Andrej Perko: Vprašanje je, kaj bomo napravili z moškimi!

Družba postaja vse bolj občutljiva na nasilje, ki se dogaja v družini, nad otroki in predvsem nad ženskami. Prav je tako in ob nasilju se je potrebno odzvati in ob tem zavzeti ničelno toleranco.

Problem pa se mi zdi širši. Govori in piše se predvsem samo o nasilju nad ženskami. Feministično gibanje je vse močnejše, skupaj s homoseksualnim lobijem in moški svet je potisnjen na obrobje.

Stari vzorci in tudi vrednote so se podrli, kakršnokoli poudarjanje »moškosti« postaja že skoraj politično nekorektno, o tem vprašanju se skoraj že ne sme imeti mnenja in tako sta npr. Boštjan M. Zupančič in Roman Vodeb s svojimi stališči trn v peti ne samo feministkam, temveč tudi vladajoči eliti. Da ne bo pomote, feministično gibanje je prineslo mnogo pozitivnega ženskemu in tudi moškemu svetu, vendar se je v pozitivni luči izpel in postal razvalina. V bistvu feministke bolj škodujejo sebi z radikalnimi pogledi na družbo in z novimi teorijami spola je sploh zašel v slepo ulico. Kot pravi Branko Cestnik, se je v stotih letih politično in idejno radikaliziral in ni namenjen ženskam, ampak brani samo še sebe.

Na drugi strani »moški« zginevajo. Pojav metroseksualcev , uniseks mode itd. kaže, da moški princip izginja, moški postajajo brez testosteronska bitja. O tem veliko pišeta Anton Komat in Boštjan M. Zupančič s poudarjanjem škodljivosti pesticidov, ki že v zarodku onemogočajo maskulanizacijo otroških možganov. Na drug strani pa ves družbeni sistem uničuje moški princip s pričakovanji (zahtevami), da se fantki obnašajo kot punčke že v vrtcih in šolah. Posledica tega je, da so normalno razvijajoči dečki kaj hitro označeni kot vedenjsko moteni in prilepi se jim diagnoza ADHD motnje.

Celoten družbeni sistem je padel s tečajev, kajti moški so preprosto izrinjeni iz šolstva, sociale, prava, medicine itd. Z dekleti ne morejo tekmovati v pridnosti in so manj uspešni v osnovni in srednji šoli. Posledično so jim zaprta vrata na fakultete in poklici, ki so še kako pomembni za vso družbo, postajajo izrazito ženski. Moški so preprosto iz družbenega sistema izrinjeni. Fantje nimajo več objektov indentifikacije, ki so še kako potrebni za njihov normalen razvoj, kajti v njihovem življenju prevladujejo ženske – tako v družini, kjer so se pred močnimi in posesivnimi ženami možje umaknili, kot tudi družbi. Otroci, tu mislim predvsem na fante, se v kritičnih situacijah srečujejo samo še z ženskami (učiteljicami, sodnicami, zdravnicami itd). Bog oče je zapustil nebesa, kot pravi znani jungovski psihoanalitik Luigi Zoja, in v družini kot družbi ne obstaja več vertikalna avtoriteta, ki omogoča fantom, da se oblikujejo kot zrele osebnosti.

Vendar ta izrinjenost moških pomeni tragedijo predvsem za ženske. V jedru so nezadovoljne, ker hrepenijo po pravem »moškem«, ki bi mu lahko zaupale, ga oboževale in se mu predajale brez pomislekov. Takšnih moških pa skoraj ni več. Začaran krog, ko moškega močne in feministično orientirane ženske na eni strani kastrirajo,na drugi pa pričakujejo, da bo funkcioniral kot pravi«dedec«. Ne gre in kratko potegnejo predvsem ženske, ki so v svoji globini razočarane, posledično jezne in ne preostane jim drugega, kot se je nekoč izrazila neka moja klientka, da postanejo popadljive feministke.

Torej danes ne gre za vprašanje, kaj bo družba napravila z ženskami, ampak kaj bo napravila z moškimi, da se bo zopet vzpostavilo ravnovesje in da bo družba ponovno začela delovati bolj uravnoteženo – in verjamem, da bo to dobro predvsem za ženske.