Stavka je pravica ali pohlep

Splošna stavka javnega sektorja. ki je v sredo, 24. januarja 2018, potekala v Ljubljani. Foto: BoBo
Splošna stavka javnega sektorja. ki je v sredo, 24. januarja 2018, potekala v Ljubljani. Foto: BoBo

Sindikat vzgoje in izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije (SVIZ) organizira in vzpodbuja zaposlene v vzgojno-izobraževalnih zavodih v sredo, 14. februarja 2018, k splošni stavki! Vsi tovrstni sindikalisti terjajo od države, to je od davkoplačevalcev, več denarja, predvsem gre za višje plače.

Nekaj o SVIZ-ovi stavki

Po podatkih SVIZ-a obstaja in deluje v Sloveniji 767 vseh vzgojno-izobraževalnih zavodov. V 707 zavodih je bilo izvršeno glasovanje o stavki! V vseh teh zavodih, kjer je bilo izvršeno glasovanje o stavki je, po istih podatkih, skupno zaposlenih 51.905 delavcev. Od teh 51.905 skupno zaposlenih je glasovalo okrog 76 % zaposlenih oziroma v absolutnem številu 39.469 zaposlenih. Od teh 39.469 zaposlenih je proti stavki glasovalo 2.283. Za stavko pa 37.186 zaposlenih, ki torej tako ali drugače delujejo na področju vzgoje in izobraževanja. V zavodih, kjer je bilo izvedeno glasovanje, je torej za splošno stavko glasovalo slabih 72 %, proti dobrih 4 %, vzdržalo (ali kako drugače ni glasovalo) pa se je slabih 24 %! Povedano drugače: dva od treh zaposlenih v zavodih, kjer je bilo opravljeno glasovanje, sta se izrekla za stavko, tretji zaposleni pa se do stavke ni opredelil oz. je odločno proti njej.

Omenjeni sindikat v sindikalnih zahtevah terja skoraj izključno le višje plače, kot da bi bil prvi in najpomembnejši cilj njihovega dela samo čim višja plača, tj. denar. Za delovne pogoje svojih zaposlenih, denimo, se ne borijo tako zavzeto kakor za denar, malico in regrese. Borijo se predvsem in samo za to, kaj bi dobili v denarnico. V šolah, na visokih šolah oz. univerzah ter na raziskovalnih inštitutih, … pričakujejo zvišanje plač od enega do štirih plačnih razredov; primerno ovrednotenje razredniškega dela, ki je trenutno le simbolično ovrednoteno, regres 1.200 € za tiste, ki imajo minimalno ali nižjo plačo, …

Nekaj reprezentativnih kazalnikov resnice

SVIZ v svojih pričakovanjih zahteva, da bi bile plače osnovno- in srednješolskih učiteljev primerljive plačam zdravnikov brez specializacije, plače univerzitetnih profesorjev pa plačam zdravnikom specialistov. Pri tem ostaja dejstvo, da traja študij medicine 2 leti dlje od univerzitetnega pedagoškega programa.

Povprečna neto plača osnovnošolskega učitelja znaša 1.161 € in je za dobrih 100 € višja od povprečne neto slovenske plače. Povprečne bruto plače v javnem sektorju pa so za slabih 300 € višje od povprečne slovenske bruto plače.

Lansko leto, v sredo 12. julija, je ZSSS (Zveza svobodnih sindikatov Slovenija) sporočil in oznanil, da je »… zdaj trenutek za višanje plač«. To zveni spodbudno in vabljivo. Kdo bi si običajno ne želel višjih plač? Sindikalisti namreč pravijo, da mora gospodarski rasti slediti tudi dvig plač! Toda če pogledamo nekajletno časovno obdobje, recimo od leta 2009, ko je BDP rapidno krizno padel, pa do vključno leta 2016, se je slovenska neto povprečna plača vsako leto zviševala, medtem ko je BDP kar trikrat bolj ali manj (leta 2009 torej pošteno) nazadoval; oz. če vzamemo obdobje od leta 2004 do vključno leta 2016, se je slovenska neto plača povečala za 46,7 %, medtem ko se je BDP na prebivalca v tem času povečal le za 38,6 %. Komu torej verjeti?! Ali tistim, ki ne vidijo drugega kot le svoje plače, ali pa morda lahko verjamemo tudi drugih, ki na celotno dogajanje zrejo celostno, torej tudi z vidika vzdržnosti javnih financ in naposled funkcioniranja državnega sistema samega.

Izpostaviti je tudi potrebno, da sindikalisti tudi niso za zvišanje plač zaposlenim na način njihove davčne razbremenitve, pa čeprav tudi vladna levica pravi, da je ta obremenitev previsoka! Prav tako niso za večanje deleža tujih podjetij v državi, čeprav ta dokazano delavcem omogočajo boljše delovno okolje in višje plače.

Končno je bila v sredo, 24. januarja tega leta, splošna stavka javnega sektorja (stavko je organizirala skupina 16 sindikatov javnega sektorja) pod demagoškim naslovom Vrnite nam odvzeto. Sam naslov sporoča, da organizatorji vidijo samo sebe in svoje koristi, ne vidijo pa potreb drugih, ki so morda še bolj potrebni. Minister za javno upravo Boris Koprivnikar je sindikalne zahteve ocenil na okoli milijardo evrov težko vrečo, ki bi stala državo in davkoplačevalce v prid teh sindikalnih zahtev. Sindikalisti zahtevajo povišanje plač, čeprav se je v zadnjih dveh letih masa za plače v javnem sektorju povečala za več kot 10 %, povprečna plača pa za 7 %. Poleg tega plače v javnem sektorju že 4 leta rastejo bolj kot v zasebnem sektorju.

Povzetek in ovrednotenje vsega navedenega

Gre pri teh zgoraj omenjenih sindikalnih zahtevah za pravico ali pohlepnost? Žalostno je, če si sindikalno organizirani učitelji in vzgojitelji več ne vedo za nič drugega prizadevati kakor za denar! In tega terjajo: od države, od davkoplačevalcev, od tistih, kakor pravijo, »več kot dve tretjini slovenskih delavk in delavcev, ki imajo nižjo plačo od povprečne« (ZSSS, 12. julija)! Ali so v tem primeru učitelji in vzgojitelji pozabili na osnovno poklicanost: biti dober učitelj, dober vzgojitelj … Ali ne bi morali biti učitelji zgledni, vzgojitelji vzgojiteljski do vzgajanih, vzbujati zaupanje staršem … Žal mi je vseh dobrih in poštenih učiteljev in vzgojiteljev. Ki jim ni vedno in v vsakem primeru na prvem mestu dobiček, na katere mečejo sindikalni gorečneži vse to sumljivo luč. In drugi sindikalisti: Mar ne strežejo bolj pohlepu zaposlenih kakor njihovemu resničnemu dostojanstvu.

Res je, za svoje interese se je treba boriti! Toda najprej moraš opraviti svojo dolžnost, poslanstvo, poklicanost, šele potem lahko terjaš pravice! Si torej opravil svojo dolžnost, da terjaš pravice?! Ali si naučil otroke poštenega, dobrega in odgovornega opravljanja poklica, si vzgojil otroke za življenje?! Si poskrbel, da delavec opravlja svoje delo pošteno in vestno, da lahko terja pravice?!