Evropska politična levica je v hudi krizi. Na volitvah v Evropski parlament lansko leto je daleč največ poslancev dobila Evropska ljudska stranka, ki predstavlja desno sredino. Evropska levica je v položaju, ko ljudi ne nagovarja več, zato izgublja njihovo podporo. V Sloveniji kljub večini v državnem zboru levica nima vizije, med seboj je skregana, tri stranke se borijo za primat na svojem polu, ne držijo se zakonov in sprejemajo katastrofalno zakonodajo.
V Evropi je levica sprožila temeljito samorefleksijo, saj enostavno nima več nobene prepričljive figure, ki bi bila na svetovnem prizorišču vidna in odmevna. Izgublja tudi zaupanje volivcev, ki so celo v času gospodarske krize raje volili desnico. Naravno bi bilo, da bi volili levico, ki naj bi bila bolj socialno orientirana. Toda ne. Volivci imajo pri reševanju gospodarske krize za bolj kompetentne desne politike. Zakaj tako?
Brez vizije
Levica na evropskih volitvah, kot tudi recimo na volitvah v Nemčiji, ni znala povedati, zakaj naj bi bila bolj sposobna in uspešna pri reševanju gospodarske krize. Niso predstavili koherentnega in razumljivega programa za reševanje gospodarstva, ponekod sploh niso ničesar predstavili. Prav tako nimajo nobene prepričljive vizije o prihodnosti Evrope. Michel Taubmann pravi, da levici danes manjkajo pravi voditelji. Prav tako se levica osredotoča na vprašanje enakosti v smislu enakih možnosti, vendar s precej hipokrizije. Ne bijejo namreč boja za najbolj prikrajšane, za brezdomce ali priseljence brez papirjev, ampak za ljudi, ki so tako ali tako že po svoje priviligirani: za uradnike in učitelje. V Sloveniji se sicer levica zavzema tudi za izbrisane, vendar je to povsem drugo vprašanje, ki ga je treba obravnavati v luči hazardiranja nekaterih ob razpadu stare Jugoslavije, ki v veliki večini nima zveze z enakimi možnostmi. Edini res levi ukrep je zvišanje minimalne plače. Da bi razumeli vse te dileme, si pobliže poglejmo izvor temeljne ideje levice.
Justin Stanovnik je v nedavnem intervjuju za Reporter dejal, da je »levica politični refleks kritike, ki je v evropski civilizaciji legitimna vse od antične Grčije. Kritika je postala soobstojna s tezo. Ob Platonu, Sokratu in Aristotelu sta vedno nastopala tudi Demokrit ali Protagoras. Levica je skupno ime za predvsem politično pa tudi duhovno kritiko. Še vedno je, poleg politike, ki postavlja teze, legitimni del Evrope.« Stanovnik prav tako meni, da bi glede na zgodovino zadnjih 300 ali 400 let levica morala opraviti, še vedno v okviru svoje kritike, temeljito refleksijo o svojem početju. Žal, je zahodnoevropska levica ni naredila. Vzhodno Evropo je pustila samo.
Kaj je levo in kaj desno?
Idejno levica tradicionalno zagovarja protimonopolno zakonodajo in določanje cen ter z zakonom urejeno minimalno plačo. Desnica običajno nasprotuje vladnemu reguliranju trga. Levica tudi bolj odobrava spremembe, desnica pa podpira obstoječo družbeno ureditev. Levica naj bi podpirala delavski razred in delavska združenja, desnica pa bolj gospodarstvo. Levica je sekularno usmerjena, medtem ko naj bi desnica bolj podpirala religijo. Levica poleg tega sprejema znanstveno raziskovanje, četudi to nasprotuje tradicionalnim prepričanjem ali gospodarskim interesom. Desnica naj bi bila ob takih konfliktih bolj skeptična do znanosti.
Vendar so se v zadnjem času te nekoč dokaj jasne pozicije zameglile, spremenile ali celo zamenjale. Danes je že težko z gotovostjo reči, kaj je levo in kaj desno.
Na primer. Ameriško gibanje libertarianizem pogosto zavrača, da bi ga postavljali bodisi na levo bodisi na desno. Poudarjajo, da nasprotujejo obema pogledoma, tako levemu zavzemanju za vladno regulativo trga in morda deloma protekcionizmu, ki bi ga lahko povezovali z nekaterimi na desnici, na primer s paleokonzervativci. Namesto tega imajo raje libertarno pozicijo klasičnega liberalizma stare levice iz leta 1789. Inštitut za humanistične študije predstavi libertarno klasično liberalno perspektivo kot blagor posameznika, blagostanje in družbeno harmonijo. To se po njihovem prepričanju lahko zagotovi preko čim večje svobode in kar najmanjše prisotnosti vlade.
