Trst je naš?

4
1090
Openski tramvaj / foto: travelnews24.it
Openski tramvaj / foto: travelnews24.it

Trst je Slovencem poznan kot pomemben »cilj« programa Zedinjene Slovenije in poznejših sorodnih političnih prizadevanj, ki pa mu splet zgodovinskih okoliščin ni namenil mesta znotraj naše domovine. Italijani so v tej zgodbi odigrali vlogo »porednih fantov«, skratka predvsem nekoga, ki ogroža vitalne interese slovenskega naroda. Takšen pogled so dolgo časa negovali vplivni ljudje, mediji in šolski učbeniki ter je bil prevladujoč v celotnem slovenskem prostoru. Še osnovnošolska berila 80. let so prodajala vojne pravljice o dobrih partizanih in zlobnih Italijanih. A stvar ni pravzaprav nič kaj nenavadna, saj tovrstne zgodbe najdemo skozi vso zgodovino, pri v vseh narodih. Zdi se, da družba takšne like potrebuje. Še zlasti totalitarne družbene ureditve, kot je bila povojna jugoslovanska, potrebujejo svet predstavljen v »črno-beli tehniki«, verjetno zato, da iz njega črpajo energijo za svoj obstoj. Pri nas poleg »zlobnih Italijanov ali Nemcev« poznamo tudi primer »ta belih – izdajalcev«. Tudi pri Američanih so se pojavili plemeniti kavboji in hudobni Indijanci, torej »good boys« in »bad boys«. A zgodovine ni mogoče poenostavljati na takšen način, če jo želiš pravilno razumeti. Res je, obstajal je italijanski fašizem in z njim povezano zlo, a danes vemo, da tudi partizani niso ravno zreli za beatifikacijo. Obenem se veselo pozablja, da so bili tudi med Italijani po letu 1943 gverilci podobni našim, in da je bila povojna Italija kar precej rdeče obarvana. V slovenski kulturi in prosveti občasno še odmevajo vzkliki »Trst je naš!« ali pa »Trst, Gorica naša je pravica!«, čeprav je stvar že malce zastarela in mlajšim Slovencem celo tuja. Te vzkliki sicer zvenijo vzneseno in čustveno, ker so polni patriotizma, skoraj kot nekakšna hebrejska žalostinka o »Obljubljeni deželi«, a resnici na ljubo je treba priznati, da z sodobno tržaško stvarnostjo nimajo kaj dosti skupnega. Trst je dandanes predvsem italijansko mesto in »našega« je v njem bolj malo, četudi so Slovenci svoj čas tu predstavljali dobršen del prebivalstva in v njegovem zaledju tvorili večino. Trst bi bil lahko slovenski, pa ni. Ko enkrat obiščeš to pristaniško mesto dobiš vtis, da si prispel v povsem italijanske kraje in tiste redke slovenske elemente, ki so tu še prisotni, opaziš šele potem, ko nekaj časa bivaš v njem. In čeprav je v mestu mnogo Italijanov, ki imajo svoje korenine iz juga Italije ali Istre obstaja nespregledljivo dejstvo, da je bilo tu skozi mnoga stoletja prisotno prav italijansko prebivalstvo, zato tudi rek »Trst je naš!« kaj hitro izgubi trdna tla pod nogami. Pa saj tudi med Italijani obstajajo pravljična prepričanja o tem, da je celotna Istra italijanska, čeprav je njihova zgodovinsko poselitev značilna predvsem za zahodni del tega polotoka. Potrebno bi bilo pozabiti vsaj na starodavne glagoljaške spomenike, ki jasno izpričujejo tradicionalno slovansko prisotnost na tem območju, če bi želeli nekako opravičiti besedo »celotna«. A pustimo pretekla stoletja ob strani. Obiskovalec tega pristaniškega mesta spozna, da je Trst dandanes precej bolj strpen in svetovljanski kot bi se morda zdelo iz slovenskega zornega kota, in da je sožitje med narodi mogoče in pravzaprav še najboljše tedaj, ko se starih nacionalnih sporov ne obuja.

