Totalitarni sistemi so plod totalitarne miselnosti, ki ni sposobna sprejeti drugačnosti, in brezobzirno s terorjem vsiljuje svoje poglede; za dosego svojih ideoloških ciljev pa ne izbira sredstev in se ne ustavi niti pred zločini. Medtem ko pravi demokratični in resnično humani družbeni sistemi slonijo na principu solidarnosti, ki zagotavlja vsem ljudem vsestransko enakovrednost, ter svobodi in zato drugačnost drugega jemljejo iskreno in skrajno resno, celo kot bogastvo. Če človeško družbo primerjamo z vesoljem, potem sta ta dva sistema v njem kot sonca in črne luknje. Totalitarni sistemi so »črne luknje«, torej zgoščena energija, ki vse iz okolice vsrka vase, vse zmaliči in uniči; so »orodja« zla, ki seje v okolico strah, uničenje in smrt…
Vsa Slovenija je kot dolina (o kateri govori starozavezni prerok Ezekijel), polna kosti v več kot 600 nekoč prikritih grobiščih. In ti ljudje, večinoma žrtve totalitarnih režimov, ki so besneli leta in leta tudi po naši domovini, so v glavnem še pravzaprav nepokopani. Sedanje generacije se ne moremo izogibati že v antiki jasno izraženi civilizacijski dolžnosti, poimenovani po Antigoni, da je mrtve treba dostojno pokopati. Dolžnosti, ki je pred vsakim človeškim zakonom, in jo krščansko čutenje samo še bolj zaostruje. Če so v te jame in jaške nametani ljudje bili oropani civilizacijsko nujno pripadajočega jim dostojanstva, potem je najprej človeško nujno in pred Bogom prav, da jih nekdo človeško dostojno dvigne iz njih in jih z dolžnim dostojanstvom pokoplje. Ta čisto fizičen dvig iz kraja zločina in prenos v blagoslovljen grob, smo dolžni vsakemu posameznemu človeku. Če želimo ostati zvesti že antičnim evropskim moralnim zahtevam, kaj šele krščanskim, potem v naši in evropski zemlji ne sme ostati nihče nepokopan in brez tega zadnjega zemeljskega izraza dostojanstva. Za to smo vsi odgovorni, ker smo vsi ljudje. Za to določene službe pa morajo v demokratičnem svetu to v imenu nas vseh uresničiti.
Nagovor mariborskega nadškofa pomočnika Marjana Turnška pri maši v Laškem
