Ljudje, ki svoje dohodke primerjajo z drugimi, še posebno s sorodniki in prijatelji, so manj srečni, poročajo raziskovalci s pariške School of Economics.
Njihove ugotovitve pomagajo razložiti duhovno stanje pri Slovencih, ki smo znani po tem, da se radi primerjamo s sosedi. Iz tega pride zavist, pa občutek manjvrednosti in seveda nezadovoljstvo nad lastnim stanjem. To pa zato, ker se praviloma primerjamo z bolj premožnimi in uspešnimi od sebe. Če bi se primerjali s tistimi, ki so v slabšem položaju, bi bila naša občutja verjetno drugačna.
Človek pa se ne primerja le s sosedi iz mesa in krvi, ampak tudi z namišljenimi podobami samega sebe. Na primer: Veliko Slovencev je same sebe prepričalo (oziroma so nasedli populistični propagandi), da imam “pravico” do zadev, ki niso realistične (višje plače, kot jo zmore izplačati podjetje; pokojnine, za katere ni denarja; zastonj šole in še hrane povrhu in tako naprej). Rezultat tega je občutek, da nisem srečen, ter nezadovoljstvo.
To je recept za manj zadovoljno življenje. Človek sam sebi zida ječo.
To je tudi najboljša pot v pekel. Takoj namreč pristopi hudič v podobi misli ali populističnega manipulatorja, ki s prstom pokaže na soseda (“bogataša”) kot vzrok moje nesreče. Sledi želja, da mu krava crkne. Nekateri se ne zadovoljijo s tem in želijo enako usodo tudi sosedu.
Kjer sposobni posamezniki ne morejo uspevati, sčasoma vsi obubožamo. Z drugimi besedami: če sem vesel ob sosedovem uspehu, bom tudi sam bolj zadovoljen in celo nekaj bom imel od tega.
Glej:
