Problem Slovenije je nerazčiščena preteklost

tamara-griesser-pecarObjavljamo zadnji del predavanja, ki ga je avtorica predstavila na pogovornem večeru Slovenskih  katoliških izobražencev. 

Problem Slovenije je nerazčiščena preteklost komunistične Slovenije in Jugoslavije. Že sami začetki te države so tlakovani s krvjo dejanskih in domnevnih nasprotnikov, in vse do propada režima so bile kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin na dnevnem redu. Začelo se je takoj po koncu druge svetovne vojne z množičnimi poboji. Neposredno po koncu vojne so umorili okoli 15.000 pripadnikov domobranskih enot in številne civiliste. V več kot 600 prikritih grobiščih – v kraških jamah, zapuščenih rudniških jaških, protitankovskim jarkih, v izkopanih jamah – pa ne ležijo samo smrtni ostanki domačih ljudi, temveč še najmanj 100.000 oseb drugih narodnosti. Dolgo so bili ti umori obsojeni na molk, po osamosvojitvi pa na levi politični opciji, ki je bila večinoma na vladi, ni bilo prave volje, da bi se s temi zločini soočila, žrtve identificirala in jih pietetno pokopala. Kljub temu, da je pred sedmimi leti javnost šokiralo odkritje množičnega grobišča v rudniku Huda jama, ki ima v Sloveniji podobno simbolno moč kot Katyn za Poljsko, so žrtve vojnega in povojnega komunističnega nasilja še vedno drugorazredne, če uporabimo besede prejšnjega slovenskega predsednika, ki je pravkar pogorel pri kandidaturi za mesto generalnega sekretarja Organizacije združenih narodov, Danila Türka. Zelo spovedno je tudi to, da ni spoštovanja do mrtvih. Na pokopališču v Dobrovi na pogrebu 795 žrtev iz Hude jame v Mariboru 27.oktobra, ki so bile odkrite za enajstimi pregradami 3. marca 2009, se je znašel celoten državni vrh Hrvaške, od predsednice republike, predsednika vlade pa do predsednika Sabora. S tem so pokazali, da imajo drugačen odnos do žrtev, kot ima uradna Slovenija. Iz slovenske strani je prišel samo predsednik države. Naj ponovim besede, ki jih je izrekel predsednik Nove slovenske zaveze Peter Sušnik na istem pogrebu: »Razumevanje današnjega dogodka terja od nas premislek o vrednotah slovenskega naroda. Naš narod je razdeljen. Vir delitev niso človeška trupla, ki iz 600 in več prikritih morišč širom Slovenije prihajajo na površje. Vir delitev tudi niso tisti, ki ta morišča odkrivajo ali obeležujejo. Vir delitev je odnos do zločina, ki je te žrtve in ta morišča povzročil[1]

Velike težave so tudi zato, ker je bilo ob osamosvojitvi in v prvih letih po tem, okoli 80% arhivskega gradiva uničenega. Obstaja upanje, da je v beograjskih arhivih marsikaj ohranjeno. Žal so pogajanja o sukcesiji šele na začetku. Do sedaj so se več ali manj sporazumeli samo o razdelitvi veleposlaništev in konzulatov, niso pa se še prav lotili drugih perečih področij, recimo bančnega sektorja in skupnih arhivov. Sestavljena je bila sicer skupna arhivska komisija, ki naj bi obravnavala problematiko arhivov,  v katero je vsaka država naslednica imenovala člana, sporazumeli so se, da se ustanovijo podkomisije. Trenutno nekaj kaže, da se stvari premikajo naprej. Delajo se popisi in začenja se skeniranje dokumentov, kakor pa kaže se pa še vedno niso lotili arhivske zapuščine tajne politične policije. Seveda tudi Slovenija ni pokazala preveč velike vneme, da se to uredi.

Slovenija ni sprejela nobenega pravno zavezujočega dokumenta, ki bi obsodil komunistični totalitarni sistem. Državni zbor je vzel »Resolucijo Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmu«, ki jo je sprejel Evropski parlament leta 2009 in v kateri je razglasil 23. avgust za dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov, zgolj na znanje. Sklep vlade Janeza Janše o obeleženju tega datuma pa seveda ni zavezujoč.

Predsednik Ustavnega sodišče Miroslav Mozetič je pred nedavnim v intervjuju z Demokracijo izjavil: »Pravno državo kot institucijo smo nekako formalno zgradili. Bojim pa se, da nam je ni uspelo uresničiti, da nam ni uspelo spraviti v življenje vseh načel in vrednot, ki pomenijo vsebino oziroma bistvo pravne države. Z žalostjo ugotavljam, da je vedno več znakov, ki kažejo, da nam ni uspelo s tranzicijo iz totalitarne v pluralno, demokratično državo, ki spoštuje človekove pravice. Ni nam povsem uspelo vzpostaviti države, kjer vlada pravo po načelih pravičnosti in ne pravo po načelih totalitarizma. Vedno več stvari in dogodkov kaže na to, da se uresničuje tista grozljiva napoved, ki jo je Parlamentarna skupščina Sveta Evrope zapisala v Resoluciji št. 1096 v letu 1996, ko je svarila pred nevarnostjo neuspešne tranzicije[2] Kako pa se je glasila napoved  Parlamentarne skupščine Sveta Evrope. Ta je v »Resoluciji o ukrepih za odpravo dediščine nekdanjih totalitarnih komunističnih režimov« v točki 3. opozorila na sledeče: »Nevarnosti v primeru neuspešnega prehodnega procesa je veliko. V najboljšem primeru bodo vladali oligarhija namesto demokracije, korupcija namesto vladavine prava in organiziran kriminal namesto človekovih pravic. V najslabšem primeru bi bila posledica lahko ‘žametna obnovitev’ totalitarnega režima, če ne celo strmoglavljenje porajajoče se demokracije.«[3]

