Razmišljanje o mladih, pa tudi drugih, ob filmu o Kreku Samo začeti je treba, ki nam pokaže, kako zelo narobe je, če mlad človek tiči doma in čaka nekoga, da mu bo pomagal. Ravno nasprotno: imeti mora pogum, da se srečuje z izzivi, te preverja, izbira med njimi, dokler ne najde pravega zase, začne ustvarjati. Če tega ne zmore sam, naj se posvetuje z drugimi, modrimi, izkušenimi ljudmi, ne nujno zelo izobraženimi. Nikakor naj ne dopusti, da bo življenje teklo mimo njega, sam pa ne bo v njem naredil nič pametnega.
Direktor Socialne akademije s sedežem v Ljubljani Matej Cepin, pobudnik filma o dr. Janezu Evangelistu Kreku Samo začeti je treba, je ob koncu drugega Krekovega večera 16. marca v nekdanjem Glavarjevem špitalu v Komendi (prvi Krekov večer je bil natanko en mesec prej) štipendistom Ustanove Petra Pavla Glavarja (UPPG) in drugim udeležencem skoraj dve uri in pol trajajočega kulturnega dogodka izzivalno vrgel rokavico s pozivom v smislu naslova filma. Vrgel jo je upravičeno, saj sam dokazuje, kaj je mogoče narediti z veliko volje, požrtvovalnostjo in jasnim življenjskim ciljem: doštudirati, čeprav na zunaj ne kažeš posebnih sposobnosti za to, preteči maraton, ko nihče ne bi stavil nate, da si to sposoben narediti, biti skavtski voditelj tudi, če imaš takšne težave z vidom, kakršne ima on, ko je potreboval že veliko poguma, da se je podal na pot od ljubljanske stolnice do frančiškanske cerkve na Tromostovju (tudi zaradi tega, ker bodo ljudje buljili vate, kaj je narobe s tabo in tvojimi očmi), prevzeti vodstveno funkcijo, kakor jo je on pri Socialni akademiji, predvsem pa odločno stopati naprej v prihodnost, zavedajoč se, da jo ustvarjaš in soustvarjaš.
Pridimo in naredimo nekaj dobrega!
Ko vzameš v roke brošuro Socialne akademije z naslovom Naredi nekaj in začneš listati po njenih straneh, se ustavljati pri naslovih posameznih strani Pridi in naredi nekaj dobrega, Uresniči svojo pobudo, Spoznaj ozadja družbenih dogajanj, Razvij svoj stil vodenja, Zaživi v polnosti, Ustvari svoj video, Odkrij bisere Slovenije, Izrazi svoje talente, Sodelujte kot organizacija, Skoči v svet, rečeš: Tale fant (je že mož in oče) pa ima ideje! Ne sam, marveč s sodelavci. V brošuri ni omenjen nobeden. Niti on niti sodelavci. Pomembna je zamisel, cilj in način, kako priti do njega. V brošuri je veliko napotil, kaj vse lahko mladi, pa tudi starejši, uresničijo pri Socialni akademiji, česa se lahko naučijo, kako lahko razvijejo svoje sposobnosti, celo laže in hitreje dobijo zase primerno službo. Najprej in predvsem pa uresničijo svojo življenjsko poklicanost in poslanstvo. Tisto, o čemer sanjajo, vedo, da imajo sposobnosti za to, a ne vedo pravega naslova, ne poznajo človeka, na katerega bi se obrnili, jim resnično lahko pomaga. Socialna akademija v Ljubljani je pravi naslov za to. Vendar ne za vsakogar! Nikakor za cincarje, kajti ko narediš prvi korak do nje, pišeš na njen naslov, pokličeš na njeno številko, se moraš zavedati, da hočeš iz sebe narediti nekaj več, nato pa tudi dajati drugim. Torej: Naredi nekaj! In: Pridi in naredi nekaj dobrega! Oboje je povezano.
Vzornik naj nam bo dr. Janez Evangelist Krek
Kako, so povedali ostali sogovorniki na kulturnem večeru, je »spregovoril« film Samo začeti je treba, oseba, ki ji je bil posvečen – veliki Slovenec dr. Janez Evangelist Krek. Prvi krščanski socialist v našem narodu, uresničevalec zamisli katoliškega socialnega nauka velikega papeža Leona XIII. v okrožnici Rerum novarum (O novih stvareh) iz leta 1891, »revolucionar v črnem talarju«, ki je imel resnično rad preprostega, revnega in izkoriščanega slovenskega človeka, mu je po svojih močeh, sposobnostih in darovih, pa tudi z Božjo pomočjo, pomagal ne le v besedi, marveč tudi v dejanju.
Ne tako, kot nekdanji predsednik slovenske vlade, ki je v istem prostoru kot Matej Cepin pred leti govoril o vrednotah, etičnem ravnanju in poštenosti, a, žal, ni v svojem mandatu z vlado uspel najti prave rešitve za drugi železniški tir do Kopra; vnovič se zapleta glede ozemeljskega sporazuma s Hrvati, ki trdijo svoje, radi pa vidijo, da poleti pri njih »pustimo« svoje evre. Janez Evangelist Krek bi našel rešitev tudi v slednjem pogledu, ker so Hrvati v njegovem času točno vedeli, s kom imajo opravka, so ga tako spoštovali, da so se priklanjali pred njim, mu poljubljali roko, ga navdušeno pozdravljali, ko jih je obiskoval.
