Struktura preobrata

V svojem pisanju sem že večkrat nakazal misel o antimodernem preobratu, ki se bo nujnosti zgodil v bližnji prihodnosti, ne spomnim se pa, da bi tej misli že kdaj posvetil samostojno besedilo: tako bom tukaj nadoknadil zamujeno. Vstop Le Penove v drugi krog volitev se mi zdi primeren trenutek za to. Ne zato, ker bi želel napovedovati izid drugega kroga, pa vendarle, da ne bo kdo mojemu zapisu kasneje očital, da so po bitki vsi generali.

Misleci preobrata

Ko pravim, da živimo v času antimodernega preobrata, želim s tem najprej reči, kar je že marsikdo ugotovil, da moderniteta, tj. novoveškost, prihaja k svojemu koncu in se obrača k svoji alternativi. To so ugotavljali, izhajajoč v glavnem iz Heideggerja, že različni preroki postmodernitete (zlasti Lyotard). Heidegger je teoretiziral obrat (die Kehre), vendar ga je razumel kot obrat proč od tehnizirajoče civilizacije, ki jo je imel za nujen nasledek metafizičnega mišljenja: skratka, njegov obrat je bil usmerjen zoper metafiziko. S tem ni v resnici (na)povedal nič novega, ker celotna novoveška filozofija, ob koncu katere nastopa Heidegger, je en sam velik obrat proč od metafizike v smer relativizma, v smer predmetafizike, kakršna se je kazala v predsokratski dobi pri Heraklitu, Parmenidu in sofistih: te avtorje je Heidegger, kot vemo, prav posebej čislal. V podobnem heideggerjanskem ključu je treba brati tudi misel o preobratu pri ruskem mislecu (baje Putinovem guruju) Aleksandru Duginu. Preobrat, o katerem govorim tu, pa ni antimetafizičen, temveč antimoderen, ker nas vodi ravno nazaj k edini zgodovinsko dani alternativi modernitete, tj. k predmoderni misli: k metafiziki kot se je razvijala od Sokrata in dosegla svoj vrh v sholastiki sv. Tomaža Akvinskega. Napovedovalcev takega preobrata ne najdemo prav veliko: najdemo jih do neke mere med klicarji protirevolucije iz XIX. stoletja (De Maistre, De Bonald, Donoso Cortes), ki so pa v glavnem deležili na pesmistični viziji zgodovine, po kateri je globinski preobrat k antimoderni neomogoč: protirevolucija lahko le zavira revolucijo, ne more je pa preprečiti. V tem kontekstu je treba brati tudi misel o katéhonu, kakor jo je razvil Carl Schmitt in jo je nedavno pri nas prikazal Branko Cestnik. Morda temu, kar že lep čas dopovedujem v svojih zapisih, je najbližja vizija, ki jo prikaže Plinio Corrêa de Oliveira v knjigi Revolucija in protirevolucija (iz leta 1959), čeprav se mi zdi zgodovinskofilozofska analiza pri njem nekoliko pomanjkljiva.

Osnovne filozofske teze

V tem zapisu je jasno, da ne morem na dolgo in na široko utemeljevati posameznih tez: to besedilo ima značaj manifesta.

Moja prva osnovna duhovnozgodovinska teza je, da je moderniteta nastala pod vplivom, ki ga je imela islamska filozofija (zlasti averoizem) na srednjeveško filozofijo (glej tudi povezavo). Moja druga osnovna teza je, da je bistvo modernitete najgloblje teoretsko artikuliral G. W. F. Hegel v svoji dialektiki biti in niča (ali postajanja) in jo najdemo na delu v vseh njegovem osrednjem opusu: glede tega bi zlasti spomnil na članek Brez človeka v možnosti ni človeka v deju  iz leta 2009.

S tem dvema tezama želim povedati, da je treba osnovno dialektiko novega veka brati na osnovi opozicije med sunizmom in šiizmom kot osnovnima dva oblikama muslimanske duhovnosti. Prva vodi v moderni antihumanistični relativizem (empirizem, materializem itd.), druga v racionalistični antropocentrizem (racionalizem, idealizem itd.). Gre v bistvu za opozicijo, ki je analogna opoziciji med Heraklitovo mislijo in Parmenidovo v predsokratski filozofiji, le da zadobi z islamom nesluten »verniški« zagon. Obema tema dvema krakoma novoveškega (kot tudi muslimanskega in predsokratskega) duha je lastna temeljna skupna sorodnost: nasprotujeta zakonu neprotislovnosti. To uvidi Hegel, ki na začetku Znanosti logike razvije svojo dialektiko ravno na istovetnosti biti in niča, tj. na zanikanju zakona neprotislovnosti (spomnimo se njegovega izreka iz habilitacije, da contradictio est regula veri). Hegel pa ne uvidi, da vodi to zanikanje v zanikanje tega zanikanja samega (kakor nas pouči Aristotel v IV. knjigi Metafizike) in torej v ponovno vzpostavitev vladavine zakona neprotislovnosti in s tem metafizike. To je osnovni logični mehanizem preobrata, o katerem govorim in ki ga bom sedaj v grobih potezah izrisal v njegovi zgodovinski pojavnosti.

Zgodovinske faze modernitete  

Z zanikanjem zakona neprotislovnosti se Heglova logika izkaže v temelju kot dogajanje negacije, saj je neprotislovnost osnovni pogoj možnosti obstoja kot takega. Od tod destruktivnost novoveškosti in iz nje izhajajoče revolucije. Ta destruktivnost se je skozi novi vek stopnjevala po korakih. Tu se bom osredotočil na ožje zgodovinsko, tj. politično polje: na vsakomur vidne, iz zgodovine dobro poznane korake novoveškega uničenja države.

Na začetku imamo novoveško uničenje religiozne države, tj. države, ki je slonela na najbolj dovršeni obliki metafizike: na krščanski (=katoliški) metafiziki, podprti in dopolnjeni z razodetjem. Proces te destrukcije je zagnal protestantizem (ki je izraz sunitske, relativistične tendence modernitete) in je dosegel svojo etablirano obliko z Vestfalskim mirom, ki je uzakonil versko svobodo.

Edino, kar je ostalo od religiozne države, je bila tako moralna država. Razsvetljenstvo je porodilo njeno idejo, slonečo zgolj na razumu, tj. na naravnem pravu v tesni povezavi s koncepti družbene in državne pogodbe. Ta ideja je bila na delu še v osnovi ameriške in francoske revolucije, kjer je naravna religija (vera v Boga, v obstoj nesmrtne duše, v posmrtno sodbo) odigravala  ključno vlogo.

Moralna država je kmalu razpadla, ker ni bilo v ozadju vere, ki bi to moralo okrepila z avtoriteto Božjega razodetja. Od morale je ostala samo še naravna družinska afektivna vez, ki veže sorodnike tudi v širšo politično skupnost, ki ji rečemo narod. Ta solidarnostna vez namreč omogoča, da družba za silo še funkcionira. Iz moralne države je tako z revolucijo 1848 nastala nacionalna država.

A nacionalna država, v okviru katere je izbruhnila prva svetovna vojna, ni preživela druge svetovne vojne: tedaj je razpadla v ekonomsko državo. Glavni zmagovalki (Sovjetska zveza in ZDA) sta bili namreč eminentni predstavnici ekonomističnega pojmovanja politike, tj. politike, ki ima v svojem jedru in za svoj temeljni cilj vzpostavitev idealnega ekonomskega sistema.

Sedaj (od seksualne revolucije dalje, zlasti pa v našem času) smo priča še propadu ekonomske države, ki je z izgubo interesa za nacionalne (družinske in narodne) vezi in z že predhodno izgubo religiozne in moralne substance zapadla v demografsko krizo, ki ji ni videti izhoda, če ne bo nastopil radikalen nazorski preobrat v zahodnem človeštvu.

Nenaključno je, glede na islamsko poreklo novoveškosti, da se demografsko uničenje zahodnega človeštva pod pezo modernitete kaže hkrati s propagiranjem islamske populacije po evropskem kontinentu, ki ima za cilj vzpostaviti islamsko religiozno državo v Evropi. Celoten novi vek se tako pokaže kot nekakšna heglovska List der Vernunft, s katerim islamski duh želi uničiti krščanstvo.

Zgodovinske faze preobrata

Kot smo videli, je novoveška revolucija postopoma uničila štiri vidike vsake prave države in sicer v tem zaporedju: najprej religioznega, nato moralnega, dalje nacionalnega in končno ekonomskega. Ti vidiki države prinašajo štiri ustrezajoče vrste politike, ki jih lahko grupiramo v dve vrsti: idealno politiko (religiozna in moralna politika), ki meri na duhovno plat človeka in materialno politiko, ki meri na fizično plat človeka (nacionalna in ekonomska politika). Protirevolucija lahko poteka le po isti poti, po kateri je že prej šla revolucija, le da v obrnjenem zaporedju faz.

