Za Cerarja je liberalizem tudi večja davčna obremenitev, povečevanje birokracije ter preprečevanje razvoja Slovenije v smer četrte industrijske revolucije. Evropska liberalna javnost mu bo ploskala, slovenska javnost pa bo v strahu pred neoliberalizmom pompozno pozdravila komedijanta za novega predsednika vlade.
»Kot liberalci se moramo boriti proti tistim, ki namenoma sejejo strah in jim vsak dan odločno pokazati, da delajo narobe.« (predsednik SMC ter vlade dr. Miro Cerar v okviru kongresa ALDE, 2. decembra 2017, vir: Twitter)
»Liberalci po Evropi smo ponosni na vašega premiera Cerarja, evropsko komisarko Violeto Bulc ter vse ostale v Sloveniji, ki skrbijo, da liberalizem v Sloveniji funkcionira.« (Hans van Baalen, predsednik Zavezništva liberalcev in demokratov Evrope ALDE, ob zasedanju sveta ALDE, 3. Junija 2017, vir: STA)
Priznam, ob teh dveh citatih sem se moral kar pošteno nasmehniti, pa čeprav je nasmeh bolj grenak. Namreč, predsednik vlade dr. Miro Cerar se ima za liberalca in mnogi kolegi v Evropi mu ob tem celo iskreno verjamejo. In iskreno verjamejo, da liberalizem v Sloveniji funkcionira. A papir pač prenese vse in tudi ocenjevanje razmer v Sloveniji je očitno odvisno predvsem od tega, skozi kakšna (in čigava) očala opazuješ razmere. Če bi razmere ocenjevali po merilih predsednika vlade, potem ima liberalizem v naši državi velik ugled in tudi funkcionira tako, »kot se šika«. Če seveda verjamete v palčke.
Izrojeni pomeni besed
A očitno Slovence še najbolj tepe potvorjen pomen besed, kar je totalitarni sistem, v katerem smo živeli skoraj 50 let (in se žal tudi nadaljuje v prihodnost), vedno dobro obvladoval. »Liberalnost« in »liberalizem« sta namreč v naši družbeni mentaliteti močno zlorabljena pojma. Predvsem zaradi svoje vsebinske nedoločnosti ter izmuzljivosti. Če je bil v začetku sedemdesetih let t. i. partijski liberalizem, ki ga je poosebljal Stane Kavčič (v Srbiji pa Marko Nikezić), v očeh »zdravil sil« nekakšen tujek, ki ga je bilo treba uničiti, je konec osemdesetih prišlo do ugrabitve liberalizma, ko se je dotedanji partijski podmladek transformiral v politično stranko z dodatkom »Liberalna stranka«, kasneje pa s spremembo imena v »Liberalno-demokratska stranka« (od leta 1994 dalje pa »Liberalna demokracija Slovenije«). Delegati kongresa ZSMS, ki je v osemdesetih letih postala zatočišče t. i. novih družbenih gibanj in je s tem pridobila značaj mlade levice, so se skušali na formalni ravni naslanjati celo na tako slavne liberalno usmerjene avtorje, kot sta denimo Friedrich von Hayek in Milton Friedman. A to je bila le forma. Vsebina oz. jedro politične prakse je ostalo enako – to pa je »pozni socializem« (po dr. Dimitriju Ruplu) oz. »tovarišijski kapitalizem« (po mag. Bernardu Brščiču).
Prav ti dve sintagmi označujeta glavno paradigmo lažnega slovenskega liberalizma, ki bi ga lahko kvečjemu imenovali psevdo-liberalizem. Liberalen je morda le na področju morale in kulturnobojniške usmeritve, pri čemer se nosilci psevdoliberalizma lahko zahvalijo zgodovinskim okoliščinam: Slovenci smo nemara pred drugo svetovno vojno res imeli liberalno opcijo, ki pa ni zmogla razviti resnično liberalne drže. Slednja je bila za Slovence očitno velik problem že od samega začetka. Ob začetku druge svetovne vojne se je liberalni tabor, ki je še konec devetnajstega stoletja politično dominiral v slovenskem prostoru, razbil na dva dela – eden se je pridružil protikomunističnemu taboru (za kar je imel razloge, saj so komunistični atentatorji plenili tudi po znanih gospodarstvenikih), medtem ko se je drugi del pridružil OF, vendar je tudi slednje kasnejše dogajanje postavilo na realna tla. Spomnimo se samo žalostne usode Črtomirja Nagodeta, ki je bil sicer voditelj liberalno usmerjene Stare pravde, a hkrati tudi funkcionar Društva prijateljev Sovjetske zveze, kar se zdi precej nelogično. Povojna komunistična represija je terjala žrtve ne samo med (političnimi) katoličani, pač pa tudi med liberalci. To je navsezadnje okusil tudi dr. Ljubo Sirc, ki je bil na Nagodetovem procesu sprva obsojen na smrt, kasneje pa je emigriral v tujino in naredil spoštovanja vredno akademsko kariero ekonomista – pri čemer pa se je srečeval tudi z nerazumevanjem britanske ekonomske stroke do njegovih antikomunističnih stališč, ki so bila vselej intelektualno dobro argumentirana. Kljub temu pa se mu je po osamosvojitvi Slovenije zgodila velika nerodnost, saj je privolil v kandidaturo za predsednika republike z uradno podporo LDS, ki pa je dejansko podpirala Milana Kučana. To se je navsezadnje pokazalo tudi pri njegovem rezultatu na predsedniških volitvah 1992.