Že od nekdaj me je zanimala tržaška družbena mikroklima, predvsem odnosi med posameznimi narodi. V ta namen sem Tržačanom večkrat zastavil vprašanje: »Kakšen je danes odnos med slovensko manjšino in italijansko večino?« Vsi odgovori so nosili določene vzporednice. Pomembno se mi zdi dejstvo, da je čas velikih mednacionalnih napetosti že za nami. Še pred kakšnimi štiridesetimi leti je bila družbena klima v tem mestu precej drugačna, saj so bili tu živeči Slovenci pogosto predmet posmeha in zaničevanja. V današnjem času »biti Slovenec« v Trstu ne predstavlja večjih težav. Slovenska narodnost ne vzbuja odpora in zavračanja. Dogaja se celo nasprotno – da se tu živeči Italijani iskreno zanimajo za Slovenijo in Slovence. Srečal sem tudi takšne, ki z veseljem odhajajo v Slovenijo na počitnice ali vsaj na enodnevni oddih. Poleg Ljubljane, ki je pomembna destinacija za praznovanje rojstnih dni ali novega leta, so tu še nekateri drugi kraji, ki predstavljajo ponos slovenskega turizma. A da bi bila nekdanja trenja izpred desetletij dokončno zapisana zgodovini, bo potrebno počakati še nekaj časa. Tržačani italijanske narodnosti se zavedajo grozot fašističnega obdobja, obenem pa ostajajo živi spomini na fojbe, še zlasti med starejšimi meščani. V Trstu so našli zatočišče tudi mnogi istrski optanti, ki na Istro še vedno gledajo z domotožjem in se ne morejo povsem izogniti sovraštvu do »Slovanov«. Iz svoje nekdanje ožje domovine so bežali v strahu pred revolucionarnim nasiljem. Na italijanski televiziji sem zasledil tako zgodbe o fašističnem terorju, kot tudi o partizanskem pogromu, a vse skupaj ima precej obroben pomen. Tržaški, sploh pa širši italijanski prostor, v današnjem času obremenjujejo drugačne skrbi: bančni škandali, strankarske razprtije in politične afere, Silvio Berlusconi in »bunga-bunga«, Evropska unija, Donald Trump ter begunska kriza, ki ne pojenja in odstira obrise novega, medcivilizacijskega spopada, pa tudi vprašanje preživetja Evrope kot jo poznamo danes. A glede slednjega se zelo veliko govori in zelo malo naredi. Zavest o nevarnosti islamizacije Apeninskega polotoka se prebuja »po polževo« in ne kot na Poljskem ali Madžarskem, kjer v ljudeh še živijo spomini starih rodov na boje s turškim in drugimi zavojevalci. V Italijo se namreč še vedno »vali pravcati hudournik imigrantov«, ki so vrh vsega upravičeni do solidne socialne pomoči. Baje 500 evrov na osebo.

