Tožilstvo bolj skrbi lastna neodvisnost kot kaznovanje davčnih goljufov

Barbara Brezigar STA

Neplačevanje prispevkov za pokojnine je desetletja star problem, ki zadeva le zaposlene v gospodarstvu. Vlada Antona Ropa je že pred leti kar uzakonila možnost, da podjetje zadrži prispevke zaposlenih in jih ne nakaže Zpizu, celo brez vednosti oziroma soglasja zaposlenih. Ustavno sodišče je leta 2011, po 13 letih, na pobudo Semoličevih sindikatov odpravilo ta absurdni zakon, ki je omogočal uporabo ukradenih prispevkov kot »pomoč« lastnikom podjetij v krizi.

Zaposleni brez plačanih prispevkov bodo imeli nižjo pokojnino, če ne bodo sami poskrbeli za izterjavo in nakazilo prispevkov Zpizu. Vendar če delodajalec ni odvedel prispevkov, jih ni odvedel državi oziroma njeni instituciji, ne pa delavcu. V 50. členu ustave piše: »Državljani imajo pod pogoji, določenimi z zakonom, pravico do socialne varnosti. Država ureja obvezno zdravstveno, pokojninsko, invalidsko in drugo socialno zavarovanje ter skrbi za njihovo delovanje.« Politika pa se izmika tej skrbi za delovanje pokojninskega zavarovanja, katerega nosilec je Zpiz. Politiki vedno poskrbijo za plačilo prispevkov politikom, poslancem, funkcionarjem, državni upravi, sodnikom, policiji in tožilcem. Tožilstvo o svojem delu in rezultatih seznanja le poslance, odmaknjene predstavnike ljudstva, ki poslušajo, a nič ne ukrepajo, ker menda ne smejo, kar je ironija vladavine prava v imenu ljudstva.

Tožilstvo nadzoruje državnotožilski svet, ki je samostojni državni organ. V devetčlanskem svetu imajo premoč tožilci s petimi glasovi, preostali štirje so lahko le pravni strokovnjaki. Tožilci torej samoupravno nadzorujejo tožilce. Državni zbor, ki je najvišja oblast v parlamentarni demokraciji, in vlada kot izvršna oblast pa ne smeta »v imenu ljudstva« ocenjevati rezultatov dela tožilstva. Aktualna je bila nedavna oddaja na TV 3, kjer sta o kraji pokojninskih prispevkov in o državi, ki nič ne ukrene, da jih pobere, govorila Barbara Brezigar, nekdanja generalna državna tožilka, zdaj tožilka, in dr. Ernest Petrič, nekdanji predsednik US. Barbara Brezigar je povedala, da tožilstvo, ko ga je ona vodila, ni moglo ukrepati zoper podjetnike neplačnike, saj je veljal zakon vlade Antona Ropa, ki je dovoljeval, da so podjetniki zadržali prispevke zaposlenih za pokojnino brez soglasja zaposlenih.

Brezigarjeva je še omenila, da je politika nato nenadoma dala pobudo za veliko obtožb zoper podjetja, ki niso plačala prispevkov. Tožilstvo je to razumelo kot pritisk na samostojnost tožilstva, to je vmešavanje politike v delovanje neodvisnega tožilstva. Zaradi tega »pritiska politike« je stopila v bran tožilcem. Če je prej politika z zakonom dovoljevala takšno početje, tožilstvo kljub odpravi tega zakona ne more zdaj podjetniku, ki je zadržal prispevke, dokazati naklepa, je njeno mnenje. Kakšen naklep je treba dokazati, da je kraja kaznivo dejanje? Za tožilstvo je torej predvsem pomembno, da ne pristane na »pritiske« politike, ki je dala tožilstvu zgolj pobude za pregon, da odkrije in kaznuje goljufe. Politika pa se je potem udobno umaknila. Tako je odobrila ravnanje tožilstva, ki vse do danes še ne preganja podjetnikov, ki so ogoljufali zaposlene in državo.

Ali je poslanstvo pravne države oziroma tožilstva predvsem to, da skrbi za svojo neodvisnost, a ne poskrbi za kaznovanje goljufov? Mar je prav, da bodo oškodovani delavci imeli nižje pokojnine, če ne znajo in ne zmorejo sami izterjati prispevkov? Javno sprašujem aktualne politike, ali je to skrb države za »delovanje socialnega zavarovanja«, kot piše v ustavi? Državno tožilstvo oziroma tožilko Barbaro Brezigar pa sprašujem, kateri pogoji so potrebni za dokaz o tem, da je podjetnik neplačnik storil kaznivo dejanje, in kdaj ga tožilec lahko preganja.