D. Brkič: Starček Simeon in prerokinja Ana

Dr. Daniel Brkič
Dr. Daniel Brkič

Danes, 2. februarja, je svečnica, dan, ko se spominjamo Jezusovega darovanja v templju (prim. Lk 2,22–38), pri katerem sta bila poleg sv. družine (Jezusa, Marije in Jožefa) prisotna tudi starček Simeon in prerokinja Ana. Pri bogoslužju blagoslavljamo sveče. Praznik obhajamo štirideset dni po božiču. Objavljamo razmišljanje, ki ga je pripravil dr. Daniel Brkič, pastor evangelijske cerkve v Novem mestu.

Uvod

Te dni razmišljam, kako je Bog osramotil človeško nadutost in proti vsem pričakovanjem podelil oskarje stranskim vlogam. Zgodba odrešenja ima povsem drugačen začetek kot bi ga mi načrtovali. Evangelist Luka govori o neopaznih in neznanih igralcih. V svetu veljajo prestižni in ugledni, Bog pa prihaja k nam po skromnih in preprostih, a čistih v srcu, ker imajo poštene in iskrene namene. Kako se bomo rešili pogubne bolezni narcisizma, občudovanja samega sebe, in egocentričnega odnosa do življenja, ki kot rak razjeda sodobno družbo veljakov? Evangelist Luka velja za izredno natančnega pisca. Omenja celo podrobnosti, ko v ospredje postavlja neznane in neopazne igralce. Kdo so Božji junaki, skriti v senci velikih, o katerih se skorajda ne govori? To so Elizabeta, Zaharija, Simeon in Ana. Navdušuje me, da je Bog uporabil nepomembne, neopazne in običajne ljudi. Tiste, ki jih rimski cesar Avgust, judovski kralj Herod, prokurator Pilat ter velika duhovnika Ana in Kajfa ne bi nikoli izbrali.

Simen in sv. Duh

Začnimo pri Simeonu, čigar ime pomeni »Bog je poslušal«. »Bil pa je v Jeruzalemu mož, ki mu je bilo ime Simeon; bil je pravičen in bogaboječ.« (Lk 2,25a) Glede na sobesedilo lahko sklepamo, da je bil Simeon Bogu predan starček. O njem zvemo, da je bil pravičen in bogaboječ, kar daje osebi integriteto. Beremo, da je pričakoval Izraelovo tolažbo. (Lk 2,25b) To pomeni, da je imel živo upanje v prihod Mesije, ki jih bo osvobodil tlačiteljev. Njegovo upanje ni bilo osredotočeno na judovsko religijo, čeprav je prišel v tempelj. Vsak dan je pričakoval obljubljenega Maziljenca, ki ga je napovedalo Sveto pismo Stare zaveze, dan za dnem, do svoje starosti. Z žarom je pričakoval Izraelovo tolažbo, mi pa pričakujemo vnovični Gospodov prihod, ki je največja tolažba za utrujeno Cerkev. Zakaj je Simeon to zmogel? Zakaj je bil na to pripravljen, ostali pa ne? Evangelist Luka je razkril, v čem je bila skrivnost, ko pravi: »… in Sveti Duh je bil nad njim.« (Lk 2,25b) Pred takšno izjavo se lahko priklonimo. Kajti za starozavezne ljudi je bilo značilno, da je bil Sveti Duh nad njimi le občasno, ne pa stalno. To, kar je imel Simeon, je bila izjema in pomeni, da je na Simeonu počivala prisotnost svetega Boga. Kdor koli se je družil z njim, je to opazil. Koliko bolj bi moralo to veljati za novozavezne vernike, kajti Sveti Duh ni le nad nami, ampak v nas celo prebiva. Čeprav o Simeonu ne vemo skoraj ničesar, lahko v njem prepoznamo starozaveznega Henoha, ki je hodil z Bogom. (1 Mz 5,24) Ni pomembno, ali je bil Simeon trgovec, zdravnik, pek, lekarnar, bankir, duhovnik, niti ali je bil premožen ali pa reven, zdrav ali bolan … Pomembno je, da je bil pravičen, bogaboječ in maziljen s Svetim Duhom. Kdo ne bi bil vesel takšnega opisa? Simeonov pristni odnos z Bogom izraža naslednja vrstica: »In Sveti Duh mu je razodel, da ne bo videl smrti, dokler ne bo videl Gospodovega Mesija (Kristusa).« (Lk 2,26) To je neverjetno! Sveti Duh mu je razkril globino skrivnosti. Drugim se o tem ni niti sanjalo. Tudi če bi jim o tem govoril, bi se mu smejali. Živeli so svoj ustaljeni vsakdan verske tradicije, Simeonovo srce pa je bilo pri Bogu. Prepričan sem, da mu je postalo ostalo postransko. Simeon je dokaz, da lahko posameznik živi posvečeno življenje tudi sredi brezbožnega sveta in mrtve Cerkve. Da se lahko obnaša kot Božji svetnik tudi na delovnem mestu. Ne morem valiti krivde na druge, ne na slabe okoliščine. Izraelski narod je bil takrat na zelo nizki duhovni stopnji, Simeon pa je predstavnik tistih, ki jih vodi Sveti Duh. »Kajti vsi, ki se dajo voditi Božjemu Duh, so Božji sinovi.« (Rim 8,14) Veri so dajali ton legalističnifarizeji in dlakocepski pismouki, Gospodova beseda je bila redka, preroštva so utihnila, narod je živel v duhovni suši, pokvarjeni in zlobni vladarji pa so krojili usodo sveta.

