerkev. To so tiste vrednote, ki jih danes enačimo z evropskimi, tradicionalnimi, pravimi vrednotami. Hierarhijo vrednot v tem obdobju določa zaporedje: Bog, človek, stvar. Z revolucijo je nastopil čas komunističnih vrednot. Težko je prav povedati, kakšna naj bi bila lestvica vrednot v tem obdobju. Lahko bi rekli, da gre za sistem, ki se oblikuje na podlagi vrednostnega sistema: partija, član partije, stvar, ostali. Danes živimo v tretjem obdobju, ki je nastopil s propadom komunizma in ga imenujemo relativizem. Vrednote oblikujemo na podlagi lestvice, ki se začne pri jazu, nadaljuje pri materialnih dobrinah (stvar), uživanju in uspehu za vsako ceno in na koncu najdemo človeka in Boga.

Dejansko je tako, da danes vsak kdor more (to so pa predvsem bogati z zvezami in poznanstvi), izkorišča družbo zato, da lahko nemoteno, v redu in miru uživa svoje bogastvo kjerkoli po svetu. Nič mu ni mar za drugega, nič mu ni mar za zakone, za pravičnost, red in mir. Ker se lestvica vrednot začenja pri posamezniku, ki ne priznava niti tako objektivne danosti kakor je lastni spol, naj bi bilo vsakemu dovoljeno vse. Tudi garažne orgije s psi, tudi uničenje družine in pohujšanje najmlajših. Ker pa današnji sistem vrednot ne temelji na Bogu, ki je radikalno Drugi, potem ne smemo več govoriti o dobrem in hudem, o prav in narobe, ampak govorimo le o napakah, pri čemer je podton kesanje pravzaprav v tem, da je napaka v tem, da so me dobili.

Govoriti o krizi vrednot in pri tem zamolčati ali zanikati Boga je svojevrsten absurd. Prav zaradi relativizma postaja naš pravni sistem čedalje bolj pozitivističen, kar pomeni tudi nekonsistenten sam v sebi, ker ne ureja več življenja skupnosti, ampak privilegije posameznikom in lobističnim skupinam.

Prisiljeni smo poslušati veliko nesmislov. Iz mnogih ust je sintagma »kriza vrednot« prazna puhlica, ker so prav taki govorci proti vrednotam, ki jih najbolj pogrešajo. Poštenost, pridnost, delavnost itd. se ne pridobijo v šoli, ampak v družini, v delu za skupno dobro v župniji, KS, društvih in dobrodelnih organizacijah. Uspeh vzgoje se čuti v celotnem gospodarstvu.

Pogum, doslednost, pokončnost se ne pridobijo na proslavah raznih društev za bog si ga vedi kakšne vrednote, ampak v soočenju s konkretnimi situacijami kjer učitelji in vzgojitelji posamezniku pomagajo pri pravi odločitvi in tudi pri prenašanju posledic. Korupcija ima svoje daljne vzroke v vsakem od staršev, ki nahruli učitelja, ker je otroku dal cvek. Pokončnost umre vsakič, ko mlade učimo kako »preživeti« in jim onemogočimo spoznanje stresa in prenašanje krivic. Doslednost onemogočimo vsakič, ko kažemo župniku en obraz, doma pa govorimo čez Cerkev in taistega gospoda.

Vrednote se živijo, o njih moremo razpravljati in jih bolje spoznavati. Najbolje pa se vrednote prenašajo takrat, ko smo odrasli ljudje pripravljeni zanje tudi kaj pretrpeti. Vrednote imajo tudi svoj čar, saj izhajajo iz resnice in dobrote samega Boga, ki sveti sam po sebi in svoj sijaj podeljuje svojim stvarem. Zato vse, kar je dobro, pristno, resnično, človeka privlači in vedno znova srečamo ljudi, ki spoznajo prave vrednote in jih osvojijo.

Dejstvo pa ostaja. Če ne bomo kmalu zapustili pogubnega relativizma in znova postavili svoje lestvice vrednot na temelju Bog, človek, stvar, potem bomo kot družba, narod in civilizacija izginili. Zamenjali nas bodo muslimani, ki so duhovno in življenjsko močnejši.

Foto: Druzina

17 KOMENTARJI

  1. Članek ni samo poln kretenizmov, temveč je v svoji neumnosti naravnost sramoten. Ne bi vsega, ker je idiotizmov res preveč, ampak tale “biser” je pa vendarle potrebno omeniti:

    “Zamenjali nas bodo muslimani, ki so duhovno in življenjsko močnejši.”

    Duhovno močnejši? No, le kako bomo to duhovnost izmerili? Da večina muslimanov živi v državah, kjer je verska svoboda jako redka dobrina? Da jih je večina ali teokracija (iran) ali nekaj vmes med teokracijo in čisto diktaturo (savdska arabija). Da imajo porazen odnos do človekovih pravic?