Lepo je biti imigrant v Italiji, ni kaj. Tudi Trst ni nobena izjema, četudi velja za mesto ostarelih ljudi in majhnih kariernih priložnosti. Tu lahko srečamo Afričane, Kitajce, Turke, Kurde, Pakistance, Afganistance, Srbe, Romune in Ukrajince ITD. V tej stvarnosti za slovensko-italijansko problematiko ostane bolj malo prostora. Mnogi Italijani sicer priznavajo, da so odnosi med slovensko manjšino in italijansko večino še vedno malce zadržani, a predvsem zato ker se Slovenci zapirajo v svoje lokalne skupnosti na Krasu, imajo svoje maše, svoje zabave, svoja društva ITD. Pripadnikom velikega naroda je težko razumeti takšno »kompliciranje« in »samoizolacijo«, celo takšnim, ki imajo kakšnega slovenskega prednika. In teh ni malo. Delen vzrok za »samoizolacijo« Slovencev bi lahko poiskali v neprebolelih travmah iz preteklosti, delen pa v relativni majhnosti slovenskega naroda, ki se bori proti naravnim asimilacijskim trendom znotraj večinsko italijanske družbe. Tako je za pripadnike slovenske manjšine še dandanes značilna bolj nacionalistična drža, občasno malce »žametno«, partizansko obarvana. O pomenu partizanstva za tukajšnje Slovence pričajo številni borčevski spomeniki, ki v okolici Trsta niso nič kaj redkeje posejani kot na Slovenskem. Za primer lahko vzamemo vas Križ (Santa Croce). Tudi tu je rdeča zvezda mnogokrat enačena s svobodo, partizani pa z odrešeniki, kar je po svoje razumljivo. Tu so bili Slovenci »Sciavi«, nekakšna drugorazredna, barbarska rasa »sužnjev« in tega zgodovinskega spomina ni mogoče kar izbrisati. Zanimivo je, da Italijani na obdobje partizanske osvoboditve Trsta gledajo precej drugače, in sicer predvsem kot na obdobje »jugoslovanske okupacije«, ki je sledila daljšemu obdobju nemške. Partizani so na Tržaškem izvedli okrutne povračilne ukrepe v zameno za fašistično zlo. V Križu živi tudi skupnost istrskih optantov, ki prav tako še ni pozabila na svojo nekdanjo ožjo domovino in je malce rezervirana do tukaj živečih Slovencev. Med drugim to dokazujeta dve ločeni župniji. V okolici Trsta je dvojezičnost še kar pogosta. Ko nekdo obišče Opčine, Križ, Dolino, Sesljan ali Nabrežino dobi zelo jasno sporočilo, da tam živijo tudi Slovenci, kar pa za Trst ravno ne drži. V njem je namreč slovenska prisotnost mnogo bolj potisnjena v ozadje. Slovenske izobraževalne in kulturne ustanove v mestnem središču, so prav sramežljivo skrite med pročelji poslopij in jih opazi šele pozorno oko. Tudi napisi v slovenskem jeziku so tu pravcati »endemiti« in bi jih lahko našteli na prste ene roke. V spominu ostajaja napis »Vrata usmiljenja« na pročelju cerkve svetega Justa, pa Vina Kras v izložbi majhne trgovine in plakat z reklamo Slovenskega stalnega gledališča v Trstu z naslovom »Pes, noč in nož«. Slovenski vpliv je opazen tudi v tukajšnjem italijanskem narečju, ki mu Tržačani pravijo »triestino«. Tako namesto »e freddo« (je mrzlo) včasih rečejo »e dzima«. Pojavljajo se tudi besede, kot so: prasec, dolina in osmica. Deklariranih Slovencev je v samem mestnem središču res malo, ker jih je »izbrisalo« dogajanje preteklih zgodovinskih obdobij. Mnogi so bili pobiti v času fašističnega divjanja, spet drugi so se izselili na obrobje mesta ali kam drugam. Tretji so se preprosto asimilirali, ker je bilo tako najlažje, bodisi zaradi nacionalističnih pritiskov lokalnih oblasti in italijanskega prebivalstva, bodisi zaradi spontanih asimilacijskih procesov. A v današnjem času se »italijanski Trst« navkljub vsem svojim naprezanjem, da bi postal narodnostni monolit, ne more izogniti pečatu multikulturnosti. Potem ko so se slovenski, nemški, madžarski, judovski in drugi elementi, pred desetletji skorajda umaknili iz tukajšnjega javnega življenja ter je zavladalo kratkotrajno obdobje navidezne narodnostne enoličnosti, je sedaj nastopil čas medlega obujanja večnacionalnosti. V tem kontekstu tudi Italijani sami kažejo za spoznanje več zanimanja za slovenski jezik. Posamezniki celo vpisujejo svoje otroke v slovenske šole, kar bi se še pred 30 ali 40 leti zdelo povsem nepredstavljivo. Vem tudi za primer italijanske družine, ki je svoje otroke vpisala v slovensko šolo iz povsem logističnih razlogov – zaradi dobre avtobusne povezave. V eni od dveh slovenskih osnovnih šol, je danes večina otrok iz mešanih zakonov, pa ne le slovensko-italijanskih, marveč tudi številnih drugih. Tako slovenske šole niso več povsem »slovenske«, s tem pa se že kažejo neke nove smernice sodobnega Trsta, ki postaja dom številnih narodnosti in ras. Tu stoji velika srbska pravoslavna cerkev, lokali kjer Turki ali Arabci prodajajo svoje kebabe in številne kitajske trgovinice z oblačili. Tudi potica, čevapčiči in burek Tržačanom niso tuji.

