Kako vse se lahko učimo? Lahko se učimo na pamet. Naučeno preverimo z reprodukcijo učenega. Lahko se učimo iz konkretne situacije v življenju, ki je za učečega nova. Naučenega ni treba preverjati, saj to sproti uporabljamo v dani situaciji. Lahko pa se tudi učimo iz konkretnih situacij, v vnaprej pripravljenem okolju.
Nekaj časa nazaj sem imel priložnost soustvarjati takšno vnaprej pripravljeno okolje in opazovati otroke, kako so se v tem okolju učili. Pripravili smo delavnico “verižni poskus” Otroci starosti 8 do 12 let so najprej spoznali, kaj je verižni poskus, si pogledali nekaj takšnih postavitev, nato pa so iz danega materiala sami začeli sestavljati svoje poskuse. Delali so v mini skupinah 2 do 3 otroci z danim materialom, ki je bil na voljo. Cilj je bil preprost narediti zaporedje vsaj treh dogodkov, kjer bo predhodni dogodek sprožil naslednjega. Otroci so bili dve uri izjemno motivirani.
Poskušali so, popravljali neuspešne poskuse, iskali nove možnosti in se ob tem seveda učili. Kaj so se naučili? Težko reči. Praktično so se srečevali z vzrokom in posledico, z različnimi oblikami energije in njihovimi pretvorbami, z elastičnim in plastičnim trkom, s trenjem in še š čim.
Ali bi znali ti otroci po tej učni izkušnji povedati, kaj je potencialna in kaj kinetična energija. Če niso tega vedeli prej, tudi po tem učenju ne bi znali to izraziti z besedami. Precej jasno pa jim je bilo, da mora kroglica začeti svojo pot dovolj visoko, če želijo, da bo dovolj moči ali energije (ali kakorkoli boo to v svoji glavi imenovali), da se bo vse načrtovano lahko zgodilo. Seveda bi lahko v proces učenja vnesli tudi razlago posameznih pojavov. Tokrat nismo.
A bi lahko naučeno ocenili. Precej težko, če bi želeli ocenjevati reproduktivno znanje. Bistveno lažje, če bi želeli ocenjevati vnaprej zastavljene cilje. A je sploh potrebno ocenjevati? V tem primeru ne. Neocenjevanje omogoča bistveno širšo učno izkušnjo.
Kakšna je bila vloga učiteljev? Najprej so predstavili osnovo in navdušili otroke. Potem so bili na voljo. Pri mlajših so več sodelovali kot bolj ali manj pasivni člani. Pri skupinah večjih otrok pa so opazovali, kaj povprašali in pomagali ali pa vračali vprašanje v razmislek, ko so bili naprošeni za pomoč.
