Karl-Peter Schwarz v Frankfurter Allgemeine Zeitung piše v prispevku o odkritju množičnega grobišča na Brežiškem polju, da poboja več tisoč ljudi in odstranitve njihovih trupel tudi v totalitarni državi ni mogoče tako lahko prikriti.
Poleg tega komunistični partizani v Sloveniji leta 1945 skorajda niso imeli razloga, da bi se skrivali – nasilje namreč deluje šele, ko postane javno. O krvi, ki je silila na plan in zemljo na polju obarvala rdeče, je neka kmetica po vojni celo napisala pesem, piše Schwarz.
Vladna komisija za prikrita grobišča, ki se ukvarja z odkrivanjem žrtev nasilja komunističnih partizanov, je doslej evidentirala več kot 600 množičnih grobov, in vsako leto jih je več. Na “poljih smrti” jugoslovanskega komunističnega voditelja Tita v Sloveniji je bilo takoj po vojni ustreljenih, z motikami in lopatami pobitih, v gozdovih zakopanih ali v kraške jame in rudniške jaške vrženih okoli 100.000 ljudi. Med njimi naj bi bilo tudi do 20.000 nemških vojakov.
Schwarz, ki v svojem prispevku omenja tudi vodjo službe za vojna grobišča Marka Štrovsa, še piše, da so bile Brežice že dlje časa označene na zemljevidu komisije za prikrita grobišča. Že pred dvema letoma so skušali ugotoviti natančno lokacijo množičnega grobišča, najti pa so ga uspeli šele pred nekaj tedni. V njem so po Štrovsovih besedah našli okostja, žico, zobovje in nekaj vojaških škornjev. Po ocenah predsedujočega komisije za prikrita grobišča Jožeta Dežmana naj bi v jarku pri Brežicah ležalo od dva do tri tisoč okostij. To pa je še “konservativna ocena”.
Delo komisije za prikrita grobišča kot tudi zgodovinarjev, ki raziskujejo komunistične zločine, je postalo težje po tem, ko se je v Sloveniji leta 2008 na oblast povzpela nekdanja komunistična levica, piše FAZ. Dežmana so odstavili s položaja direktorja Muzeja za novejšo zgodovino v Ljubljani. Ministrstvo za kulturo, kot pravi Dežman, je ostro nasprotovalo načrtu, da bi 200 večjih množičnih grobišč označili s križem in spominsko ploščo, v nemškem časniku piše Schwarz.
Potem ko je konservativna vlada Janeza Janše izgubila volitve in pa s prihodom Danila Türka na položaj predsednika republike, se slovenski komunizem ideološko znova rehabilitira. Schwarz pri tem omenja odlikovanje “zadnjega komunističnega vodje tajne službe” Tomaža Ertla, in pa, da je levo usmerjena mestna uprava v Ljubljani ponovno poimenovala ulico po Josipu Brozu Titu. “Manjke politične volje, da bi se ukvarjali s tem poglavjem slovenske zgodovine,” Dežmanove besede povzema Schwarz.
