PREJELI SMO PISMO BRALKE. Pri novem Družinskem zakoniku smo morali pogledati v prihodnost, da smo poskušali predvideti posledice morebitnega sprejetja le tega. Pravzaprav se mora pri pisanju kakršnegakoli zakona predvideti in preučiti vse možne situacije, ki jih življenje lahko prinese. Dejstvo je, da ni nikoli mogoče predvideti vsega. Tudi besede v zakonu so lahko spretno uporabljene z možnostjo različnih interpretacij in tveganj za korupcijo. Temu bi lahko rekli »luknje« v zakonu, ki so lahko slučajne ali pa so namerne. In »luknje« v Družinskem zakoniku so bile namerno in zelo premišljeno sestavljene. Prepričana sem, da je Družinski zakonik napisan zlonamerno, in tudi, da je napisan tako, da bi se v bodoče lahko spreminjal in da bi to povzročilo spremembe še veliko drugih zakonov. Družinski zakonik je bil predpriprava oz. je bil temelj, da bi sedanje stanje civilizacije postavil na glavo.
Pravzaprav so bile v Družinskem zakoniku skrite mnogo bolj nevarne zadeve kot posvojitev otrok homoseksualcem. To je v bistvu le pesek v oči oz. je »vržena kost«, da bi se ob tem spregledalo ostale nevarne vsebine. Poleg tega je bila priprava na referendum idealna pot, da bi z veliko propagande dosegli sprejetost homoseksualnosti med ljudmi, da bi s tem le ta dobila nalepko normalnega. Družinski zakonik posega v temeljne človekove pravice in svoboščine in poskuša človeka zasužnjiti. Če istospolno usmerjene osebe in zagovorniki mislijo, da bi iz zakonika koristili privilegije, se motijo. Država poskuša s svojo oblastjo oz. z legitimno obliko prisile uvesti popoln nadzor nad družino ter manipulirati z otroki, starševskimi pravicami in starševskimi skrbmi. Z ideološko močjo poskuša oblikovati zavest in usmerjati obnašanje ljudi v skladu z njenimi idejami in interesi. Popolni pregled nad družino si je država pridobila že z letošnjim novim Zakonom o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev. V teh registrih so skoraj vsi naši podatki, če že ne vsi. Kot vidimo se zakonodajalec vseeno zaveda, da je družina osnovna in temeljna celica družbe, ravno zato jo tudi želi razvrednotiti, uničiti in jo nadzorovati.
Če naštejem nekaj posledic, ki bi jih sprejetje Družinskega zakonika in posledično drugih zakonov lahko prineslo. To vse se ne bi zgodilo preko noči, ampak postopno. Tako kot še pred desetimi leti nismo niti upali razmišljati, da bi istospolni posvajali otroke, tako danes tudi težko razmišljamo o zadevah, ki jih bom navedla. Sledilo bi uzakonjenje oploditve z biomedicinsko pomočjo samskih žensk (torej lahko tudi nadomestnih mater in lezbijk), kar smo z referendumom leta 2001 zavrnili z 72 % glasov, odprtje zasebnih klinik, ki bi se ukvarjale z nadomestnim materinstvom, zasužnjevanje žensk za namen nadomestnega materinstva. Potem je tu evtanazija. Ostareli, onemogli, bolni, invalidni bodo kmalu odveč. V novem Družinskem zakoniku sploh niso kakorkoli omenjeni telesno ali duševno prizadeti. Sploh se ne omenja otroka s posebnimi potrebami. Evgeničarka Margaret Sanger je dejala: »najbolj usmiljeno dejanje, ki ga lahko naredi družina za enega svojih nerazvitih članov, je to, da ga ubije«. Po novem Družinskem zakoniku pa tudi otrok ne bi imel več dolžnosti do staršev, temveč samo pravice. Z dopolnjenim 18-im letom otroka bi po novem Družinskem zakoniku družina izgubila status družine, ker temelj družine predstavlja otrok, otrok je pa do 18-ega leta. Tu so možne še dodatne spremembe pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, čeprav so že sedanje prinesle precejšnje zmanjšanje javnih sredstev družinam. Uvedba obveznega cepljenja, tudi v primeru epidemij, lažnih ali resničnih (cepiva, ki v bistvu ne pripomorejo k zdravju temveč k bolezni in neplodnosti in se v svetu že množično uporabljajo), obvezno zdravljenje otrok pa bi bilo možno tudi po Družinskem zakoniku, ker bi jih lahko brez dovoljenja staršev zdravili. Lahko se zgodi, da pod pretvezo zdravljenja, otroka zlorabljajo v znanstvene namene, odprta je pa tudi pot do trgovine z organi. Država lahko v prihodnosti predpiše število otrok, ki jih lahko ima družina, (npr. dovoljeno je imeti samo enega otroka- tu je možna obvezna kontracepcija, prisilna sterilizacija moških in žensk, obvezen abortus, tudi v visokih mesecih nosečnosti, evtanaziranje novorojenčkov). To je bilo v bistvu nekako že zapisano v Družinskem zakoniku, ker družino le ta pojmuje kot življenjsko skupnost otroka z enim ali obema od staršev ali z drugo odraslo osebo- torej piše enega otroka in ne otrok. V šolske sisteme bi se lahko uvedli novi učni načrti (o družini po novem, o naravnih danostih, o umetnih oploditvah, pranje možganov s homoseksualno ideologijo, prisilno določanje sebi lastnega spola, učbeniki so pa tudi že pripravljeni,..). Znanstveniki v laboratorijih po celem svetu počno strašne stvari z eksperimentiranjem jajčec, semenčic in zarodkov, na milijone življenj konča v smeteh. Mešajo že človeške in živalske celice. Kaj storiti s svetovno zalogo odvečnih človeških zarodkov, ki segajo v milijone na katere so starši že davno pozabili, je dala odgovor radikalna skupina za pravice živali (Ljudje za etično ravnanje z živalmi, s sedežem v ZDA, ki so tudi primaknili oz. podkupili veliko raziskovalnih skupin, da bi ustvarile pritisk na zakonodajalca, da bi dovolili raziskovanje zarodkov), da naj bodo žrtvovani za eksperimentiranje kot alternativo poskusom na živalih. Toliko o zahtevah in pritiskih aktivistov. Pa naj kdo reče, da ne bi bilo spremembe zakona o umetni oploditvi. Drznosti ni konca. Evgeniki, ki razpolagajo z največjim kapitalom na svetu, si strašno želijo ustvariti popolne ljudi, nadljudi. Njihova želja je vzpostaviti monopol nad rojstvi otrok oz. proizvodnjo popolnih otrok, popoln nadzor nad ljudmi od rojstva do smrti, seveda oni tudi določijo čas smrti. Gospodarji in sužnji. Nadvse si želijo moči in to nadnaravne moči. Vse to in še veliko več pa se v svetu že dogaja in se bo kmalu tudi pri nas, saj bi bili 11. država od 200 držav sveta, ki bi uvedla tak zakonik. Stvari gredo vse v smeri depopulacije sveta oz. nadzora nad rastjo prebivalstva. Homoseksualnost in njeno vzpodbujanje pa je odlično sredstvo za dosego tega cilja. Evgeniki pravijo, da je evgenika najbolj ustrezna in temeljita pot do rešitve rasnih, političnih, socialnih in družbenih problemov.
Pri sestavljanju Družinskega zakonika bi morala sodelovati velika skupina strokovnjakov iz različnih področij, osebno menim, da je tokrat sodelovalo le nekaj oseb, ki so se za določene koristi podredile osebam s kapitalom in političnim vplivom, ki segajo do Evropske Komisije.
Partnerja partnerske skupnosti ali partnerja zunajpartnerske skupnosti ne moreta skupaj posvojiti otroka, lahko pa partner partnerske skupnosti ali partner zunajpartnerske skupnosti posvoji otroka svojega partnerja (217. člen).
Torej v zgornjem členu nikjer ne piše, da lahko partner posvoji samo biološkega otroka svojega partnerja, kar vztrajno zatrjujejo zagovorniki zakonika. Poglejmo res primer biološkega otroka, katerega oče je zapustil družino in si ustvaril partnersko skupnost, otrok ima tudi živo mamo in tega otroka želi posvojiti očetov partner. Mama seveda tega ne dovoli in lahko se zgodi, da oče za otroka »ustvari« navidezno ogroženost s strani mame, to sporoči socialni službi, ki otroka takoj in za vedno odvzame materi, katera nima pravice do pritožbe in otroka sedaj lahko posvoji tudi partner očeta. Takšni neupravičeni odvzemi otrok staršem so možni kjerkoli in komurkoli v naši deželi. Ogroženost se da lažno prikazati, otroka se pa tudi enostavno zmanipulira na zaslišanju centra za socialno delo, kamor ga lahko pripeljejo brez vednosti in dovoljenja staršev, konec koncev lahko socialni delavec zapiše v zapisnik karkoli, starši pa tudi nimajo pravice zvedeti, kaj je otrok povedal. Opozarjam vse zagovornike zakonika, da se to lahko zgodi vsakomur od nas. Možnost zlorab je na široko odprta. Če bi kazensko sodstvo delovalo na tak način, da se nimaš niti možnosti branit, niti biti seznanjen z dokazi, niti dobiti priložnost sodne obravnave, potem bi to vodilo v suženjstvo.
Ker dva moška ali dve ženski nikakor ne moreta imeti otrok, kakršenkoli zakon je že napisan, lahko eden od moških partnerjev (zaenkrat še v tujini, kmalu pa tudi pri nas v primeru sprejetja zakonika) najame žensko, ki mu rodi otroka, otroka kupi in posvoji, doma pa ga posvoji še njegov partner. Ženska partnerka pa se v tujini lahko umetno oplodi.
Nadomestno materinstvo so po svetu že dodobra izkoristili v korist homoseksualcem. Ustanovili so mednarodna podjetja, ki jih imenujejo proizvodnja otrok. Film Dojenček na spletu prikazuje mednarodno sodelovanje podjetnikov, ki najemajo ženske, katerim vsadijo zarodke, katerih semenčica in jajčeca pripadajo anonimnim osebam, ženske rodijo s pomočjo carskega reza, čas rojstva določi zdravnica (njena strokovnost vprašljiva), otrok se rodi izredno nasilno v izredno nehigienskih razmerah. Operacije potekajo v nepopolnih lokalnih anestezijah, ženske trpijo izredne bolečine, čutijo rez zdravnice in marsikatera verjetno med samim porodom ali kmalu po porodu tudi umre. To pa nikogar ne skrbi, važno je, da se rodi otrok, ki se ga potem proda homoseksualnemu paru. V primerih, ko se prime več zarodkov, kot so se dogovorili oz. če je kupcev premalo, ostale ubijejo. Če so dvojčki, jih po rojstvu prodajo vsakega svojemu paru. Te izredno revne ženske so lahko tudi sužnje svojih partnerjev, ki z nadomestnim materinstvom služijo denar. V tujini se kupovanja otrok preko nadomestnih mater poslužujejo tudi samske neplodne ženske in tudi samski moški, ki so že v starejših letih (60). Tudi pri nas bo prišel čas, ko bodo to dopuščali.
Zagovorniki Družinskega zakonika se sklicujejo na koristi in skrbi za otroka. A je to skrb za otroka, da se s pomočjo biomedicine in/ali nadomestne matere spočne otroka, otrok se rodi, tega otroka kupi homoseksualni par in ta otrok nikoli ne izve kdo mu je mama, kdo oče ali oboje? Ta otrok nikoli ne bo vedel kdo je, od kod je, komu pripada, kdo so njegovi sorodniki, nima starih staršev, na svetu je v bistvu popolnoma sam (no razen še dveh ljubečih moških), nima predhodnikov. Ta otrok bo imel velike težave z oblikovanjem osebne identitete. (Pišem o primeru, ko se kupijo semenčica in jajčeca anonimnih ljudi, recimo zaradi neplodnosti). Tudi, če bi par kupil še brata ali sestro, to niso po krvi. Ta otrok je sedaj prvi v rodu, ki bo začel svoj rod. Mamo in očeta in prednike sicer nekje na svetu ima, vendar jih ne bo nikoli odkril. Kakšen občutek osamljenosti, zapuščenosti in manjvrednosti mora doživljati! Nepredstavljivo!
Nekoč, ko bo odrasel, bo zvedel, da so ga kupili in s tem določili vrednost njegovega življenja. Kako se lahko človek počuti ob dejstvu, da so te kupili, kot v trgovini kos mesa. Kakšne globoke, neizmerljive, doživljenjske psihične travme so to.
Ko bo ta otrok odrasel, bo morda heteroseksualen (odvisno kako mu bodo »prali možgane«, no kako ga bodo prevzgajali oz. skrbeli zanj), in bo imel svojo družino, njegovi otroci bodo imeli mamo in očeta ter dva homoseksualna dedka ali dve babici po eni strani, po drugi pa babico in dedka. Lahko pa tudi ne, če je njegova žena recimo tudi posvojena s strani homoseksualcev, v tem primeru ima ta otrok lahko kar štiri homoseksualne dedke ali štiri babice ali mešano.
Če bo pa ta otrok tudi sam homoseksualec, kar najverjetneje bo, in bo kot odrasel tudi sam posvojil otroka (če ga kupi preko nadomestne matere s pomočjo biomedicine in svojimi semenčicami, potem bo to prvi njegov naslednik oz. šele druga oseba v rodu), potem bo ta otrok druge generacije imel dva očeta in lahko kar štiri homoseksualne dedke ali babice, itd. ter nobenega drugega sorodnika. A si lahko predstavljate totalno konfuzijo teh otrok in kasnejših odraslih oseb. Kako se počuti otrok, ko ga pridejo na tekmo gledat; dva očeta in štirje dedki, kako bolno, kako svobodomiselno, bi rekli zagovorniki. Svobodomiseln pomeni tudi razsvetljen. Kako čudne bi bile njihove družinske fotografije s šestimi moškimi in otrokom. Vsi ti ljubeči moški mu nikoli, NIKOLI ne morejo nadomestiti ljubezni njegove biološke mame in očeta.
A lahko nekdo reče, še posebej strokovnjak, da je to v korist otroka? Ne vem kako tak otrok doživlja tradicionalno družino, kako gleda na žensko, na mamo vrstnika, na vrstnika z mamo in očetom. Kako se počuti, ko vidi, da nima mame, ampak ima dva očeta? Kam je pravzaprav ta svet skrenil, da se sploh moramo spraševati o teh absurdnih stvareh? Psihologi pravijo, da je pomembno, da se otrok počuti varno in da se lahko počuti varno tudi v partnerski skupnosti. Težko se tak otrok počuti varnega, saj se že od samega spočetja sooča z ogroženostjo in nesprejetostjo. Ko se otrok začne še zavedati in opažati, da nima mame ali očeta, pa se notranje rane še poglabljajo. Neizpolnjena želja človeka po ljubezni bioloških staršev ter iskanje svoje manjkajoče identitete, pripelje, da se obrne k samemu sebi, drugim ljudem ali k stvarem. Ta človek potem postane sebičnež in nadutež ter poskuša izkoristiti vse, da postane srečen. Začetek življenja zaznamuje človeka za celo njegovo življenje in iskanje smisla življenja se lahko kaj hitro nadomesti s kratkotrajnimi užitki, ki vodijo v odvisnost (droge, hazarderstvo, alkohol, hrana, spolnost,..) ter raznoraznimi psihosomatskimi boleznimi. Pravijo, da se otrok tudi lahko zdravo razvija v partnerski skupnosti. Kako so to dokazali, a so gledali samo telesni razvoj, uspeh v šoli, s čim so merili njegova čustva, po kakšni lestvici, kako so merili rane globoko v njegovi duši, so te otroke spremljali od otroštva preko adolescence in še kasneje kot odrasle osebe, a so znane študije vsaj skozi dve generaciji? Znanstvene raziskave, ki so že vnaprej prirejene, da se dokaže to kar želimo, ne morejo biti merodajne, še manj pa izpolnjen pogoj, da se lahko manipulira z družinami, otroki, kaj šele z nerojenimi otroki. Otrok ni pravica in ni igrača, ki se jo kupi v trgovini. Vsak otrok si zasluži mamo in očeta in njuno ljubezen in vsak človek si zasluži svobodo, dokler ta ne poseže v svobodo in pravice drugih.
Metoda Svalina
Foto (živa stran): 24kul.si
