Učna ura banditizma

Prizor na sliki je iz slovenskega komično-kriminalnega filma Do konca in naprej, posnetem leta 1990 v režiji Jureta Pervanja po scenariju Nebojše Pajkića. Filmska zgodba govori o kriminalcu Tonetu Hacetu, ki je »deloval« med obema svetovnima vojnama, predvsem v Dravski banovini.
Prizor na sliki je iz slovenskega komično-kriminalnega filma Do konca in naprej, posnetem leta 1990 v režiji Jureta Pervanja po scenariju Nebojše Pajkića. Filmska zgodba govori o kriminalcu Tonetu Hacetu (njegov brat je bil Matevž Hace, politkomisar 14. divizije.), ki je »deloval« med obema svetovnima vojnama, predvsem v Dravski banovini. (http://www.dailymotion.com/video/x2jljub)

Banditizem v naši državi, tako  očitno lahko  rečemo, je vrednota. Dokler ne bo prišlo do resnega državljanskega upora tovrstni praksi.

Kakšno leto nazaj sem bil kot novinar deležen obiska človeka, ki je v javnosti znan pod vzdevkom »Postrešček«. Pripovedoval je o svojih težavah s pravosodjem, z Mestno občino Ljubljana in seveda tudi z vladajočo politiko. Ob tem je dejal: »Dolgo časa sem razmišljal, kakšno ime bi jim dal. Kriminalci, mafijci, vsi imajo neke svoje zakone. Banditi pa se ne držijo niti svojih zakonov. Držijo se jih samo takrat, ko jim to ustreza. Potem pa se sprenevedajo, kot da jih nimajo. Ker gre tu za popolno brezzakonje, je to ime prav primerno zanje« (Vir: Človek, ki si obupno želi procesa)

Na to zgodbo sem se spomnil predvsem v zadnjem času, ko je sesuvanje vladavine prava v Sloveniji doseglo vrhunec. Tu ne gre več le za to, da tega ali onega politika obravnavajo na sodišču v skladu s tem, kateri opciji pripada, pač pa za etično-pravni kolaps, ki razkriva točno to, kar v prvem odstavku opisuje naš znanec »Postrešček«. Namreč, prvovrstni oblastni banditizem.

Poglejmo tri primere banditizma v zadnjem času.

Primer »Ahmad«

Da se je tako rekoč celotna vladna koalicija (s svojimi sateliti) ob asistenci predsednika vlade dr. Mira Cerarja in predsednika Državnega zbora RS dr. Milana Brgleza takoj po končanem drugem krogu predsedniških volitev javno zavzela zgolj za enega od petnajstih (!) migrantov, ki so vložili prošnje za azil (in to tistega, za katerega so praktično že vsa sodišča potrdila, da se mora vrniti na Hrvaško), je zagotovo dogodek, ki vzbuja veliko ogorčenja. Pa ne samo zato, ker vlada kaže veliko večjo skrb za tujca kot za naše državljane, pač pa tudi zato, ker se je Cerar skupaj s poslanci koalicije (nekateri od njih so migranta celo pripeljali v prostore državnega zbora) dejansko postavil nad pravni red ter avtoriteto sodišč, čeprav so še ne tako dolgo nazaj od kritikov pravosodja terjali ravno to. Si predstavljate, da bi Janez Janša po pravnomočni obsodbi v zadevi Patria na podoben način (in z zaščito nekaterih poslancev) terjal preprečitev svojega odhoda v zapor? Ne glede na to, da se s sodbo ni strinjal, tega ni storil. Kakorkoli že, Cerar je ravnal zelo podobno kot Slobodan Milošević, ki je še v času SFRJ enostransko ukinil avtonomijo Vojvodine in Kosova, kar je bilo v nasprotju s tedanjo jugoslovansko ustavo. Skratka, šolski primer banditizma. In seveda dimna zavesa za prikritje dejstev o tem, kdo je v resnici »brivec iz Sirije«.

Primer »Ustava«

Dvotretinjska večina poslancev (in to spet istih, ki so kršili ustavo in zakone že v primeru »Ahmad«) se je odločila spremeniti ustavo, da bi formalno zaobšla odločbo ustavnega sodišča glede (polnega) financiranja izvajanja javnega programa v zasebnih šolah oz. šolah, katerih ustanovitelj ni država oz. občina. In razlog? Ker je po ustavi osnovno šolanje obvezno, so tudi ne-javne osnovne šole deležne stoodstotnega financiranja izvajanje javnega programa. Po sedanji ustavni logiki seveda. A glej ga, zlomka – ker ustava nekako ne ustreza interesom vladajoče večine, se je odločila, da bo ustavo preprosto spremenila. Povedano drugače: najvišji pravni akt v državi je nenadoma postal predmet kapric in poljubnosti. In vse to le zato, ker večina šol z zasebnim ustanoviteljem sodi v okvir katoliške Cerkve. Očitno vladajoči vulgo-socialisti niso niti pomislili, da izvajanje javno priznanega programa v zasebni šoli dejansko zmanjšuje stroške državi, ki mora v javnih šolah kriti vse stranske stroške. No, za obnovo podružnične osnovne šole Polica v občini Grosuplje ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport ni pokazalo nobenega zanimanja, kaj šele, da bi primaknilo kakšen evro – se je pa zato pristojna ministrica dr. Maja Makovec Brenčič angažirala z ovajanjem »krivcev«, da je obnovljeno šolo blagoslovil katoliški duhovnik. Še en dokaz, da slovenskim vulgo-socialistom ustava in njene vrednote pomenijo manj kot lanski sneg. Saj ne poznajo niti njene vsebino.

Primer »Novič«

Za zdaj še nepravnomočna obsodba dr. Milka Noviča zaradi umora direktorja Kemijskega inštituta dr. Janka Jamnika je zagotovo tista točka, ki bo iz pravosodnih omar spravila številne okostnjake, vsaj kar se tiče povezav med politiko, sodstvom ter mafijskimi strukturami. Kdor je mislil, da bo lahko omenjeni umor pospravil v arhiv kot primer, ki se je zgodil zaradi »brezobzirne maščevalnosti« nekdanjega zaposlenega na inštitutu, se je pač krepko zmotil. Dr. Novič je tu kolateralna žrtev krivosodnega kolesja, vse z namenom, da se zakrijejo resnična ozadja, vključno s tajno proizvodnjo in tehnologijo pridelave in predelave drog (recimo, film »Dovoljenje za ubijanje« iz leta 1989 govori prav o tem). Podobno je bilo že z obsodbo domnevnega morilca Ivana Krambergerja. Zagotovo bi bil dr. Novič sedaj že pravnomočno obsojen in bi verjetno preostanek življenja prebil v kakšni zaprti kaznilnici, če ne bi nekateri mediji (predvsem tednik Demokracija) opazili, da obtožnica ne sledi logiki, sodnica pa je zgolj potrdila vsebino obtožnice – vse v slogu bosanskega pregovora »Kadija tuži, kadija sudi«.

Če k tem primerom prištejemo še nekatere druge dogodke – denimo politični »uspeh« pravosodnega ministra Gorana Klemenčiča zaradi neizglasovane interpelacije, izvolitev razvpitega tožilca Andreja Ferlinca v državno-tožilski svet, in navsezadnje tudi ignoranca Evropske komisije do razmer v slovenskem sodstvu (očitno je bolj zanimiva Poljska, ker ima pač »desno« vlado) – potem lahko rečemo, da je banditizem v naši državi očitno vrednota. Dokler ne bo prišlo do resnega državljanskega upora tovrstni praksi.