Mnogi moderni misleci se sprašujejo, če je razlikovanje med levico in desnico v 21. stoletju sploh še relevantno. Menijo, da se v večini držav to razlikovanje kaže le še v zgodovinskem kontekstu in lokalni politiki, manj pa v koherentnih načelnih izjavah. Po 2. svetovni vojni je na primer evropska desnica promovirala večino vidikov vladne ekonomske intervencije. Prav tako je levica dobro shajala s privatizacijo in protikomunizmom iz obdobja Reagan-Thacher. V preteklih dveh desetletjih so bile leve vlade ravno tako ali pa še bolj kot desne zavzete za pošiljanje vojakov v vojno in Tony Blair je bolj vneto od desnega Busha zagovarjal napad na Irak. V Nemčiji je socialist Shroeder začel z ekonomsko reformo države, ki je bila zasnovana na desnih načelih. Še bolj so se te razlike zabrisale z aktualno gospodarsko krizo, ko je ameriška republikanska vlada z državnim denarjem reševala banke in zavarovalnice. Enako se je dogajalo v Evropi, ko so bile pri podržavljanju enako odločne tako desne kot leve vlade. Prav tako predsednik Obama bolj zavzeto pošilja vojake v Afganistan kot prejšnji predsednik in ukazal je več napadov na teroriste kot prej Bush.
Namesto idej, kritike in demonstracije
Ravno to prevzemanje idej nasprotnikov in njihovo vključevanje v program lastne stranke, je pripomoglo k vedno večjemu brisanju meja med poloma, po drugi strani pa je na zadnjih evropskih volitvah levica izgubila ravno zaradi pomanjkanja idej, saj so desne vlade v gospodarski krizi reagirale tako, kot bi to po ideološki logiki stvari naredile leve vlade. Z državnim denarjem so reševale podjetja, nekatera tudi nacionalizirale, razširile socialne prispevke in državne subvencije ter se zadolžile za sorazmerno velike vsote. Nič čudnega, da je levica ostala brez idej in zagona, saj so jim kot izvirno sredstvo ostale praktično le še delavske demonstracije.
Če pogledamo slovensko levico, lahko vidimo, da deloma odraža to zmedo evropske levice, le da je poleg tega med seboj še skregana, polna afer ter brez vrednot in moralne drže. Od evropske levice je prevzela neizmerno kritičnost in omejeno konstruktivnost, ki jo je razvila v destruktivnost. Načelo “biti proti samo zato, da smo proti” se v Sloveniji manifestira v nezmožnosti konstruktivnega sodelovanja v korist države.
Težko je biti progresiven in hkrati ohranjati pridobljene privilegije
Izvorna kritičnost v kombinaciji z brezvladjem na levici, materialnim pohlepom ter moralno dezorientiranostjo in neverjetno aroganco, hkrati pa nesorazmerno samozavestjo glede lastnih sposobnosti, se je sprevrgla v moralni, idejni in materialni propad sedanje vlade ter celotnega bloka, saj se od splošno katastrofalnega stanja distancirajo tudi nekateri intelektualno dojemljivejši levičarji.
V Sloveniji (kot tudi večinoma po Evropi) levica ni dojela, da mora biti drža politikov na oblasti drugačna kot takrat, ko so v opoziciji. Levičarji na oblasti bi še vedno le kritizirali, rušili, spreminjali in eksperimentirali, velikokrat pa tudi kradli in lagali. Vendar pa tako ne gre. Morda sta edino Drnovšek in Kučan dojela, da je na oblasti treba biti v svojem ravnanju, reagiranju in obnašanju nekako konzervativen in pragmatičen. LDS je bila v Drnovškovih časih pravzaprav konzervativna stranka kapitala.