    Sicer ne vem, kaj je pesnik točno mislil pod “življenjsko močnejši”, ampak če kaj poznam flancanje verskih fanatikov, ki ljudem – ateistom in agnostikom – v bistvu odrekajo etičnost, je to verjetno povezano z rodnostjo. Tudi na tem področju imamo novice: “muslimanske” države beležijo rekordno padanje rodnosti.

    vem, vem, slaba novica za butalce, ki strašijo, kako nas bodo muslimani preplavili, a kaj čemo.

    “While Iran’s population grew at a rate of more than 3%/year between 1956 and 1986, the growth rate began to decline in the late 1980s and early 1990s after the government initiated a major population control program. By 2007 the growth rate had declined to 0.7 percent per year”

  2. “. Do maja 1945 je vladala tisočletna tradicija, ki je gradila na krščanskih vrednotah kakor jih uči Katoliška Cerkev.”

    Avtorja bi mogoče veljalo spomniti še, da so te “vrednote” pred l. 45 pripeljale tudi do Auschwitza.

  3. Bah: “Avtorja bi mogoče veljalo spomniti še, da so te “vrednote” pred l. 45 pripeljale tudi do Auschwitza. ”

    Bah vrednote o katerih govi avtor , niso pripelajle do Auschwitza, Vrednote, ki so pripelajle do Auschwiza so enake tistim, ki so pripelajle do gulagov.
    Tako nazizem kot komunizam sta kot vrednoto promovirala sovraštvo. V družbi krščanskega porekla je bilo sovraštvo velika hiba človeka in človeštva. V omenjenih ideologijah je le to postalo vrlina, legitimno je bilo sovražiti. Sovraštvo je psotalo ponos, sovraštvo se je propagiralo. O tem veliko govori nemški filozof Peter Sloterdijk v knjigi “Srd in čas”.

  4. Izredno lahkotno in priročno je tisto, kar nam ni všeč, izločiti iz nam ljubih “vrednot”. “Sistem” je popoln, le ljudje so šibki 😉

    “V družbi krščanskega porekla je bilo sovraštvo velika hiba človeka in človeštva.”

    Da, zagotovo. Verjetno ima zato antisemitizem, ki je omogočil Auschwitz, tako bogato krščansko tradicijo…. med krščanstvom&RKC&antisemitizmom ni nobene povezave 😉 Ker je v družbah krščanskega porekla “sovraštvo pač velika hiba.”

    Prav tako razne verske vojne, križarski pohodi in podobne morije nimajo s krščanstvom prav nič.

  5. Tadej, morda te “vrednote” niso pripeljale do Auschwitza, so pa pripeljale do Jasenovca.

    Tako je npr. katoliški duhovnik Dionis Juričević, predstojnik ustaškega “verskega oddelka za spreobrnitve” pravoslavce, ki jih je množično prisilno spreobračal, nagovarjal z besedami:

    “Dobro vemo, kam bomo poslali tiste, ki bodo zavrnili krst. Severna območja sem že očistil vseh, od otrok v plenicah do starcev. Če bo treba, bom to naredil tudi tukaj, kajti danes ni greh ubiti niti sedemletnega otroka, če povzroča sitnosti našemu ustaškemu režimu … Naj vas nikar ne zavedejo moja redovniška oblačila. Vedite, da takrat, ko je treba, vzamem v roke mitraljez in pobijem vse, ki se upirajo državi in ustaškim oblastem.”

  6. O spregi katoliške cerkve in ustaškega režima pa poleg številnih pripadnkov nadškofije, ki so sodelovali v ustaškem režimu pa priča tudi izjava Milana Budaka v Karlovcu avgusta 1941: “Ustaško gibanje je versko gibanje. Vse naše delo temelji na zvestobi veri in Katoliški cerkvi.”

    Vrednote o katerih govori avtor članka so zato sila relativen pojem.

  7. Najbrž se bomo vsi strinjali, da ”vrednote”, ki so bile pri nas prisotne med sredino 8. in sredino 20. stoletja res niso kaj prida ter da lažna morala ni nič boljša od nemorale, da o zaničevanju žensk, bolestni obsedenosti s spolnostjo ter zatiranju ”krivovercev” ne govorimo. Je pa res vprašanje, če so tiste vrednote, ki so sledile res kaj boljše.

  8. Repliciranje na moj post me utrjuje v prepričanju, da je sovraštvo za določeno ideologijo legiteno. Torej, da se ne motim.

  9. Bah

    Argumenti, tipa “drugi isto”, h katerim se zatekaš, so infatini argumenti in se niti v eni točki ne potrudiš, da bi spodbijal mojo tezo o legitmnisti sovraštva ,ki je bil temelj obeh ideoloških zablod, nacizma in komunizma. Razredni sovražnik, notranji sovražbik, zunanji sovražnik, moj bližnji sovražnik… so vzgajali ljudi v sovraštvu. In ker ljudi vzagamo za vrednote, je pač logično , da je sovraštvo vrednota.
    Da je bilo v zgodvini veliko sovraštva v ljudeh in skupinah pa je normane pojav. Toda zgodvina uči, da ga je bilo vedno moč preseči, ker sovraštvo ni nikoli ni bila vrlina, bila je zabloda.
    Vstanjo sklicevanje na sovražnosti v zgodvini je iskanje opravičila in legitimnosti sovraštva tudi danes. Svet je obe ideologiji sovraštva zavrgel, vprašaj se zakaj.

