Ste tudi vi razočarani nad opozicijo? Ni potrebno jamrati, raje iščimo rešitve!

Sindikat delavcev migrantov (https://sobotainfo.com/)

V prvem delu svojega prispevka »Ste tudi vi razočarani nad opozicijo?« sem nakazal dve smeri rešitve sedanjega zapletenega in na videz brezupnega položaja, v katerem se je znašla pomladna stran. To sta obnova civilnodružbene podlage slovenske pomladi ter duhovna prenova slovenstva.

Obnovitev civilne družbe

V zadnjih letih se je med simpatizerji slovenske pomladi močno razpasla miselnost, da lahko stavimo le še na volitve in na stranke, ki nas zastopajo. Hkrati pa se pozablja, da so pomladne stranke (izvirnih Demosovih strank tako rekoč ni več) zrasle iz humusa civilne družbe. Spomnimo se Nove revije, Revije 2000 oz. Krščanskega socialnega gibanja, pa Odbora za varstvo človekovih pravic (ki je bil preveč heterogen, da bi se razvil v stranko), Slovenske kmečke zveze, ki je bila sprva stanovska organizacija, neodvisnega delavskega gibanja v Litostroju ter med strojevodji na železnici, ekološko gibanje, itd. Na drugi strani so bila t. i. nova družbena gibanja, ki so predstavljala podstat »mlade levice« kot dediča revolucije leta 1968, zanje je odgovornost prevzela ZSMS.

Vse te organizacije so se leta 1989 nato združile v Zbor za ustavo, ki je nasledil neformalno ustavno gibanje, temelječega na t. i. pisateljsko-sociološki ustavi iz leta 1988. Tako se je v izteku osemdesetih let močno okrepilo civilnodružbeno gibanje, nad katerim SZDL kot krovna organizacija »pluralizma samoupravnih interesov« ni mogla več prevzeti nadzora, čeprav je imela tudi svoje zaveznike (denimo, Peter Kovačič Peršin iz Revije 2000 je bil bolj naklonjen nestrankarskemu pluralizmu, to stališče je zavzemal tudi tedanji funkcionar SZDL in kasnejši dolgoletni vodja zveze sindikatov Dušan Semolič). Hkrati pa je leta 1989 nastala večina strank, ki so tvorile jedro kasnejše koalicije Demos, čeprav takrat zakonski okviri še niso dovoljevali večstrankarskega sistema, a je vladajoča nomenklatura v duhu »sestopa z oblasti« ter »socializma po meri ljudi« dovolila tudi to. Treba ji je priznati, da je kljub temu, da se je še malo pred padcem berlinskega zidu zaklinjala k socialističnemu samoupravljanju, hitro zavohala nevarnost in stopila korak nazaj, še preden je v Romuniji pod streli rabljev padel diktator Nicolae Ceauşescu.

To, kar pomladno opcijo najbolj pesti, je poleg naivnega prepričanja, da je Slovenija kljub vsem problemom resnično demokratična država (kar vključuje tudi občasen »deal« z nasprotno stranjo), predvsem pomanjkanje resne civilne iniciative oz. civilnodružbene podstati, ki bi bila odporna na stalno protistrankarsko razpoloženje, ki ga širijo režimska glasila, ter na invazijo »novih obrazov« za enkratno uporabo, seveda pod taktirko vedno enih in istih stricev ter »tršic« iz ozadja. Seveda je jasno, da se takšna civilna podstat ne more zgraditi čez noč, pač pa zanjo potrebujemo tudi sposobne in karizmatične voditelje, ki ne prihajajo iz vrst poklicne politike, pač pa iz ljudstva. Leta 2004 je denimo z velikim medijskim pompom nastal Zbor za republiko, ki je močno nagovarjal ljudi k spremembam. V današnjem času pa bi komaj še lahko našli kakšno delujočo civilno organizacijo, ki bi si upala pozvati ostale k sodelovanju ter pozvati ljudi na ulice in trge. Še Odbor 2014, ki je namenjen predvsem borbi za pravno državo proti spolitiziranosti in skorumpiranosti pravosodja, se je precej uspaval, čeprav je slovensko sodstvo še vedno zelo smrdeč Avgijev hlev (naj ob tej priliki izpostavim primer še vedno zaprtega in obsojenega dr. Milka Noviča, ki je kolateralna žrtev mafijskih navez sodstva z »balkanskimi bojevniki«).

Mimogrede: leta 2014 smo znova podpisovali majniško deklaracijo. Ponavljali smo verze Daneta Zajca »Pride čas, ko ni več časa«. In kaj se je zgodilo v teh treh letih po deklaraciji? To je retorično vprašanje.

In konec koncev: da se lahko takšno civilno gibanje za spremembe sploh lahko razvije, moramo najprej ozavestiti in revidirati svoj lasten pogled na državo ter politiko. Pri nas nimamo »levice« in »desnice«, pač pa imamo mafijo na oblasti. Mafije ne zanima, kako glasujejo volivci, pač pa volivcem dirigira, kako se morajo obnašati. Mafija zato poskrbi, da so rezultati volitev »pravi«. Tudi zato pravim, da demokratična procedura še ni zadosten pogoj, da je država zares demokratična. Lahko govorimo kvečjemu o demokraturi, kot je to stanje pred davnimi leti opisal eden najbolj znanih slovenskih literatov Drago Jančar. Da bi lahko dobili pravo demokracijo brez kršilcev človekovih pravic, jo moramo najprej zahtevati. In to zelo odločno.

Mimogrede, na to, kako pomembna je okrepljena civilna družba, je v 19. stoletju opozarjal že francoski mislec Alexis de Tocqueville, ko je opisoval nevarnosti, ki so prežale na ameriško demokracijo, med drugim tudi t. i. mehki despotizem, ki se kaže v razkoraku med podivjano birokratsko Državo ter pasivnim državljanom, ki je v svojem individualizmu sposoben skrbeti zgolj za svoj lasten vrtiček, ostalo pa ga ne zanima. Tudi to moramo imeti v mislih ob dejstvu, da strankam nalagamo preveliko odgovornost za vpliv na politične in družbene razmere.

Duhovna prenova Slovencev

Za Slovence velja, da smo krščanski narod. Vsaj v teoriji, če že ne v praksi. A hkrati smo tudi narod z najmočnejšim protikatoliškim refleksom. Ne glede na to pa se zadnje čase znova utrjuje krščanska identiteta in sicer pod vplivom pritiska islama preko migrantskih tokov. Tu gre seveda le za identiteto, ne pa tudi za praktično krščanstvo. Za katoliško Cerkev sicer velja, da je v času komunističnega režima kot sovražnik št. 1 imela velik interes za eksodus iz komunizma v stanje, kjer bo »svobodna Cerkev v svobodni državi«. Zato je v času slovenske pomladi odigrala pomembno vlogo – tu velja izpostaviti ne samo dejanj ljubljanskega nadškofa in primasa Cerkve na Slovenskem dr. Alojzija Šuštarja ter predsednika komisije Pravičnost in mir dr. Antona Stresa, pač pa tudi številnih molitvenih pobud po celotni Sloveniji ter med Slovenci po svetu. V zadnjem času pa se je vez med Cerkvijo in bolj odkritim civilnodružbenim delovanjem precej zmanjšala, omejila se je le na akcije pred referendumi, s katerimi smo zavrnili posege v družinsko zakonodajo. A kaj, ko nasprotna stran ni nikoli odnehala in vedno našla nove možnosti za tovrstne posege.

Tu pa se akcije Cerkve tudi končajo. Po vsakem končanem referendumu se je značilna predreferendumska hiperaktivnost znova vrnila v »normalne« tirnice. Molitev za domovino se nekoliko okrepi le enkrat letno pred dnevom državnosti. Pred volitvami in referendumi pa pobud v to smer skoraj ni mogoče zaznati. Še ko je nadškof Stanislav Zore objavil poziv k udeležbi na volitvah, je šel ta poziv mimo ušes večine Slovencev. Nekaj je jasno: povezanost med krščanstvom ter pristaši pomladnega gibanja je zadnje čase močno upadlo, čutiti je razočaranje in zamere do Cerkve, hkrati pa se krepi miselnost, da se moramo zanesti zgolj na lastne moči in razum, nič pa na Boga. Koliko uspeha prinaša takšna miselnost, lahko vidimo na vsakem koraku.

Pred časom sem sprožil pobudo o ustanovitvi stalnega molitvenega gibanja za spreobrnjenje in mir, podobno kot ga imajo na Hrvaškem (Pokret krunice za obraćenje i mir). Interesa za to je bilo zelo malo, praktično nič, ne glede na to, da je bila Evropa v preteklosti že nič kolikokrat rešena turške nevarnosti prav zaradi molitvene verige. Tudi v novejšem času smo lahko priče velikih čudežev – denimo v petdesetih letih v Avstriji, ko so se iz nje umaknile sovjetske čete, potem ko je pater Petrus Pavlicek organiziral močno molitveno verigo. Uspeh povojnega razvoja Avstrije se skriva prav v molitveni podpori, ali kot je zapisano v svetopisemski knjigi psalmov: »Če GOSPOD ne zida hiše, se zaman trudijo z njo njeni graditelji; če GOSPOD ne varuje mesta, zaman bedi tisti, ki straži.« (Ps 127,1)

Slovence, še zlasti »borce za pomlad«, tepe prav ta miselnost, da se borimo mimo Boga in da ni molitvene podpore, ker je tudi osebnega odnosa z Bogom zelo malo. Prav tako se veliko premalo bere Božja beseda, skuša se ugasiti tudi duha preroštva. S tem se pravzaprav kar sami obsojamo na neuspeh in se izpostavljamo posmehu nasprotniku, ki svojo identiteto gradi na borbenem ateizmu. Nemalokrat je celo opaziti, kako se mnogi katoličani zatekajo k nekrščanskim duhovnim praksam, dušni pastirji pa se na to ne odzivajo, ker niti sami niso dovolj poučeni o tem. Ne poznamo pomena slavljenja in krsta v Svetem Duhu, ne poznamo pomena eksorcizmov in osvobajanja, ne poznamo učinkov posta. Znamo pa jamrati in jadikovati. Prav zato smo slovenski katoličani najbolj potrebni spreobrnjenja – seveda spreobrnjenja v smislu pomena grške besede »metánoia«, ki pomeni celovito spreobrnjenja srca, spremembe mentalitete, kot je nakazana v pozivih Janeza Krstnika (prim. Mt 3,2: »Spreobrnite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo!«) in samega Jezusa (prim. Mt 4,17).

Torej, tudi če smo razočarani nad trenutnimi dejanji opozicije, nimamo nobenega razloga, da bi se prepustili pasivnosti in otopelosti. Jezus, tako kot svojim učencem, danes tudi nam zastavlja vprašanje, ali želimo tudi mi oditi (prim. Jn 6, 60-64a.66-69 ). A h komu naj pojdemo?