Slovenija res še nima neke resne tradicije demokracije in dobro definirane politične kulture, vendar je največje spremembe (ki naj bi bile značilnost levice) pri nas uvedla uradno sicer konzervativna vlada Lojzeta Peterleta (osamosvojitev, vzpostavitev samostojne države, mednarodno priznanje, evropska usmerjenost). Drnovškove vlade so bile progresivne le v približevanju EU in pri(h)vatizaciji podjetij pravim ljudem, konzervativne na vseh drugih področjih, nemoralne pa v svoji selektivnosti in polarizaciji naroda. Vlada Janeza Janše je poskušala tem trendom obrniti tok in stare sile, ki so se krepko ugnezdile v strukturo države, se odlepiti ter stanje v državi normalizirati. V štirih letih to pač ni bilo mogoče. Vlada Pahorja, Golobiča in Kresalove poskuša spet vzpostaviti “ancien régime”, vendar imajo težavo, ker zaradi gospodarske krize denarja za razdeljevanje zvestim kadrom in za kupovanje politične podpore ni več. Prav tako levica v boju za vodjo bloka ne izbira sredstev pri diskreditaciji nasprotnika iz lastnega tabora. Posebej zavzeta pri tem sta Golobič in Kresalova, oziroma njuni lobiji.
Iz političnega nasprotnika naredi razrednega sovražnika
Janez Janša v svojih razmišljanjih na spletni strani stranke SDS ugotavlja, da je levica prišla v dvajsetih letih iz enoumja v brezumje in da opozicijo obravnava kot razrednega sovražnika. Pri slovenski levici je zanimivo, da je kljub notranjim sporom zelo homogena pri napadanju tega razrednega sovražnika v obliki opozicije. Prav tako Janša ugotavlja, da levičarji nad seboj ne priznajo nobene moralne avtoritete (Boga) in zato menijo, da jim je dovoljeno prav vse. Sam menim, da v bistvu levica, ki je po naravi sekularna, ne bi niti potrebovala avtoritete Boga, pač pa bi zadoščal že bolj religijsko nevtralni Kantov kategorični imperativ. Vendar pa glede prirojene pokvarjenosti, četudi pri intelektualno pismenih ljudeh, ne pomaga nič več. V tem primeru po zakonih narave akciji sledi reakcija in morala se je zgoditi Sodoma, saj so svinjarije vpile do neba (1 Mz 19).
Bog je Sodomo uničil zaradi težke izprijenosti in za zgled drugim. Če to svetopisemsko zgodbo poskušamo razumeti še na drugačen način, lahko rečemo, da družba, ki se ne drži osnovnih moralnih in civilizacijskih standardov, sama nase prikliče pogubo in uničenje. Družba, v kateri se zakoni ne spoštujejo več oziroma se zlorabljajo, drvi v moralni propad. Taka družba ni več pozorna na solidarnost do sočloveka in ne razmišlja o posledicah lastnih dejanj, v prvi vrsti zase, potem pa za vso družbo. Voditelji take družbe menijo, da so vsemogočni, zato previdnost ter razsodnost zmanjšajo na minimum. Ko se korupcija, klientelizem, samopašnost, aroganca in izprijenost približajo dnu, zaradi vseh naštetih dejavnikov dogajanje lahko rezultira v nekem dogodku ali seriji dogodkov, ki razkrijejo gnilobo te klike. Če se to ne zgodi, lahko propade celotna družba. V Sloveniji se je na srečo zaradi dobršnega dela zdravega jedra prebivalstva in poguma določenih oseb rodila afera, ki je razkrila mafijske povezave in metode delovanja.
Slovenska levica se spopada s temeljno krizo lastne identitete. Komunizma ni več, metode so ostale podobne, levica pa ne premore osebe, ki bi blok uspela dokončno preoblikovati po temeljnih liberalnih in socialno demokratskih evropskih usmeritvah, kar je tragično. Če so stari komunisti tipa Kučan, Kocjančič in Kavčič morda še imeli neko disciplino in zavest o tem, da dobra javna podoba lahko temelji le na previdnih in dobro premišljenih korakih (čeprav so v ozadju uspešno delali svinjarije), pa mlada generacija današnjih levičarjev ne premore te refleksije in drže. Lahko rečemo, da so stari komunisti povsem padli na izpitu iz vzgoje lastne mladine, ki bo v Sloveniji povsem uničila predstavo o levici iz Drnovškovih časov vladanja, ko je morda veljalo prepričanje, da je levica sposobna, pametna in močna. Danes levico utelešajo patetične figure skreganih, ljubosumnih, arogantnih, razvajenih, samoljubnih in samopašnih pubertetnikov, ki se v otroštvu niso naučili pogovarjati, deliti, potrpeti, ubogati, spoštovati hišni red in govoriti resnico. Ata Kučan pa nič, saj je očitno zamudil priložnost za njihovo vzgojo v zgodnjem otroštvu. Začeti z vzgojo v puberteti je pač prepozno.
Dominik Frelih