  10. Kot sem že napisal, sta se papež in iranski populista v zadnjem času vzajemno strinjala, v čem je problem. Vrednote, kajpada. Strica Kremžarja, veledemokrata z bogatimi izkušnjami argentinskih diktatur vseh oblik in barv (v katerih so borci za krščanske in zahodne vrednote “izginili” tudi lepo število Kremžarjevih rojakov), pa že dolgo ne jemljem resno – dasiravno ali prav zato ker sem prečital dve izmed njegovih publikacij. Korporativist, ki se mu kolca po starih dobrih časih stanovske reprezentacije, omejene volilne pravice, patriarhalnega gospostva (tako in drugače) klenega družinskega očeta (ko je namesto modrih tabletk h klenosti pripomogla posvečena vodica) in tako naprej … Škoda le, da se po Auschwitzu o zaroti perfidnih Judov ne spodobi govoriti, zatorej vsem tem teorijam primanjkuje ključni vezni člen. Res pa Kremžar ni moj krstni ali birmanski boter, k’nede, stric Poznič?

  11. Vsekakor se ne smemo preveč zmrdovati nad tem, ker smo sami krivi. Pri nas v bloku je spodaj društvo upokojencev, kjer imajo žur vsako soboto. Državo so uničili, cele generacije zavedli in prevarali, zdaj pa plešejo! To je pravo leglo hudobije!

    In mi ne znamo ali pa nočemo nič in tako celo sodelujemo v tem.

  12. In takle Poznič, ki je sam suženj, ki je nemo gledal kako usužnjujejo cele generacije, ta mi bo pridigal o pogumu in odločnosti???

  13. Tukaj je treba demantirati Baha in podobne.

    Z današnjega stališča je res bilo v srednjem veku hudo. Vendar je pa treba vedeti, da svet postopoma napreduje in v srednjem veku krščanska Evropa ni bila nič slabša od drugih civilizacij – bila je približno na isti ravni razvoja.

    Potem pa je – ravno po zaslugi krščanstva in krščanskih vrednot razvila kapitalizem, po zaslugi katerega je naš krščanski svet postal daleč daleč najbogatejši in je civilizacija tudi daleč najbolj napredovala.

    Komunizem je bil v tem pogledu velik korak nazaj. Leta 1945 je krščanski svet že zelo napredoval.

    In še to. Klasični liberalizem tudi temelji na trdnih vrednotah, medtem, ko pri nas tisto, kar poznamo pod imenom liberalizem, temelji na relativiziranju vsega.

  14. Pri nas ni krize vrednot.

    Mi smo brez vrednot.

    Sledeč agresivni in požrešni postkomunistični novolevičarski oblastni politiki se ljudje obračajo la na boga, ki v najbližji banki svoj oltar ima.

  15. OD SLAVNIH ČEBIN NAPREJ, PREKO KARDELJA, MAČKA , ZDENKE IN ZDENKOTA, PA VSE DO KUČANA IN PAHORJA , NIMA IN NI IMEL, NIHČE MORALNE PRAVICE, KDAJKOLI KAZATI S PRSTOM NA CERKEV IN DUHOVNIKE ! TI SO BILI PRVE ŽRTVE ITALJANSKEGA FAŠIZMA,// ŠKOF SEDEJ-Gorica, škof KARLIN v Trstu //, HITLRJANCEV, IN KOMUNAJZERJEV ! CELO ŠKOFA VOVKA SO SE LOTILI Z BENCINOM, KO SMO BILI ŽE GLOBOKO V “SVOBODI” ! OB tem dogodku se je ZGRAŽAL CELI SVET !
    TITO, SE ZARADI TEGA DOGODKA, SRAMOTE, NI NIKOLI VEČ OGLASIL V NOVEM MESTU, REKOČ, TAMO NE IDEM, TAMO PALE POPOVE !!

  16. Bedarija, avtor ne loči med liberalizmom in socializmom. Zdaj je na prvem mestu posameznik, zaradi česar tudi imamo človekove pravice. Za vse, ne samo za peščico. Krščanstvo tako kot komunizem in nacionalsocializem, temu nasprotuje, kar se lepo vidi iz zgodovine. Liberalizem je res nastal v krščanskih skupnostih, a nastal je kot nasprotje. Republike, predstavniška demokracija, širjenje polja svobode, svoboda govora, to je vse posledica boja proti krščanstvu, ne posledica razvoja le tega.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite