Vladni četverec je še slabši lastnik kot Preventov dvojec

Vlada je na včerajšnji seji izbrala svet in dva član uprave z zakonom o upravljanju kapitalskih naložb države za ta namen ustanovljene agencije. Strogo po črki zakona vlada z omenjenimi imenovanji oziroma predlogi zanje že zamuja, sploh pa z imenovanjem predsednika uprave agencije. Če je zakon začel veljati konec maja, bi morala biti agencija, ki bo upravljala s približno šestimi milijardami evrov vrednimi deleži države, že v celoti konstituirana. Rok za to se je iztekel konec julija. A kot je takrat dolgovezno potarnal premier Borut Pahor, nabor kandidatov za upravo in svet agencije ‘ni navdušil‘, zato si je vlada vzela dodaten mesec dni za premislek. Posebnega ‘navdušenja’ nad tem, da se je zdaj vendarle uspela odločiti za predlog večjega dela imenovanj pa vsaj v besedah premiera ni bilo čutiti.

Še manj pa je seveda verjetno, da je in še bo vlada kadrovala ‘pametno’. Njen poglavitni problem namreč ni v tem, da je na razpis dobila ‘nenavdušujoče’ kandidate, ampak v tem, da ne razume, zakaj je dobila takšen in ne morebiti bolj kakovosten nabor. Ne, ne zaradi nespodbudnih plač, ki jih ponuja kar po javnotarifnem sistemu, čeprav deloma tudi. Bistvena ‘oteževalna okoliščina’ je zapisana že v samem zakonu: strategijo razpolaganja z državnimi kapitalskimi naložbami mora po 41. členu vlada državnemu zboru predložiti do konca letošnjega leta. Vlada kot lastnica oziroma predstavnica lastnikov je torej iskala upravljavce – in še vedno išče prvega med njimi – ne da bi jim znala in mogla povedati, kaj od njih pričakuje. To jim bo to šele zaupala. Morda do decembra, a najbrž tudi takrat ne, kajti njen predlog strategije bodo znali poslanci gotovo obogatiti s številnimi dopolnili, postopek pa bo zahteval še nekaj mesecev.

Še več in še huje, kajti predsednik vlade je na tiskovni konferenci včeraj izjavil, da od predsednika uprave agencije pričakuje, da bo vlado in državni zbor prepričal s – strategijo. Kakšna in ‘čigava’ bo navsezadnje ta, ne more potemtakem nihče vedeti, bojim pa se, da kaj prida dosledna in jasna ne bo mogla biti. Bi rada država svoje naložbe, in katere, prodala? Spet druge povečala? Bi rada prodajala v celoti ali morda tu in tam zadržala zlato delnico? Naj agencija za podjetja išče strateške partnerje ali naj jih razpršeno prodaja na borzi? …

Že med ministri glede ‘državne srebrnine/nacionalnega interesa’ ni soglasja: eni za določene državne deleže želijo in iščejo kupce/strateške partnerje, drugi navijajo in napovedujejo ‘domače rešitve’ (recimo z davkoplačevalskimi dokapitalizacijami), tretji bi malo obojega … Povsem različna stališča so tudi med koalicijskimi strankami in, ne nazadnje, znotraj posameznih vladnih strank, zlasti nemara največje in – premierove. Malce karikirano bi se dalo reči, da tukaj nimamo opravka s proslulim Preventovim lastniškim dvojcem, ampak vladnim četvercem, v katerem ima vsak veslač svoj ritem (in kateri tudi smer), glasni krmar pa tudi. Iščejo le še serviserja, ki naj bi čoln pripravil tako, da bo enako gladko drsel v vse smeri. Svašta!

Že upravljanju premoženja lastnika, ki ne ve, kaj bi, se je bolje izogniti, kaj šele lastnice, ki bi malo tega, malo tistega in malo onega. Drugače rečeno, vlada je in še bo s kandidati dobila, kar je iskala in četudi je poskusila z naknadnim vpoklicem ‘ustvarjalno’ razširiti nabor (pri predsednici sveta, svojčas brezbarvni prvi pravnici ATVP iz najbolj ‘brezzobih časov’ tega regulatorja kapitalskega trga) in ‘podaljšuje’ razpis za prvega upravljavca, ne more računati, da bo z včeraj sporočenimi ime(novanj)i prepričala in da bo v naslednjih nekaj dneh dobila ‘odličnega’ kandidata za ‘težko nalogo’ (oba zadnja navedka v narekovajih sta Pahorjeva) predsednika uprave. Je pa tiste, ki jih je navsezadnje imenovala, že opremila z najslabšo možno popotnico – lastnim nezaupanjem v njihove sposobnosti. Kako naj jim potem zaupajo ‘pravi lastniki’ upravljanega premoženja – davkoplačevalci?

Zadeva je hudo zavožena in ker se včeraj ni odločila storiti dveh korakov nazaj, da bi lahko potem enega naprej, si kolikor toliko spodobne rešitve brez čudeža ne znam več predstavljati. Podaljšanje oziroma ponovni razpis za predsednika uprave je preprosto ‘premalo’. Ker je z imenovanji že tako zamujala, bi si lahko vlada vzela še kakšen mesec ali dva za spremembo zakona (po najkrajšem možnem postopku), s katero bi spremenila vrstni red opravil (najprej strategija, nato kadrovanje), določila nove roke in ‘plačni sistem’ agencije, njeno vodstvo (predvsem upravljavce) pa poiskala z mednarodnim razpisom (in/oziroma s pomočjo kakšnega uglednega ‘lovca na glave’). Enkrat bi bilo treba s slednjim vsaj poskusiti.

Vir: razgledi.net