Tri možnosti Mateja Tonina

vir: Twitter
vir: Twitter

V deželi, kjer je kultura neodstopanja s položajev vsesplošno razširjena, si zasluži Ljudmila Novak za svoj umik s predsedniške funkcije najprej pohvalo. Morda toliko bolj, ker vsaj na prvi pogled bije v oči dejstvo, da odstopa, čeprav pod njenim vodstvom Nova Slovenija v relativnih številkah na pomembnih volitvah ni zabeležila tako rekoč nobenega poraza. Še najbolj boleč je bil tisti na evropskih volitvah leta 2009, ki je Novakovo samo stal poslanskega sedeža v Bruslju, a ta kajpak ne šteje. Prav tako drži, da je Novakova doslej edina, ki je zunajparlamentarno politično druščino pripeljala nazaj v državni zbor.

Meje projekta “žlahtne desnice” 

A če sem zapisal vse to, moram zapisati še nekaj drugega. NSI pod Novakovo se nikoli ni približala najboljšim izidom iz Bajukovega obdobja in tudi po desetih letih njenega vodenja ostaja precej bliže parlamentarnemu pragu kot – recimo – desetim odstotkom podpore. Kar ne bi bilo zelo hudo, če se ne bi teplo s precej večjimi pričakovanji dela strankine baze. Zasluge za takšno naraščanje pričakovanj ima čudna sprega podeljevanja epskih razsežnosti spopadu za primat na desni s SDS, dolgoletnega medijskega trepljanja po rami in v zvezi s tem še nezmožnosti nekaterih, da bi ločili med lestvicami priljubljenosti politikov in dejanskimi volitvami. Najpozneje ob lanskih predsedniških volitvah so se vsaj nekateri ovedeli zgrešenosti takšnih pričakovanj, saj je bazen NSI kljub vsem drugačnim obetom še vedno zajemal predvsem tiste desne volivce, ki ne marajo Janeza Janše, pritoka iz sredine, kaj šele z leve, pa je bilo bore malo. Govorjenje mnogih o tridesetih odstotkih glasov, drugem krogu ali celo zmagi se je raztreščilo ob trčenju v resničnost (ne gre pozabiti tudi, da konkurenca vsekakor ni bila najmočnejša). Drugi krog bi bil dosegljiv, seveda, a le v primeru, da bi Novakovi glavnino glasov “posodili” volivci neljubljene SDS. Na kaj takega pa tokrat ni bilo misliti.

Na prvi pogled kontinuiteta … 

Da je štafetno palico sedaj prevzel Matej Tonin, je na prvi pogled znamenje, da se ne bo spremenilo nič bistvenega. Kamniški poslanec je bil namreč odločilni soustvarjalec politike in usmeritve stranke vsaj od leta 2011. Seveda pa nas zgodovina uči, da ljudje, ki jih na čela strank, gibanj in držav ustoličijo kot izrazito nadaljevanje predhodnikovega dela, pogosto uberejo povsem svoja pota, ko so enkrat samostojno v sedlu. Če smo prej rekli, da je pristop Novake trčil ob svojo mejo, bi bilo v Toninovem primeru kaj takega celo priporočljivo. Na voljo ima vsaj tri možnosti.

Najvarnejša se mi zdi tista, po kateri bi prišlo do obnove razmerij iz pionirskih let Nove Slovenije. Takrat je bila NSI desno od SDS. Pozneje je prišlo med strankama do zamenjave mest, zaradi česar Nova Slovenija še danes ni dobila nazaj večine leta 2008 izgubljenih glasov. Da bi se vrnila na svoj izhodiščni položaj, bi se morala verjetno najprej SDS pomakniti nazaj proti sredini, kjer je že bila vsaj do leta 2004. Tu pa trčimo ob težavo.

Janša sam politično ne izhaja iz katoliških vod, so celo znamenja, da so bile korenine njegovega političnega gibanja vsaj zmerno antiklerikalna. In do omenjenega leta 2004 je SDS suvereno nagovarjala nekatoliški del desnice in sredine, kar se je odražalo, med drugim, v njeni moči v urbanih okoljih, kjer so bili prej krščanski demokrati izrazito šibki. Vendar je na neki točki Janša postal prepričan o izjemnem pomenu katoliškega volilnega telesa. Ker njegova izkušnja z njim ni izhajala iz prve roke, je ta pomen precenil. Kar seveda ne pomeni, da praktični katoličani v Sloveniji ne predstavljajo znatne skupine ljudi. Če bi volili kot en mož, kot blok, bi bila njihova naklonjenost vedno ena glavnih volilnih nagrad. Toda ni res le, da so ti volivci razpršeni po političnem spektru kot margarina na kruhu, kakor je pred leti zapisal Branko Cestnik, marveč se pri zelo velikem delu pogledi na povojno politično mitologijo, vlogo države v gospodarstvu in družbi in na privlačnost socialističnih rešitev ujemajo s tistimi povprečnega slovenskega volivca. Takšni katoliški volivci pa ne bi volili SDS in v bistvu niti NSI ne, saj prvi dobijo ošpice ob “vmešavanju Cerkve v politiko”. Seveda je res, da bi se slovenska politična tehtnica prevesila, če bi se jih dalo pridobiti za družbene spremembe, a kaj takega se mi trenutno zdi misija nemogoče. Zato bi vsaj z blago “deklerikalizacijo”, če jo nekoliko šaljivo poimenujem, SDS verjetno več pridobila kot izgubila.

Kraljevska pot 

Toda “kraljevska pot” je po mojem mnenju druga. Izhajati bi morala iz spoznanja, da Nova Slovenija v trenutni kondiciji ne more tekmovati s SDS za primat na desnici in da to tudi nima smisla, ker je jedrne volivce te opcije v zadnjih petih letih bolj odbijala kot pridobivala. Lahko torej posnema sorodno Hrvaško kmečko stranko (HSS), ki je prav tako opustila nesmiselno tekmo brez upa zmage s HDZ na desni in se je vsaj v viziji predsednika Kreša Beljaka in podpredsednika Hrvoja Petrića spustila v srednjeročno tekmo za mesto prvega izzivalca HDZ s socialdemokrati s sredinskih, celo levosredinskih izhodišč. Rezultata kajpak še ni, zato ni moč reči, ali bo iz te moke kaj kruha. Omenjeno na Hrvaškem počne seveda laže, ker nacionalno-konservativno in celo katoliško blago v širši javnosti tam kotira neprimerno bolje kot v Sloveniji. Nova Slovenija bi s katoliško nalepko veliko teže prodrla proti sredini in levici. A tudi za težave s tovrstno nalepko že obstaja več zdravil po evropskem zgledu. Valonski krščanski socialci so v Belgiji denimo skrili svoje demokrščanske korenine kot kača noge in se preimenovali (ter tudi vsebinsko preobrazili) v Demokratični humanistični center. Elegantno, kajne?

Končno je tu še tretja možnost. Nova Slovenija se lahko zgleduje po čeških krščanskih demokratih in se zadovolji z vlogo nekakšnega katoliškega sindikata, nišne stranke s sorazmerno stabilno podporo, ki lahko vstopa v koalicije tako z levimi kot z desnimi. Ampak to bi bilo morda nekoliko preveč podobno današnjemu stanju …