Te dni populizmov in cenene antivarčevalne retorike res ne manjka. A to ni še nič, v naslednjem mesecu bo še cel hudič! Ukrepi ne bodo prizanesli nikomur. Vsakdo, ki bo imel dve minuti časa, bo bentil čez vlado, kar bodo nekateri s pridom izkoriščali za netenje sporov in nezadovoljstva. Pa ne reveži, ki so na minimalnih plačah ali tik nad njimi. Ne, njih bodo izkoriščale cinične hujskaške elite z jasno politično agendo. In skrbi za prihodnost te države ni na tej agendi. Zanimivo je, da v osebnem pogovoru skoraj vsakdo, tudi tisti, ki so zaposleni v javnem sektorju, iskreno povedo, da tako ne gre več naprej in da je treba začeti rezati.
Žal je slovenski javni sektor – kamor umeščam tudi podjetja, ki večino svojih prihodkov ustvarijo s poslovanjem z njimi in brez tega ne bi preživela – kot bodibilder na steroidih. Navzven sicer deluje impresivno, a je v resnici napihnjen prek vseh normalnih meja, brez prave moči, s svojim vedenjem pa sebe in druge spravlja v nevarnost. Le da so v tem primeru steroidi proračunski denar, ki ga prispevamo vsi davkoplačevalci te države. No, zdaj smo pred dejstvom, da bo treba finančne steroide odvzeti, in jasno se bo pokazalo, kateri deli te impresivne strukture so koristni in sposobni življenja, kateri pa so zgolj sami sebi namen. Ali pa obstajajo zgolj za lepotni vtis. In če smo popolnoma iskreni: tisto, ker je samo sebi namen, je nespodobno in nesmiselno plačevati tudi v času, ko je denarja preveč.
In tega ni tako malo. Najbrž ga v tej državi ni človeka brez izkušenj z javnim sektorjem. Nekateri smo jih pridobili kot proizvajalci javnih storitev, večina pa kot njihovi uporabniki. Moram priznati, osebno sem vedno znova osupel nad dejstvom, koliko ljudi dela v prazno. Nekateri pa celo nič ne delajo. Pa naj gre za univerzo ali pa lokalno skupnost. Vedno znova sem recimo osupel, koliko časa je treba pustiti v čakalnih vrstah javnih ustanov za popolnoma preproste, celo banalne zadeve. Davkoplačevalci za svoj denar potrebujemo več in boljše!
Tik pred končevanjem te kolumne sem imel priložnost preživeti dve urici v prijetni družbi dveh ducatov znancev in prijateljev, s katerimi se pogosto srečujemo. Večina med njimi so poslovneži, in to ne taki, ki živijo od naročil javnih ustanov ali javnih podjetij, ampak vlagajo lastni denar, ideje, trdo delo in energijo. Od uspeha ali neuspeha njihovega posla je odvisno blagostanje njihove družine. Zapravijo lahko ravno toliko kot ustvarijo. Nič več. In ob tem lepo plačajo davke, ki financirajo tudi mojo plačo … Do njih res čutim posebno spoštovanje. Potrebujejo več in bolje, učinkovit in vitek javni servis.
Še za konec. Ko v tem komentarju pišem o varčevalnih ukrepih, je seveda jasno, da to v resnici ni varčevanje. Varčuješ lahko presežke. Ki pa jih v obdobju samostojne države skorajda nismo videli, ampak smo večinoma zapravljali prek vseh zmožnosti. In s tem je nepreklicno konec, pa naj si pred tem še tako zatiskamo oči.