Srečanje v templju

Kam je Sveti Duh vodil Simeona? Zapisano je: »Simeon je v Duhu prišel v tempelj …« (Lk 2,27a) To pomeni, da je bil navdihnjen s Svetim Duhom. Isti Sveti Duh je istočasno vodil v tempelj tudi Jožefa in Marijo. Dobro, da je Bog vstopil v tempelj s šibkostjo otroka, sicer bi moralo biti ljudstvo Izrael zaradi svojih stranpoti kaznovano. Zapisano je, da sta prinesla rojeno Dete Jezusa v Jeruzalem, da bi ga postavili pred Gospoda in bi žrtvovali dve grlici in dva golobčka, kakor je zapisano v Gospodovi postavi glede porodnic. To, da sta žrtvovala dve grlici in dva golobčka, ne pa ovce, dokazuje, da sta bila revna. Postava je to dovoljevala le zelo revnim. (3 Mz 12,6-13) Vsak moški prvorojenec se je tako imenoval svet Gospodu. Šlo je za moškega otroka, ki je prvi odprl materino maternico, saj so bile vse matere v stalnem pričakovanju, da bo ena izmed njih končno rodila Mesijo. (Lk 2,22-24) Zaradi tega je veljala nerodovitnost za sramotno izključenost iz Božjega načrta odrešenja. Marija in Jožef sta opravila po običaju postave tudi zahteve glede prvorojenca, ki ga je bilo treba odkupiti s petimi šekli srebra. (Lk 2,27b; 4 Mz 18,15-16)  Gre za do potankosti sinhroniziran Božji načrt. Njihova dejanja so se časovno in lokacijsko ujemala, čeprav niso vedeli drug za drugega. To je bilo štirideseti dan po rojstvu Deteta Jezusa. Jezus je tisti, ki vse povezuje. Marija in Jožef sta prišla iz Betlehema v jeruzalemski tempelj ravno takrat, ko je vanj v Duhu vstopil tudi starček Simeon. Sledilo je enkratno srečanje. Zgodba se nadaljuje: »In ko so starši prinesli Dete Jezusa, da bi zanj opravili vse po običaju postave, ga je tudi Simeon vzel v naročje in slavil Boga …« (Lk 2,27b-28)

