Soočanja s spolnimi zlorabami v Cerkvi

Pred dnevi je Vatikan objavil strožja pravila za obravnavanje primerov spolnih zlorab v Cerkvi. Posledice škandala spolnih zlorab klerikov v katoliški Cerkvi so zaznamovana življenja preživelih in načeta moralna integriteta Cerkve, posebej še ob politiki prikrivanja. Prav zaradi napačnega odzivanja, kot je bilo premeščanje duhovnikov z ene na drugo župnijo in pogosto premalo spoštljiv odnos do žrtev, je avtoriteta Cerkve  oslabela. Žrtve spolnih zlorab s strani posvečenih oseb izražajo poleg osebne bolečine tudi travmo zaradi odnosa institucije, ki jim naj bi bila v oporo, a je pogosto prispevala k reviktimizaciji. Mnogi prav zaradi tega oporekajo pristnost njenega spodbujanja k pravičnosti, saj se je njena teoretska podlaga v tem primeru izkazala za neudejanjeno.

Škandal ima posledice za katoliško Cerkev in je med drugim prispeval k zaprtju številnih župnij ter odprodaji mnogih pastoralnih ustanov, posebej v ZDA. Poleg primarnih žrtev zlorab, katerih potreb in razsežnosti trpljenja ne smemo nikoli zanemarjati, lahko pri spolnih zlorabah duhovnikov odkrijemo tudi številne sekundarne žrtve, med katerimi so najprej družine in prijatelji žrtev, župljani in laiški sodelavci, karitativne organizacije in duhovniki, ki niso zlorabljali, a so deležni sumničenj in neupravičenih obtoževanj.

V številnih primerih kleriških zlorab se že odvijajo obnavljalni dialogi med žrtvijo in storilcem, ki sodijo pod okrilje obnavljalne pravičnosti. V preteklosti je sicer pri srečanjih med žrtvijo in zastopnikom določene škofije ali cerkvenega reda šlo večinoma predvsem za pogajanja o finančni poravnavi. Pri obnavljalnem dialogu ali mediaciji med žrtvijo in storilcem pa je v ospredju priložnost, da žrtev pove svojo zgodbo, ki je slišana in upoštevana. Ko se prepozna in prizna posledice, ki so v primerih spolnih zlorab še posebej globoke in za katere storilec prevzame odgovornost, lahko udeleženci spregovorijo o načinih obnove ljudi in odnosov. Tovrstna srečanja, ki so prostovoljne narave in so usmerjena v dejanske potrebe udeležencev, so primeren prostor za opravičilo in konkretna povračila žrtvam.

Sodnica in mediatorka Janine Geske opisuje pripravo obnavljalnega kroga v primeru spolnih zlorab v Cerkvi, ki se je odvijal v nadškofiji Milwaukee v ZDA. Obnavljalni krog se je organiziral tudi z namenom posneti video, ki bi okrepil zavedanje o posledicah, ki jih utrpijo žrtve spolnih zlorab in o primernih nagovorih tega hudodelstva. Najprej so na sodelovanje pristali: štiri preživele osebe po spolni zlorabi, nato duhovnik, ki je priznal zlorabo mladoletnika in nekaj duhovnikov, ki so spregovorili o vplivu zlorab na njihove župnije. Udeležence so primerno pripravili na srečanje v varnem in strukturiranem okolju, ki ga usmerja mediator in spremljajo podporne osebe. Srečanja se je udeležil tudi krajevni škof, ki je bil v okviru priprav opozorjen na svojo simbolno vlogo, za katero je bolje, da jo v procesu mediacije odloži in spregovori o povsem človeških posledicah. Avtorica ugotavlja, da so imeli vsi v krogu priložnost povedati svojo zgodbo, pri čemer je razumevanje soudeležencev prispevalo k zdravilnem občutju medsebojnega upoštevanja, skrbi in povezanosti. Udeleženci so podali svoje predloge glede korakov, ki bi prispevali k uspešnemu okrevanju žrtev in k primerni obravnavi tega pojava v Cerkvi.

Čeprav marsikdo izkorišča škandal spolnih zlorab v Cerkvi z namenom blatenja in širjenja stereotipnih obtoževanj, je vendar na predstavnikih cerkvene hierarhije dolžnost, da priznajo in popravijo pogosto neprimerno odzivanje, ter poskrbijo za ukrepe, ki bi, kolikor je le mogoče, odpravili prihodnje zlorabe. Pri tem je ključnega pomena vključitev neposredno vpletenih in pozornost do njihovih potreb. Nekateri koraki so bili že storjeni v to smer, med katerimi opisani program obnavljalne pravičnosti še zdaleč ni edini. Eden izmed korakov je lahko tudi ozaveščanje o programih, ki se že vršijo v Cerkvi, a so v medijih večinoma (hote ali nehote?) spregledani.