Še en slovaški zgled za Slovenijo?

Bratislava

O podobnostih med Slovaško in Slovenijo, kar se političnih razmerij tiče, sem nazadnje obširneje pisal pred več kot petimi leti, ko je Robert Fico s svojo Smerjo na volitvah dosegel absolutno večino in povsem povozil desnosredinsko konkurenco. (Na žalost) se je uresničila moja tedanja napoved, da se lahko kaj podobnega zgodi tudi strankam, ki so tedaj sestavljale jedro Janševe druge vlade. Danes smo priča skoraj popolni marginalizaciji glasu resne opozicije v slovenski politiki.

Znamenje obrata

Zato se spodobi in je pravično, da na slovaški zgled opozorim tudi zdaj, ko ima drugačen predznak. Kot sem mimogrede že omenil v opombi k svojemu zadnjemu pisanju, je namreč Fico preteklo soboto doživel doslej svoj najhujši poraz, odkar je leta 2006 prvič postal predsednik slovaške vlade. Na pokrajinskih volitvah je opozicija poleg Bratislave, kjer je vladala že doslej, pobrala vse pomembnejše bonbončke, ki so bili na razpolago. Njen pokrajinski predsednik bo odslej sedel na sedežu pokrajine v drugem največjem slovaškem mestu Košice, pa tudi v po površini največji, prešovski pokrajini na skrajnem vzhodu, v Trnavi in v Žilini. Osvojitev slednje je pomembna, saj je z njo opozicija iztrgala izrazitemu levemu nacionalistu Ficu pokrajino, kjer je slovaško nacionalno čutenje domala najizrazitejše. Za nameček so desnosredinske stranke skupaj s Ficovo Smerjo pomagale k porazu skrajnega nacionalista in dosedanjega predsednika Kotlebe v Banski Bystrici. Ficovim je prepričljivo ostala samo trenčinska pokrajina, medtem ko so se morali v mešani slovaško-madžarski pokrajini okrog Nitre za zmago močno potruditi.

Zmaga opozicije sicer ni nastala iz nič. Po epskem uspehu leta 2012 je Fico izgubil predsedniške volitve leta 2014, medtem ko se je na zadnjih parlamentarnih volitvah le tesno obdržal v sedlu. Če za nekaj stotink odstotne točke ne bi pred pragom parlamenta ostali krščanski demokrati in če se ne bi tako razbohotili Kotlebovi nacionalisti, spričo katerih se lahko slovaški premier prodaja za branilca evropskih vrednot, bi morda že takrat moral vladno palačo prepustiti desni sredini. Slednjo sta izkušnja iz marca 2016 in še ena Ficova inovacija, s katero je poskušal zacementirati svojo moč, zamenjava dvokrožnega sistema volitev predsednikov pokrajin z enokrožnim, prisilili k tesnemu sodelovanju. Tako so med seboj precej raznoliki liberalci iz socialno in gospodarsko izrazito liberalne Svobode in solidarnosti pod vodstvom trenutnega neuradnega voditelja bloka Richarda Sulika, konservativci iz stranke z dolgim imenom Običajni ljudje in neodvisne osebnosti in izrazito konservativni krščanski demokrati (slovaška krščanska demokracija se je že v času Mikulaša Dzurinde, tvorca slovaškega gospodarskega uspeha, razcepila na liberalno krilo, ki je med tem praktično povsem izginilo, in na konservativce) sklenili zavezništvo v vseh pokrajinah. Bratsko so si tudi razdelili kandidature, na koncu je največji kos pogače pripadel konservativcem. Uspeh je toliko večji, ker je stranka Most dolgoletnega voditelja slovaških Madžarov Bele Bugarja, ki tudi sodi bolj na desno, tokrat skoraj povsod sodelovala s Smerjo. Njene kandidate je v nekaterih pokrajinah podpirala celo druga, izrazito manjšinska Stranka madžarske koalicije. Na prvi pogled vrednost opozicijske zmage manjša nizka volilna udeležba. A povedati je potrebno, da so Slovaki razen za parlamentarne in predsedniške volitve izrazito nezainteresirani. Na volitvah v Evropski parlament imajo praviloma najnižjo udeležbo med vsemi članicami. Tako je trideset odstotkov volilnih udeležencev za ta tip volitev nad povprečjem.

Razlik ne kaže podcenjevati 

A če je recept “V slogi je moč” lahko zdravilo za slovaški podobno razcepljenost opozicije pri nas, seveda nima smisla spregledovati pomembnih razlik med okoljema. Šibko izročilo državnosti in hudo obotavljivi koraki proč od polpreteklosti v prvih letih samostojnosti sta močna vezna člena. Toda bistvena razlika je že v tem, da je večinsko desnosredinska Dzurindova vlada med letoma 1998 in 2006 vladala dva polna mandata in v tem času izpeljala temeljito gospodarsko preobrazbo (zadnji izlet desnice na oblast med letoma 2010 in 2012 je bil manj uspešen). Pomembno se razlikuje tudi struktura volilnega telesa obeh političnih taborov. Na Slovaškem je oporišče Ficovega levega nacionalizma in populizma podeželje, medtem ko Bratislava, ki je vsaj statistično eno najbogatejših območij v Evropski uniji, tradicionalno voli desno in liberalno. V Sloveniji je ravno obratno. Podeželje je oporišče desnosredinskih strank, mesta, zlasti Ljubljana, vztrajajo pri podpori konceptu “nič se ne sme spremeniti” in volijo za glasnike statusa quo. Ker je Ficov uspeh (in je bil pred tem uspeh njegovega duhovnega predhodnika Mečiarja) v veliki meri zgrajen na protimadžarskem sentimentu, je madžarska manjšina (podobno kot v Romuniji) veliko bolj naklonjena slovaški desnici.

In končno ne gre prezreti še ene razlike. Katolištvo in Katoliška cerkev imata v imaginariju Slovakov kljub komunistični represiji, ki je bila (še) hujša kot v Sloveniji, precej pomembnejšo in pozitivnejšo vlogo kot v zavesti večine Slovenk in Slovencev. To je izkusil celo naš Zmago Jelinčič, ko je v najbolj antiklerikalni fazi svoje Slovenske nacionalne stranke navezoval mednarodne stike z enako poimenovano stranko na Slovaškem, ki je za razliko od njegove še vedno v parlamentu in zdaj že drugič tudi v vladi. Ko se je ustil, da je v Sloveniji glavni borec za to, da v šoli ne bi bilo verskega pouka, so ga slovaški kolegi poučili, da lahko oni doma svojo nacionalistično štacuno kar zaprejo, če ne bi upoštevali katoliškega prispevka k slovaški identiteti.