Simeon prepozna Mesijo

Od kar obstaja človeštvo ni nikomur uspelo izpolniti predpisov Božje postave in nikomur ne bo. Ne slepimo se in se ne sprenevedajmo. Ljudje zmoremo leteti v vesolju, narediti humanoidnega robota, umetno posredovati življenje v epruveti, izdelati umetno srce in izumljati neverjetne izume, a naša človeška narava ne more izpolnjevati Božjega zakona. Zato je prišel v surov realizem naše tragike Božji Sin, ki ni iz naše genetske rase. »Ko je nastopila polnost časa, je Bog poslal svojega Sina, rojenega iz žene, rojenega pod postavo, da bi odkupil tiste, ki so bili pod postavo, da bi mi prejeli posinovljenje.« (Gal 4,4-5) Jezusov prihod dokazuje, da je Bog ljubezen. »Hotel je pokazati svojo pravičnost v sedanjem času, da je namreč sam pravičen in da opravičuje tistega, ki veruje v Jezusa.« (Rim 3,26) Ker je pravičen, ne zahteva od nas ničesar, česar ni v naši naravi in zmožnosti. Jezus je bil rojen pod postavo, darovan v templju kot otrok po postavi, da bi nas rešil od postave. Tak dogodek v templju, v središču same religije, je organiziralo nebo, čeprav so opravljali duhovniki tradicije po običaju postave verski ritual. Tam jih je bilo veliko zbranih, a nihče ni vedel, da je Dete, ki ga drži v rokah mladenka Marija, Mesija. Tega ni vedel niti duhovnik, ki je vodil obred, čeprav je poznal Pismo. To sta vedela le Marija in Jožef, a je njuna vera potrebovala potrditev. Na bogoslužju, ki bi ga marsikdo ocenil kot formalno, je bil starček Simeon, nad katerim je bil Sveti Duh, ki je tisti hip odprl njegove oči, da je videl v Detetu Jezusu Mesijo. Edino Sveti Duh odpira duhovne oči in vodi k Jezusu. To mora biti namen vsakega bogoslužja v Božji hiši. Simeon je s sabo prinesel maziljenje svetega Duha in ni čakal, da si ga bo sposodil v templju. Beremo, da je vzel v naročje Dete Jezusa in slavil Boga, kar pomeni, da je kot Jud rekel, naj bo blagoslovljeno Ime, nato pa nadaljeval: »Gospod, zdaj odpuščaš svojega služabnika (Chráska: hlapca) po svoji besedi v miru, kajti moje oči so videle tvojo rešitev, ki si jo pripravil pred obličjem vseh ljudstev: luč v razodetje poganom (nejudom, vsem narodom) in slavo Izraela, tvojega ljudstva.« (Lk 2,28-32) To so bile besede njegovega oboževanja. Neverjetno je, kaj vse mu je razodel Sveti Duh. V Psalmu 25,14 beremo, da je Gospod zaupen do tistih, ki se ga bojijo in jim razdeva svoje skrivnosti. Vsako bogoslužje ima nek namen. Tudi če se na njem ne zgodi ničesar posebnega, je podobno pranju solate z vodo. Čeprav voda ne ostane na njej, se solata opere in osveži. Ko je Simeon vzel v naročje Jezusa, je to pomenilo, da je prazno, suho in več tisoč let staro Izraelovo naročje sprejelo Življenje. Simeon je objel Življenje. Lahko si je oddahnil, ker je to pomenilo konec smrtnega strahu. »Da razsvetli vse, ki sedijo v temi in smrtni senci …« (Lk 1,79)

Simon je hodil v tihi skupnosti z Gospodom in je predstavnik poslušnega svetega ostanka, ki pričakuje vnovični prihod Mesije. To, da je dešifriral in doumel, da je Dete v naročju v resnici Odrešenik sveta, je bilo nadnaravno. Ko je vzel v svoje roke Jezusa, je s tem držal v svoji roki dejanski odgovor na svoje molitev. Dete Jezus kot Mesija je bil dokaz, da ni molil v prazno, medtem ko je toliko časa pričakoval Izraelovo tolažbo, prihod Mesije. Simeon verjetno ni bil duhovnik, kakršen je bil Zaharija, ampak bogaboječ človek, ki je dočakal rešitev, ki jo je uresničil Gospod Bog. Rešitev presega judovski okvir, kar je za njih neobičajno, in je namenjena vsem narodom sveta.

Simeonov slavospev

Evangelist Luka je v nadaljevanju zapisal Simeonovo nepozabno pesem, ki se po začetnih besedah v latinščini imenuje Nunc Dimittis (Zdaj odpuščaš) in jo je spontano sprožil Sveti Duh. (Lk 2,29-32) Pesem je dokaz njegovega globokega odnosa z Bogom, sicer ga ne bi mogel tako poveličevati. Gre za poezijo njegove duše. V Jezusu je odkril večni počitek. Vedel je, da potrebuje Jezusa, preden umre. Kajti usodno pogubno je umreti brez spoznanja odrešenja. Strah pred smrtjo je bil premagan, kajti verjel je, da bo namesto njega umrl Mesija. Dokler ne sprejmem Jezusa, nisem pripravljen umreti in nisem pripravljen na večnost. Človek se lahko mirno sooči s smrtjo šele takrat, ko sreča Jezusa Odrešenika. Šele po srečanju z Jezusom je rekel: »Gospod, zdaj odpuščaš svojega služabnika (hlapca) po svoji besedi v miru, kajti moje oči so videle tvojo rešitev …« Jezus Kristus je Gospodar življenja, ki pravi: »Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre; in vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl.« (Jn 11,25-26)

Simeon je nadaljeval, da je rojeno Dete Jezus luč za pogane, za vse narode sveta, in slava Izraela. Prvi Jezusov prihod je razsvetlil svet, drugi Jezusov prihod pa bo v slavo Izraela, ko ga bodo končno spoznali.

V odlomku beremo, da je Simeonova pesem Jožefa in Marijo presenetila. Bog jima je že pred tem razkril resnico glede Deteta Jezusa, a sta od Simeona dobila potrditev. Neznani Simeon je bil za njiju Božji znak. Bog ne dela na slepo, brez dokazov. Vedela sta, da tega, kar sta vedela onadva, Simeon ni mogel zvedeti od nikogar.

To narekuje, da moramo drug drugemu služiti. Zato prihajamo na bogoslužje. Kako blagoslovljeno je, ko lahko s kom podelimo Božja razodetja. Marija je bila v stiski. Zagotovo so se je lotevali dvomi, a je v templju od Simeona slišala o Jezusovi veličini. Kot bi nekdo s ključem odprl zaklenjena vrata njene zbegane in ustrahovane duše. Luka je zapisal, da sta se Jezusova oče in mati čudila temu, kar se je govorilo o otroku. (Lk 2,33) Ni dobro ostati doma, ker nikoli ne vem, kaj mi želi Gospod povedati in me ohrabriti v skupnosti Cerkve. Pismo Hebrejcem pravi: »Ne zapuščajmo svojega zbora, kakor imajo nekateri navado, marveč drug drugega spodbujajmo, in to tem bolj, čim bolj vidite, da se bliža dan.« (Heb 10,25) Izvirnik je jasen, da zbor ne pomeni osebne pobožnosti in skupnosti z Bogom doma, ampak govori o občestvu Cerkve, episinagogen. Naša prastarša, Adam in Eva, sta stalno živela v Cerkvi, v skupnosti z Bogom in z bližnjim. Sam Bog je Cerkev, kajti Sveta Trojica je občestvo Očeta, Sina in Svetega Duha.

V Ameriki raste znano drevo, mamutovec. Je veličastno in veliko, a se njegove korenine ne spuščajo v globino. Ima zelo plitke korenine. Ker so mamutovci zelo visoka drevesa, jih lahko veter takoj zruši. Zato ne uspevajo na čistini in na samem, ampak v gozdu, drug ob drugem. Ta drevesa imajo še eno posebnost. Njihove korenine so med seboj prepletene in so videti pod plitko zemljo kot mogočna in obsežna mreža. Ko pride vihar, jih ne more zrušiti. Zgodnja Cerkev je učila, kar je Tertulijan zapisal: »Sam kristjan – ni kristjan.« (SolusChristianus – NullusChristianus.) Mi verujemo v Cerkvi in skupaj s celotno Cerkvijo. Jezus je dan Cerkvi, Sveto pismo je določila kot navdihnjeno Besedo Cerkev, Sveti Duh je bil na binkošti izlit na občestvo zbrane Cerkve, Jezus pride po Cerkev, Duh govori Cerkvi … in peklenska vrata ne bodo premagala Cerkve, posamezne soliste pa.

Beremo, da je nato Simeon Jožefa, Marijo in otroka Jezusa blagoslovil in nadaljeval s preroško pesmijo ter otrokovi materi Mariji rekel: »Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, ki se mu nasprotuje, in tvojo lastni dušo bo presunil meč, da se razodenejo misli mnogih src.« (Lk 2,34-35) To pomeni, da je Jezus tistim, ki se ne pokesajo in ne verujejo, v padec, ostalim pa v vstajenje od mrtvih. Napovedal je tudi, da bo Jezus razdelil ljudi in razkril skrite misli, kar pomeni, da ne more nihče ostati nevtralen. Kaj pomeni, da je rojeni otrok v znamenje, ki se mu bo nasprotovalo? Jezusova rešitev bo za mnoge nesprejemljiva, ker bodo njegovo smrt na križu Judje ocenili kot spotiko, Grki pa kot norost. (1 Kor 1,18-25)

Zaključni del Simeonove pesmi je bil kot zadetek puščice v Marijino srce. Napovedal je ceno, ki jo bo morala Marija plačati. Ko je govoril o meču, ki bo prebodel njeno dušo, je v grščini omenjen velik, ne pa majhen meč. Simeon je napovedal Jezusovo smrt na križu in globoko Marijino žalost ob tem. Evangelist Janez je Marijino bolečino na Golgoti potrdil. (Jn 19,25) Kdor želi ostati poslušen Jezusu in mu slediti, ne ostane brez bolečin na svetu. Lagal bi, če bi obljubljal več kot nam obljublja Sveto pismo. Ne gre za prijetno vrtno zabavo. V Simeonovi pesmi je bil napovedano trpljenje Mesije, kajti čez jasli pada senca križa.

Simeon je videl dlje kot ostali. Videl je tudi mene, umazanega grešnika, ki ga vsak dan pere Jagnjetova kri. Beethoven je pustil nedokončano simfonijo, ker je umrl. Simeonova pesem pa je dokončana, ker je umrl šele tedaj, ko je videl Odrešenika. Avtor Simeonove himne ni evangelist Luka, saj ni bil poleg, da bi jo slišal. Kaj se je zgodilo je natančno poizvedoval v judovsko-krščanski skupnosti prve Cerkve in to napisal uglednemu Teófilu. (Lk 1,1-4)

Anino prerokovanje

Takoj zatem je evangelist Luka omenil še priletno žensko, prerokinjo Ano, čigar ime pomeni »Božja naklonjenost«. (Lk 2,36-38) Luka je natančen. Zapisal je, da je bila iz Aserjevega rodu, Fanuélova hči, kar pomeni »hči Božjega obličja«. Njen rod, ki se v hebrejščini imenuje »srečnež«, je bil eden izmed desetih izgubljenih rodov, ki so jih leta 721 pred Kristusom Asirci odpeljali v izgnanstvo. Ana je bila potomka preživelih povratnikov, ki jim je uspelo očuvati njihovo rodoslovje. V judovski deželi že več sto let ni bilo preroka, zato je toliko bolj nenavadno, da je Bog poklical za svojega preroka žensko. Judje so priznali samo sedem prerokinj. (Talmud, Megillah 14a) Tudi Ana je, tako kot Simeon, pripadala svetemu Izraelovemu ostanku, ki so čakali Mesijo. Zagotovo je bila stara čez sto let. Zapisano je, da je bila omožena sedem let, nato pa štiriinosemdeset let vdova. Če se je omožila zelo zgodaj, Judinje so se običajno poročile pred petnajstim letom, jih je po takem izračunu štela kakih sto pet let. Luka je zapisal, da je bila že zelo v letih. Beremo, da templja v Jeruzalemu ni zapuščala, čeprav v templju ni videla Božje slave. Videla je to, kar je videl kasneje Jezus, ko je očistil isti tempelj in z dvorišča z bičem izgnal prekupčevalce ter zahteval, naj iz hiše molitve ne delajo tržnice in razbojniške jame. (Mr 11, 15-17; Jn 2,13-16) V templju je slišala to, kar je kasneje slišal tudi Jezus, ko jim je rekel: »Hinavci! Dobro je prerokoval o vas Izaija, ki je rekel: To ljudstvo me časti z ustnicami, njihovo srce pa je daleč od mene …« (Mt 15,7-8) Ano je bolelo srce, ko je v templju gledala duhovno mlačnost, a je vseeno vztrajala. Ni se umaknila iz njega. Potrpežljivo je čakala prihod Mesije, čeprav bi lahko našla tehten razlog v svoje opravičilo. Verjela je, da bo Bog enkrat uslišal njene molitve.

Zapis, da templja ni zapuščala, ne pomeni, da je v njem živela, ampak da ni manjkala na nobenem bogoslužju. Ona predstavlja tiste, ki imajo vnemo za Božjo hišo in ljubezen do nje. To, da je noč in dan s posti in molitvami služila Bogu, govori o duhovni disciplini, ki jo je imela. To ji ni pomenilo dolžnosti, ampak ji je bilo v veselje. Ana je čakala Odkupitelja. Ker je bila toliko v skupnosti z Bogom, čeprav sredi odpadniškega naroda, ji je lahko Sveti Duh razkril skrivnost glede otroka Jezusa. Vedela je, da je on Mesija. Naglašeno je, da je bila vdova, kar pomeni, da je končno tudi ona kot vdova našla Izraelovega ženina. (Silvano Fausti) Prav tisto uro, ko sta Jožef in Marija prinesla otroka Jezusa v tempelj, je stopila tja in zahvaljujoč se slavila Boga ter o otroku pripovedovala vsem, ki so pričakovali odkupitev Jeruzalema. Jezusova mati Marija je tako dobila potrditev glede rojenega Jezusa tudi od Ane.