V nekdanjem cesarskem pristanišču se je skozi tisočletja spletlo mnogo različnih civilizacijskih in kulturnih vplivov. Njegove korenine segajo že v predrimsko dobo. V njegovem središču se kot ponosni pav bohoti polkrožno rimsko gledališče. Kot odmev iz antične davnine tod najdemo tudi slavolok ter ostanke stebrišč. Tudi Benečani so tod pustili svoj pečat. Neposredno ob pristanišču se, kot mogočne kamnite priče iz obdobja avstrijske vladavine, dvigujejo mestne »palače«, nad vsem skupaj pa bedi univerza iz katere še vedno veje bel fašistični arhitekturni hlad. Gre za pestro paleto gradbenih slogov, ki se zlivajo in dopolnjujejo med seboj ter zgovorno izpričujejo katere države so tu zapustile svoje zgodovinske stopinje. Skupaj s svojimi griči in arhitekturnim prepletanjem Trst še najbolj spominja na istrski Pulj. Še ena pomembna značilnost, ki jo opazi obiskovalec Trsta so številni mopedi. Če se Ljubljana ponaša z naslovom »Zelena prestolnica Evrope 2016« in Ljubljančani za prevoz po mestu radi uporabljajo kolesa, je v Trstu to težko predstavljivo, že zaradi neugodnega reliefa. Vanj tudi vstopa globalizacija. Na pročeljih zgradb poleg italijanskih vihrajo še evropske zastave, mlade pa osvaja angleščina, s čimer se končuje tradicija enojezičnosti, čeprav so ameriški filmi večinoma sinhronizirani v italijanščino in ne tako kot pri nas – s podnapisi. V italijanski jezik prodirajo anglicizmi, celo mnogo bolj očitno, kot bi si to lahko zamislili na Slovenskem. Prav tako je zaslediti določene globalne trende in dogodke na področju kulture in znanosti. Kot primer lahko omenimo »Teden možganov« in z njim povezano dogajanje, ki so ga na podoben način obeležili tudi v Ljubljani. Bližnja državna meja je z vstopom Slovenije v Schengen izgubila svoj nekdanji pomen, skupaj z njo pa tudi zavest, da tam »zunaj« obstaja nek bistveno drugačen svet v civilizacijskem smislu. V miselni prostor tukajšnjega prebivalstva vstopajo globalni problemi kot sta begunska kriza in islamizacija Evrope. V luči te nove družbene stvarnosti hitro bledijo nekdanja mednacionalna trenja. V prihodnost lahko zremo z optimizmom, saj bodo stare zamere, ki so še skrite tam nekje pod »glazuro« tržaške družbe, dokončno pozabljene, s tem pa pokazala priložnost za malce več dvojezičnosti, za malce bolj vidno prisotnost Slovencev v tem mestu, za kanček bolj slovenski Trst.

4 KOMENTARJI

  1. Zelo dober članek, tudi lepo se bere.
    Ostaja mi informacija, da Slovenci težko sodelujejo v projektih na temelju cilja, ampak se radi provincialno zapirajo v fevde, Rovte, klet. Tudi “odprti” Primorci.
    Je res Slovenec tipičen homo tlačanicus oz. homo socialistus oz. homo mafijus. Je Slovenija v steklenici formalina v laboratoriju kamor si cel svet hodi ogledovati ta čudežni, degeneriran izrodek človeštva? So bili Hitler, Al Capone in Stalin nezakonski sinovi kakšnega Slovenca, ki je prodajal suho robo v tistih deželah.

  2. V zalednih vaseh Trsta je danes slovenski jezik in slovenska zavest celo bolj prisotna, kot bi se razumelo iz članka. Povsod, tudi v imenovanem Križu, najbolj pomorski in ribiški vasici po tradiciji znotraj našega naroda, skoraj ne moreš zgrešiti, če človeka na ulici ogovoriš po slovensko. Tudi župani, županje v teh krajih so v glavnem Slovenci. Praviloma levičarji, to je res in emocionalno mnogi vezani na antifašistično partizansko tradicijo. ( Celo bolj kot v večini delov matične Slovenije. So pa kljub temu po mojem vtisu bolj privrženo demokratični tradiciji.) Otroci, mladina so danes v glavnem dvojezični. Če ne bi bili tržaški Slovenci v glavnem nekoliko zaprta etnična skupnost, kar jim očita pavel, bi se težje ohranili kot Slovenci ( v tem so zaenkrat precej učinkovitejši od recimo koroških rojakov).

    Za mesto Trst je vendarle treba priznati, da je od samih začetkov etnično v glavnem italijanski projekt. Čeprav je že pod Habsburžani kot osrednje pristanišče monarhije dobilo izrazito svetovljanski večkulturni značaj.

    Prisotnost slovenstva v mestu je v glavnem prihajala kot pronicanje ljudi iz zaledja v mesto. Malo Slovencev je v Trstu predstavljalo tradicionalno meščanstvo. Števično Slovenci v širši tržaški občini nikoli nismo segli čez okoli tretjinski delež. Po lastništvu v mestu pa daleč od tega. Nerealno je za Trst razglašati, da je bil kdajkoli prvenstveno slovenski.

  3. Geslo se v resnici glasi: Reka, Trst, Gorica naša so pravica. Avtor je Reko izpustil, najbrž zato, da ne bi ranil čustev okupatorskih hrvatarjev, ki so Slovencem pobrali vse, kar se je le dalo.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite