Stota obletnica velikonočne vstaje

Glavna Pošta, Dublin, Vir: Wikipedija
Glavna Pošta, Dublin, Vir: Wikipedija

Na velikonočni ponedeljek 24. aprila 1916 je skupina irskih nacionalistov zduženih v paravojaških organizacijah Irski prostovoljci (Irish Volunteers) in Irska državljanska armada (Irish Citizen Army) sprožila oboroženo vstajo proti Britanski oblasti na Irskem in razglasila Irsko republiko.

Irski boj za samostojnost in neodvisnost dobi le malo prostora, če sploh kaj, pri pouku zgodovine na slovenskem in tudi ob stoletnici velikonočnega upora smo bili deležni le agencijske novice o paradi posvečeni okrogli obletnici. Morda irsko uporništvo ne daje koristnih asociacij za vzdrževanje mitologije o uporništvu na slovenskem ali pa gre zgolj za naključno selekcijo in izločanje dogodkov iz geografsko bolj oddaljenih dežel. Dejstvo, da se naša devetošolka uči o kubanski revoluciji, daje prednost prvi interpretaciji.

Neuspešna prizadevanja za avtonomijo (Home rule) Irske v devetnajstem stoletju, so vse bolj radikalizirala irske nacionalistične organizacije. Da je položaj britanske dominacije brez lokalne avtonomije dolgoročno nevzdržen, so se vse bolj zavedali tudi v vrhu britanske politike. Temu je pripomogel tudi vpliv Irskih nacionalistov (Irish Parliamentary Party pod vodstvom Johna Redmonta) v britanskem parlametu. Po volitvah leta 1910 je bila namreč liberalna vlada H. H. Asquitha (njena člana sta bila tudi Winstoin Churchil in Lloyd George) odvisna od glasov takrat vodilne irske parlamentarne stranke. Tako je Asquith leta 1912 parlametu predlagal tretji zakon o avtonomiji Irske (Third Home Rulle Act). Zakonu so močno nasprotovali protestanti na Severnem Irskem (Ulstrski unionisti), ki so začeli (1912) organizirati svoje para-milice (Ulster Volunteers). Ulsterski prostovoljci so imeli podporo tudi v delu britanske vojske. Oboroževali so se z uvozom nemškega oraožja in iz skladišč britanske vojske na Severnem Irskem. Kar 57 oficirjev od 70 članov štaba britanske vojske na Irskem je odstopilo, da jim ne bi bilo potrebno izvršiti ukaza o razorožitvi ulstrskih prostovoljcev.

Kot odogovor na oboroževanje Ulstrskih prostovoljcev je Irsko republikansko bratstvo leta 1913 ustanovilo Irske prostovoljce (Irish Volunteers), predhodnico Irske republikanske armade.

Zakon o avtonomiji so v tretjem branju leta 1914 najprej želeli dopolniti, da ne bi veljal za območje današnje Severne Irske, septembra 1914 pa je bil sprejet v celoti a hkrati suspendiran za čas trajanja prve svetovne vojne. V reakciji na nemško okupacijo nevtralne Belgije so se glede sodelovanja v prvi svetovni vojni irski nacionalisti razdelili. John Redmont in velik del irskih poslancev v britanskem parlamentu so se zavzeli, da se Irski prostovoljci priključijo britanski armadi, bolj nacionalistično usmerjeni člani Irskega republikanskega bratstva pa so sodelovanje v vojni zavračali dokler se ne uveljavi avtonomija. Večina Irskih prostovoljcev je sledila Redmondu in dejansko se jih je 24.000 priključilo irskim bataljonom britanske vojske (med njimi tudi Redmontov sin in brat).

Manjšinsko bolj radikalno krilo Irskih prostovoljcev pa se je začelo pripravljati na oborožen boj proti britanski oblasti. Nova bolj radikalna generacija republikanskih politikov je do začetka prve svetovne vojne prevzela vodenje Irskega republikanskega bratstva (IRB) in je na tiste Irske prostovoljce, ki se niso odzvali vključitvi v britansko vojsko, naslonila priprave na oborožen upor. Vojaški svet (IRB) so vodili Patrick Pearse, Joseph Plunkett in Thomas MacDonagh.

V velikonočni vstaji se je Irskim prostovoljcem pridružila še Irska državljanska armada (Irish Citizen Army), leta 1913 ustanovljena milica sindikata transportnih delavcev, ki jo je vodil James Connolly. Zaradi Connollyjevih marksističnih in socialističnih prepričanj nekateri pripisujejo velikonočnemu uporu tudi status prve socialistične revolucije. Upornikom se je pridužila tudi dvestočlanska ženska milica Cumann na mBan, kar je poskrbelo, da je velikonočna vstaja tudi navdih za nekatere feministične organizacije.

Connoly je upor načrtoval že leta 1915 a so ga v začetku leta 1916 člani IRB pregovorili, da skupaj izvedejo vstajo ob velikonočnih praznikih. Vodje vstaje so navezali stike tudi z Nemci. Glavni odposlanec republikancev pri Nemcih je bil Sir Roger Casement, upokojeni britanski diplomat, ki je bil zaradi svojega zavzemanja za človekove pravice v Kongu in Peruju povišan v plemiški stan. Britanska mornarica je prestregla obe ladji z orožjem, ki so ga poslali Nemci. Casement se je z nemško podmornico vrnil na Irsko in je želel doseči odlog vstaje, a je bil po izkrcanju ujet, prepeljan v Anglijo in na odmevnem procesu avgusta 1916 obsojen na smrt zaradi veleizdaje.

Britanska obveščevalna služba je oblastem v Dublinu sporočila, da se pripravlja upor in podsekretar za Irsko je poslal v London prošnjo, da se odobri aretacija nacionalističnih političnih in paravojaških voditeljev za čas po velikonočnih praznikih.

Vest o aretaciji Casementa je vznemirila tudi vstajnike zato so postavili Patricka Pearsa za vrhovnega poveljnika in 1.200 uporniških mož in žena brez težke oborožitve je na velikonočni ponedeljek zasedlo strateške točke v Dublinu in okolici. Štab so imeli v glavni poštni stavbi v Dublinu, kjer je Pearse tudi slovesno proglasil Irsko republiko.

Upornikom ni uspelo zanetiti splošne ljudske vstaje, saj v tistem času mnogi navadni Irci britanske oblasti niso imeli za zatiralsko. London je poslal v Dublin okrepitve in po dveh dneh so se morali uporniki soočiti z več kot 15.000 izvežbanimi vojaki oboroženimi tudi s težko oborožitvijo. Irski prostovoljci so poskušali zasesti ključne točke tudi v nekaterih drugih mestih a brez uspeha in mnogi so se vrnili domov brez bojevanja. Na koncu je obstala samo obkoljena glavna poštna stavba, ko se je Pearce s tovariši v soboto 29. aprila brezpogojno predal.

Kot v vseh kratkih vojnah so žrtve velikonočne vstaje natančno preštete. Umrlo je: 260 civilistov (mnogi, ker so britanski vojaki menili, da so uporniki), 126 britanskih vojakov, 82 irskih upornikov in 17 policistov.

Štirinajst vodij upora je britanska oblast ustrelila med 3. in 12. majem, približno 1.500 sodelujaočih pa so do novembra zaprli v koncentracijsko taborišče.

Za tiste čase razmeroma kruta reakcija oblasti na upor je dala zagon irskemu separatizmu in republikanizmu. Na pralamentranih volitvah leta 1918 je večino galsov na zelenem otoku dobila Sinn Feinn. Poslanci Sinn Feinn so 21 Januarja 1919 ustanovili Irski parlament (Dáil Éireann) in sprejeli Deklaracijo o neodvisnosti. Začela se je Irska vojna za neodvisnost, ki je trajala do 11. julija 1921 in ki je terjala 550 življenje na republikanski strani, 714 na britanski in 550 med civilisti. Večina voditeljev v vojni za neodvisnost se je kalila v velikonočnem uporu in v koncentracijkem taborišču po zadušitvi upora. Vojna se je končala z Anglo-Irsko pogodbo, ki je določala, da ostanejo severno irske grofije del Velike britanije. Del osamosvojiteljev se s pogodbo ni strinjal in začela se je irska državljanska vojna, ki je trajala malo manj kot eno leto ( 28.6.1922 – 24.5.1923) in je terjala med 1.000 in 4.000 irskih življenj.

Državljanska vojna še danes zaznamuje irski politični zemljevid. Junaštva in predanost upornikov v velikonočnem uporu pa pa vzbujajo nedeljene simpatije.