Najprej se nakazuje preobrat od ekonomskega koncepta politike k nacionalnemu (Putin, Trump, Orban, Le Pen, Petry). Pritisk demografsko močne islamske populacije na demografsko šibko evropsko namreč generira v evropskem ljudstvu spontan nacionalizem v smislu antiglobalizma,  antievropeizma, zapiranja nacionalnih meja in ponovne vzpostavitve nacionalne zavesti. Že samo dejstvo, da sta v drugi krog francoskih predsedniških volitev prišla predstavnik globalizma in predstavnica nacionalizma in da so bili predstavniki ekonomskega liberalizma in socializma (republikanci in socialisti) poraženi, kaže, da smo v času, ko ekonomska politika zahaja in nacionalna ponovno vzhaja.

Problem pričujočega nacionalizma je zlasti v tem, da se ne sme ustaviti (in se po logiki stvari tudi ne bo mogel ustaviti) pri golem ščitenju meja, boju zoper terorizem in porastu nacionalne solidarnosti. Evropsko ljudstvo bo moralo uvideti, da naši problemi z imigracijo, kakor tudi naši ekonomski problemi imajo en sam neposredni izvor: slabo demografsko sliko. Od tod bo nujno, da bodo nacionalistična gibanja prevzela v svoje agende kot središčni cilj izboljšanje demografskega stanja, brez katerega, kot za časa starega Rima, bodo še tako dobro zastraženi limes brez učinka. Tu je seveda na mestu tudi uvid, ki ga verjetno zmore vsak posameznik za sebe, da v propadajoči družbeni strukturi, kot je današnja evropska, je velika družina (s pet in več otroki) edina zanesljiva oblika socialne varnosti.

Ko bo demografska politika postala del nacionalne (ali najverjetneje, kar hkrati s tem), bo treba pokazati na moralne temelje, ki edini omogočajo normalno delovanje družine in njeno demografsko učinkovitost. Gre za tiste točke naravne morale, ki jih v zadnjem času zagovarja le še Cerkev (in še ta žal vedno bolj po tiho): prepoved splava, kontracepcije in ločitve. Z drugimi besedami: treba bo opraviti s seksualno revolucijo, ki je triumfirala ravno s propagiranjem teh treh težkih grehov. V tej fazi bo potrebno znova premisliti deklaracijo o človekovih pravicah in jo brati v njenem izvornem aristotelskem pomenu, tj. v luči človekove narave kot sestavljene iz duše in telesa in torej tudi iz po naravi danega in neodtujljivega spola zoper vsakršen relativizacijo te ravni iz strani teorije spola. Tu tudi ne bo možno iti mimo problematizacije sedanjega pojmovanja ženske emancipacije (v smislu, da je nekakšna moralna dolžnost ženske iti v službo in ne biti doma z otroki), saj to ni združljivo z njeno materinsko naravo, in še toliko manj z demografsko stabilno družbo. Glede tega veliko delo že opravljajo različna pro-life gibanja pri nas in po svetu, ki jih bo pa treba temeljiteje opremiti z aristotelskim teoretskim instrumentarijem, brez katerega ne bo mogoče načeti prevladujoče relativistične interpretacije človekovih pravic.

Končno bo moral dozoreti (najprej v Cerkvi sami, potem pa tudi širše v družbi) uvid, o nevzdržnosti pravice do verske svobode intepretirane v smislu radikalne nezmožnosti države, da bi presodila, katera religija je edina prava. Kot ugotavlja kardinal Alfredo Ottaviani v  svojih Insitutiones iuris publici ecclesiastici (§ 266), dosledno spoštovanje moralnih načel je namreč pri empiričnem človeku nemogoče, če mu pri tem ne pride na pomoč razodeta resnica za katero Bog sam jamči s svojo avtoriteto, pa tudi če mu pri tem ne pomaga Božja milost. Glede tega je namreč razveseljujoče slišati novice o skorajšnji reintegraciji Duhovniške bratovščine sv. Pija X. (FSSPX) v Cerkvi. Ta bratovščina, ne da bi želel s tem braniti vsega kar je počela, se je namreč vse od začetka ostro zavedala problemov, ki jih je prinesla v Cerkev koncilska deklaracija o verski svobodi Dignitatis humanae. Pripravljenost iz strani Rima na njeno reintergracijo (tudi če do nje ne bo dejansko prišlo) ne more namreč pomeniti drugega kot da vrh Cerkve, dojema to deklaracijo (in podobne dokumente koncila) za zgolj pastoralno navodilo brez doktrinalnega pomena, in je torej pripravljen kritično pretresti njeno vsebino. To, da je bil koncil po svoji naravi le pastoralen in ni prinašal novih obvezujočih vsebin je konec koncev poudaril sam Pavel VI. v zaključnem govoru 7. decembra 1965.