Krekova trditev, da smo Slovenci in Hrvati eno (treba jo je prav razumeti!), njegova zagretost za sosednje južnoslovanske in druge slovanske narode, za nekdanjo Jugoslavijo danes zveni nenavadno, se ji marsikdo, ki ne pozna zgodovine, celo posmehne, a vendar je mogoče spoštovanje med narodi, sodelovanje in mir. To je dokazovala ustanoviteljica Gibanja fokolarov Chiara Lubich (14. marca smo se spominjali 10. obletnice njene smrti), sem sam doživel pri srečanjih Katoliške karizmatične prenove v Sloveniji na romanju v Paray-le-Monial, pa tudi pri časnikarskih srečanjih s hrvaškimi kolegi, so me ti takoj sprejeli medse, me je moj nekdanji »šef« Franci kar poslal mednje, določil za pogovor s katerim od škofov, če je bil ta zraven. To je bil zame nov izziv, predvsem pa povabilo in opozorilo, naj se tudi jaz potrudim »spoznati« in »poznati« druge.
Nova generacija pred novimi izzivi
Kako, vnovič navajam Mateja Cepina: da spoštuješ svojega bližnjega, imaš do njega dostojanstven odnos, mu želiš resnično pomagati. Pri tem ne gre za »popularnost«, marveč odgovoren, pravi krščanski odnos do sočloveka. Takšnega boš imel, če boš sam vztrajal na začrtani poti dobrega. »Bog bo z novo situacijo dal nove možgane,« je optimist Matej. To pomeni, da bo mladim dal moč, da bodo premagovali tiste težave, za katere nas odrasle skrbi, kako jih bodo zmogli. Na drugačen način kakor mi, saj so nova generacija pred novimi izzivi.
Tudi takšnimi, kako odgovoriti na jumbo plakat, na katerem piše NEDRČEK, ki ne prikazuje le deklet v tem intimnem kosu ženskega oblačila (Intimissimo na plakatih je kar posrečena beseda zanj), marveč ko se poljubljata. Vprašal sem se, ali je v premierjevi pisarni zazvonil kakšen telefon, ga je kdo opozoril, da to ni ravno v skladu s tistim, s čimer naj bi se »vrednotilo« Slovenijo, se ta ponaša na zunaj. Ne z etičnostjo, marveč, v primeru jumbo plakata sprevrženostjo. »Fuj!« bi moral reči vsak normalen Slovenec, a bo marsikdo raje: »Oh, kako lepo! Zares seksi. Kako se imata radi.«
Ne pričakujmo vsega od države!
Ali je to tisto, kar naj mlad Slovenec pričakuje od države, svoboda, ko zadihaš s polnimi pljuči, rešen vsega, kar te bremeni? Matej Cepin meni ravno nasprotno: Ne pričakuj vsega od države! Službo, dobro plačo, da bo v vsem poskrbela zate. Tega ne bo. Zato preidi iz »cone udobja v ceno učenja in dajanja«. Tako je delal Krek.
Kako to narediti, je svetoval prof. dr. Igor Bahovec. Da je to mogoče, je potrdil Rok Pisk s svojim filmom Samo začeti je treba. Ne kot izšolani režiser, marveč kot teolog, ki se je poglobil v umetnost režije, so mu dali priložnost, da naredi film in ga tudi je.
Dr. Bahovec je povedal, kako zelo je danes v odnosih med ljudmi in prizadevanjih, da kaj več naredijo iz sebe in drugih, potrebno »zaupanje in povezovanje«. Pri načrtovanju življenjske poti ne le to, kar je veljalo včasih (najprej diploma, nato služba, zatem hiša in poroka), marveč tudi, da si izbereš pravi poklic, po možnosti primerno službo zate, uresničiš pa tudi to, zaradi česar si bil poklican v življenje, je tvoje poslanstvo. Torej ne le golo opravljanje službe, kakršna je, in prejemanje čim več denarja za to.
Srečujmo se z izzivi, jih rešujmo
Zelo narobe je, če mlad človek tiči doma in čaka nekoga, da mu bo pomagal. Ravno nasprotno: imeti mora pogum, da se srečuje z izzivi, te preverja, izbira med njimi, dokler ne najde pravega zase, začne ustvarjati. Če vsega tega ne zmore sam, naj se posvetuje z drugimi, modrimi, izkušenimi ljudi, ne nujno zelo izobraženimi. Nikakor naj ne dopusti, da bo življenje teklo mimo njega, sam pa ne bo v njem naredil nič pametnega. Kadar zadene ob ovire, naj se ne ustraši, marveč jih pogumno premaguje, saj tudi to izkazuje njegovo življenjsko moč, voljo in zrelost. Zaveda naj se: Mi ustvarjamo svet! Tudi jaz ga. Tudi od mene je odvisno, kakšen bo ta svet. »Kvišku srca, ne razum! Pogum! Pomagajmo drug drugemu!« so donele v nekdanjem Glavarjevem špitalu besede predstaviteljev in ustvarjalcev filma o Kreku. S pomislijo: delajmo tako, kot je Krek, Peter Pavel Glavar in še veliko poštenih Slovencev do danes. Potem se ni bati, kakšna bo Slovenija po volitvah. Vse to in drugo je odvisno od nas samih.
