Morda se bo čez čas izkazalo, da je bil največji poraženec včerajšnjega britanskega volilnega četrtka starodavni in častitljivi britanski volilni sistem. Prvič po šestintridesetih letih namreč ni izpolnil svoje poglavitne naloge in v spodnjem domu nobeni stranki ni prinesel zadostne večine, da bi lahko sama sestavila vlado.
Opljuvan in ljubljen
S tem je svojim zagovornikom iz rok sam izbil najpomembnejše orožje, saj so se lahko doslej skoraj vedno sklicevali na to, da ob uporabi večinskega sistema, kot je v veljavi na Otoku, že nekaj minut po zaprtju volišč natančno veš, kdo ti bo vladal naslednjih pet let. 6. maja 2010 te gotovosti ni niti še dobrih osemnajst ur po koncu glasovanja ne in je ne bo vsaj še nekaj dni, če ne nekaj tednov. David Cameron je s svojimi konservativci sicer prepričljivo namahal laburiste Gordona Browna tako po številu glasov kot po številu sedežev, vendar očitno ne dovolj, da bi se nemudoma in brez zagat preselil na Downing Street.
Če večinski sistem ni ustvaril tistega, zaradi česar sploh obstaja, je to seveda prava reka na mlin ljudi, ki se že ob njegovi omembi primejo za glavo. Teh niti v njegovi zibelki Veliki Britaniji niti doslej ni manjkalo. Posebej glasni so bili tudi tokratni osmoljenci liberalni demokrati, saj jih je ravno večinski sistem na začetku 20. stoletja zbrisal s površja britanskega političnega zemljevida in so bili dolgo časa parlamentarni eksoti. Kot kronski dokaz za nepravičnost dodeljevanja mandatov na podlagi relativne večine so zares lahko navajali denimo zgled iz leta 1983, ko so dosegli 25 odstotkov glasov (precej več kot letos) in zasedli le dobrih 20 sedežev, laburistom pa jih je ob 27 odstotkih glasov pripadlo krepko čez 200.
Za vse je kriva volilna geometrija
Sam se že precej dolgo prištevam med zagovornike večinskega sistema, zato od mene o tej temi navsezadnje ne kaže pričakovati povsem objektivnih misli. Tudi po včerajšnjem dnevu še trdim, da je omenjeni sistem logičen, lahko razumljiv, pregleden, učinkovit in omogoča veliko stika med poslancem in njihovimi neposrednimi volivci. Še vedno velja, da celo ob majhnih razlikah v številu glasov, omogoča za vladanje potrebno večino. Ne gre pozabiti, pred petimi leti so si laburisti s precej manjšo prednostjo od tokratne Cameronove zagotovili udobnih pet let na oblasti.
Štrene odločilno mešata volilna geometrija, to je razdelitev dežele na volilna okrožja, in v prvi vrsti velike regionalne razlike v političnih preferencah med severom in jugom Velike Britanije. Če na jugu kraljujejo konservativci in ponekod še liberalni demokrati, laburiste pa oboji puščajo daleč zadaj, na severu s Škotsko in v Walesu nemara manj izrazito dominirajo Brownovi fantje, kar jim kljub pomanjkanju bleščečih številk še vedno navrže precejšnjo bero poslanskih mandatov. Povedano čisto naravnost: torijci in liberalci potrebujejo precej več glasov, da pridejo do sedežev. Zato ni presenečenje, da so konservativci tokrat z več kot 36 odstotki glasov pobrali samo 307 mandatov, pred petimi leti pa so jih takrat Blairovi laburisti s 35 odstotki napaberkovali 355. Največji poraženci so kajpak liberalci, ki jim je bilo dobrih 22 odstotkov glasov dovolj samo za pičlih 60 sedežev.
Kolateralna škoda
Spričo povedanega res ne bo posebno presenečenje, če se bo debata o volilnem sistemu po teh volitvah razvnela do vrelišča in reveža naposled odpihnila na zgodovinsko smetišče, kakor se je pod Blairovo že zgodilo z aristokratsko lordsko zbornico in s častitljivo funkcijo lorda kanclerja. Brown je dodal še odpravo sodnih lordov. S podobnimi težavami kot v Združenem kraljestvu so se soočali tudi na Novi Zelandiji, kjer je večinskemu sistemu smrtni udarec zadalo dejstvo, da je dvakrat v kratkem času na vlado naplavil stranko, ki je dobila manj ljudskih glasov in v Kanadi, kjer kljub izostanku jasne večine na zadnjih treh glasovanjih za zdaj še ni znakov, da bi se odrekli skupni volilni dediščini Britanskega imperija.