Nesrečni dar svobode?
Prav ta dogodek je nakazoval, kako je nasledstvo Udbe in Partije, potem ko je obračunalo z vsakim poskusom obnove liberalne opcije, ta pojem ugrabilo in zlorabilo. Z drugimi besedami: liberalno doktrino je sprejelo samo na področju morale (etični relativizem!), to pa je tudi ena ključnih točk spora s katolištvom, v okviru katerega je pojem »liberalizem« že iz predvojnih časov imel značaj psovke. Ne samo zaradi kulturnobojniške usmerjenosti ter moralnih vprašanj, pač pa tudi zaradi temeljnih postulatov katoliškega družbenega nauka, ki so se v praksi znašli v konfliktu z marsikaterim nosilcem gospodarskega razvoja, predvsem zaradi odnosa do delojemalcev. Slovensko katolištvo je svojo družbeno identiteto zgradilo predvsem na podlagi misli in dela dr. Janeza Evangelista Kreka, zato se ni nikoli ni moglo poistovetiti z liberalizmom. Liberalizem, liberalnost, modernost – vse to je bilo v nekem smislu sinonim za moralno razpuščenost, zavračanje avtoritet, pa tudi izkoriščanjem delavcev in kmetov.
Nastanek LDS je vso to zadrego le še povečal. Če je koalicija Demos v času svojega delovanja vsebovala tako »meščansko-razumniško« (Slovenska demokratična zveza) kot »obrtniško« stranko (kasneje se je preimenovala v Liberalno stranko, njen najbolj znan nosilec je bil ostrojezični kranjski župan ter poslanec Vitomir Gros), je z zamenjavo oblasti leta 1992 partijska nomenklatura ugrabila tako liberalizem kot socialdemokracijo ter ju zlorabila, saj sta postala tako rekoč dva obraza ene Janusove glave. Tranzicija je krenila v nasprotno smer od pristnih vrednot klasičnega liberalizma, ki so ga kasneje poosebljali t. i. mladoekonomisti, med katerimi je bil najbolj radikalen dr. Mičo Mrkaić. Pojavljala se je degradacija tako pravne države kot socialne varnosti, razne afere z tajkunskimi prevzemi in divjim lastninjenjem pa so samo potrdile, da je kvazi-liberalizem dejansko samo preoblečen socializem. Z vsemi atributi, ki jih še danes premore: pravniško rokovnjaštvo, omejevanje svoboda trga, rušenje pravne države, izprijena preračunljivost in nagonsko hlepenje po denarju. In ko se je na drugi strani pojavil njen antipod s klasično-liberalno vsebino, je neokomunistična nomenklatura takoj našla novo ime za sovražnika: neoliberalizem. Skupaj s klerofašizmom je postala nova popularna zmerljivka za razrednega sovražnika. In vse le zato, ker liberalni kapitalizem ne želi igrati po pravilih tovarišijskega kapitalizma. Morda so se tudi zato vsi poskusi, da bi se liberalizem kot nasprotje kvazi-liberalizmu institucionaliziral v obliki politične stranke, ponesrečili. Še najbližje temu je bila Državljanska lista, ki je kljub drugačnemu začetku v končni fazi postala satelit kvazi-liberalizma ter vulgosocialistične vizije tranzicije.
Cerarjev antiliberalizem
Če smo začeli s Cerarjem, še končajmo z njim: zanj je liberalizem preganjanje tistih, ki po njegovo »sejejo strah«, ki nasprotujejo konceptu multikulturnosti, ki nasprotujejo poljubnemu spreminjanju ustave in teptanju pravnega reda zaradi reševanja migranta Ahmada. Zanj je liberalizem dopuščanje korupcije v zdravstvu, dopuščanje politične zlorabe sodstva ter zatiranje zasebne pobude. In navsezadnje, za Cerarja je liberalizem tudi večja davčna obremenitev, povečevanje birokracije ter preprečevanje razvoja Slovenije v smer četrte industrijske revolucije. Evropska liberalna javnost mu bo ploskala, medtem ko bo vse več slovenske tehniške inteligence iskalo priložnost v tujini, slovenska javnost pa bo v strahu pred neoliberalizmom pompozno pozdravila komedijanta za novega predsednika vlade.
Zbogom, Silicijeva dolina!
