V Belgiji vse po starem

Niti proslavljena formula Nixon to China se v Belgiji ni obnesla. Če je kralj Albert II. računal, da bo valonski socialistični mandatar z italijanskimi koreninami Elio di Rupo laže prepričal svojo francosko govorečo klientelo, naj se odpove enotnemu volilnemu okrožju Bruslja in okolice, se je očitno uštel. Kar ni uspelo flamskim predhodnikom, se ni posrečilo niti di Rupu. Konec prejšnjega tedna je vrgel puško v koruzo.

Po volitvah kot pred volitvami

Nizozemsko govoreči Flamci in francosko govoreči Valonci so na volitvah pred tremi meseci sicer vsak po svoje temeljito premešali politične karte. Med Flamci so prej vodilne krščanske demokrati izrinili flamski nacionalisti, med Valonci so liberalcem prvo mesto prevzeli di Rupovi socialisti. Ampak če ne prej, so morali prejšnji teden volivci ugotoviti, da se njihova drugačna odločitev tako rekoč nikjer ne pozna. Ni dogovora o ločitvi pretežno francosko govorečega Bruslja od njegovih jezikovno nizozemskih okoliških občin, še manj pa so Flamci pripravljeni (še bolj) velikodušno prispevati v mošnjo za vzdrževanje prestolnice. In čeprav mu je sprva podporo obljubljal celo zmagovalec volitev, vodja zagovornikov neodvisne flamske republike Bart De Wever, je di Rupovih sanj o premierskem položaju bržčas dokončno konec. Zdaj bosta pogorišče poskušala pogasiti predsednika spodnjega in zgornjega doma parlamenta. Še največ ugleda pa si je z vso homatijo pridobil kar belgijski kralj, ki nekako edini drži skupaj obe sprti polovici države.

Epidemija težav s sestavo vlade

Zanimivo je, da je zubelj zagat s sestavo vlade iz Belgije preskočil tudi k sosedom Nizozemcem. Tam je propadla zamisel o oblikovanju desnosredinske vlade zmagovitih liberalcev in do tal pogorelih krščanskih demokratov, ki naj bi jim svečo držali populisti pod vodstvom znanega kritika islama Geerta Wildersa.  Nekateri bolj levo usmerjemni demokristjani niso hoteli biti odvisni od islamofoba. Ker je dosedanje (neuspešno) “kuhanje” koalicije že preseglo čas, v povprečju potreben za oblikovanje prejšnjih vlad, ni velč izključen niti novi “rekord” v trajanju pogajanj.