Angel Gabrijel ji je povedal, da je rojeni Jezus Božji Sin: »Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila, zato se bo tudi Sveto, ki bo rojeno, imenovalo Božji Sin.« (Lk 1,35) Njena sorodnica Elizabeta ji je potrdila, da je rojeni Jezus Gospod: »Od kod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda.« (Lk 1,43) Pastirji so ji povedali, da je rojeni Jezus Odrešenik. (Lk 2,11.17) Simeon ji je v templju potrdil, da je rojeni Jezus Mesija, Kristus, Maziljenec. (Lk 2,26) Ana ji je prav tako v templju potrdila, da je rojeni Jezus Odkupitelj. (Lk 2,38) Nato so prišli še modri z Vzhoda in ji povedali, da je rojeni Jezus Kralj. (Mt 2,2)

 

Zaključek

Kaj označujeta ostarela Simeon in Ana? Ni slučajno, da sta kot priči omenjena dva starčka pred smrtjo. Simeon je pričakoval Izraelovo tolažbo (Lk 2,25), Ana pa odkupitev odrešenega Jeruzalema (Lk 2,38). Oba sta predstavnika stare zaveze, ki je bila pred izginotjem, ker se je izkazala za nezmožno. Isti Luka je zapisal: »Postava in preroki so do Janeza (Krstnika); od tedaj pa se oznanja Božje kraljestvo …« (Lk 16,16) Luka je zabeležil še dva ostarela predstavnika v zvezi z otrokom Jezusom,  Elizabeto in Zaharija. Bog je določil, da sta starša otroka Janeza Krstnika kot zadnjega starozaveznega preroka, Elizabeta in Zaharija, starejša, starša otroka Jezusa kot obljubljenega Mesije, Jožef in Marija, pa mlada. Takšna simbolna govorica pove, da je čas stare zaveze, ki je Mesijo napovedovala, minil, in je nastopila nova zaveza Jezusa Kristusa. Jezus je kot most povezal staro in novo zavezo, saj ni prišel stare zaveze ukinit, ampak jo dopolnit. Jezus v naročju starega Simeona to dokazuje. Pisec Luka je zato zgodbo zaključil takole: »Ko se je izpolnilo vse po Gospodovi postavi, so se vrnili v Galilejo, v svoje mesto Nazaret. Otrok pa je rastel in se krepil. Bil je vedno bolj poln modrosti in Božja milost je bila z njim.« (Lk 2,39-40) Postava je bila izpolnjena, zato označuje odhod v zeleno Galilejo, proč od Judeje, nov začetek in dobo Božje milosti. Galileja je postala tudi središče Jezusovega delovanja. Ne preseneča, da so se Judje, ki milosti nove zaveze niso hoteli sprejeti, ves čas spraševali, ali lahko pride iz Nazareta sploh kaj dobrega?

Kaj naj storim danes z Jezusom jaz? Najbolje je, da se ugledam po desnemu razbojniku z vzdevkom Dizma, ki je bil križan ob Jezusu. V Jezusu je prepoznal Mesijo, izvir Življenja in ga sprejel. Jezus mu je obljubil, da bo z njim v raju. Pridigar Spurgeon se je slikovito izrazil in glede njega rekel: »Zjutraj je imel zajtrk s hudičem, zvečer pa je že večerjal z Jezusom v raju.«

Mesija ni prišel zato, da bi me obsodil, ampak rešil. Ni se mi ga treba bati. Bral sem o revni materi treh otrok, ki ni hotela odpreti vrat, ko je slišala neumorno trkanje. Prepričana je bila, da stoji pred vrati lastnik, ki je prišel terjat zakasnelo rento, najemnino. Čez čas se je srečala s človekom, ki jo je vprašal, zakaj ni odprla vrat. Začudila se je in povedala, da jo je bilo strah pred lastnikom. Povedal ji je, da je pred vrati stal on, ker ji je prinesel denar, da bi izplačala svoj dolg. Rojeni Odrešenik, ki je Mesija, ni prišel zato, da bi od mene terjal dolg, ampak ga izplačal.