Z novelo arhivskega zakona leta 2014 je bil spremenjen arhivski zakon, ki je bil na pobudo vlade Janeza Janše sprejet leta 2006 in, ki je omogočal neomejeno dostopnost do gradiva, ki je nastalo pred konstituiranjem Skupščine Republike Slovenije 17. maja 1990. Ščitil je zgolj žrtve. Novela na perfiden način arhivsko gradivo zapira in ne razlikuje med žrtvami in storilci ter uvaja nedostopnost občutljivih osebnih podatkov tako še živih nosilcev javnih služb pred konstituiranjem Skupščine Republike Slovenije 17.5.1990, kot tudi tistih, od smrti katerih še ni poteklo deset let, če je datum smrti znan. Če ni znan pa velja doba 75. let. Raziskovalcem je sicer odprta možnost vpogleda v gradivo preko arhivske komisije, vendar je vse odvisno od sestave te komisije. Trenutna je sicer raziskavam polpreteklosti izredno naklonjena, verjetno pa je, da se bo to z naslednjo komisijo spremenilo.

Slovenija se s svojo preteklostjo ne sooča ustrezno, tudi ne v šolah. Več desetletno marksistično šolanje je pustilo močne sledove. Potrebno bi bilo zamenjati učne načrte, predvsem pri poučevanju zgodovine, ampak tudi tukaj so močna ozadja, ki prav to preprečujejo. Trenutno se levica prizadeva za potvorbo osamosvojitve. Za to naj bi se borili vse od leta 1941 naprej.  Spomnimo se samo na izjavo zadnjega šefa Komunistične partije Milana Kučana, da osamosvojitev ni bila njegova intimna opcija.

Več kot pet desetletij je prevladovala interpretacija NOB in povojnega časa, ki jo je potrebam komunistične oblasti prikrojilo režimsko zgodovinopisje, kar je bilo usodno predvsem na šolskem področju. Več generacij je zraslo s to falsifikacijo, ki je mnogim narodno zavednim katoliško usmerjenim Slovencem vtisnil pečat kolaboracije. Upor proti okupatorju pod vodstvom OF oz. partizanov je bil prikazan kot edini obstoječi. Tega ni bilo moč postaviti pod vprašaj. Tukaj je potrebna nova interpretacija zgodovine in sicer taka, ki odstrani potvorbe in odloži plašnice na očeh – taka, ki je zastavljena nepristransko, brez predsodkov in brez vnaprej določenega rezultata. Seveda je razumljivo, da imajo mnogi politiki in zgodovinarji, ki so bili prej v službi režimske politike, težave. Marsikje pa prevladuje tudi mnenje, da naj pozabimo ali vsaj zatisnemo oči pred določenimi dejstvi oz. da naj prepustimo zgodovino zgodovinarjem. Seveda to stališče zagovarjajo predvsem tisti, ki nasprotujejo razkrivanju polpretekle zgodovine. Nekateri tiste, ki pišejo drugačno zgodovino, ki sloni na dejstvih, ki so dolgo bili zamolčani, zmerjajo, da so revizionisti. Pri tem pa je seveda revizija instrument vsakega zgodovinarja, ki dela po pravilih stroke. Vsakikrat kadar pridejo na dan nova dejstva, ki kažejo drugačno sliko, je potrebo sliko spremeniti. Naj ostanemo pri praznovanju 27.aprila kot dneva upora, čeprav 27.aprila 1941 ni bilo ne Osvobodilne fronte in ne upora. Takrat je bila Komunistična partija kot sekcija Kominterne zaveznica nacistične Nemčije. Šele ko je Nemčija napadla Sovjetsko zvezo, se je Protiimperialistična fronta, ki je bila ustanovljena 26. aprila 1941 in ki je bila usmerjena proti angleškim, francoskim in ameriškim imperialistom in »domači gospodi«, preusmerila v boj proti okupatorju in se preimenovala v Osvobodilno fronto. Bila je pod popolno kontrolo KP. Vrhovni plenum OF je z odloki 16.septembra 1941 monopoliziral upor in sprejel tim. »zaščitni odlok«, ki je bil potem podlaga za umore zavednih Slovencev. Te je izvrševala VOS, ki je bila ustanovljena sredi avgusta 1941, pa tudi partizanske enote. Kdaj bom o torej odpraviti ta praznik brez vsebine?

Tudi ob ustanovitvi Študijskega centra za narodno spravo (SCRN), ki proučuje kršitve človekovih pravic in nasilja totalitarnih režimov na Slovenskem, se je izkazalo nepripravljenost zgodovinarjev leve tranzicijske opcije sodelovati pri obravnavi vseh totalitarizmov po enakih kriterijih. Seveda je moteče, da je največ odprtih vprašanj prav pri obravnavi komunističnega totalitarizma. SCRN, ki ga je vlada ustanovila spomladi 2008 in je začel delovati 1. maja 2008 nadaljuje delo „Odseka za popravo krivic“, ki ga je ustanovil minister za pravosodje dr. Lovro Šturm in, ki je bil do takrat na Ministrstvu za pravosodje. Tukaj se je pokazalo, da nekatere vidne predstavnike politike, zgodovinopisja, publicistike pa tudi tiste prejšnjega režimskega prava, torej predstavnike predvsem leve opcije, moti že sama eksistenca takega centra, čeprav so podobne inštitucije v domala vseh nekdanjih komunističnih državah.

V zadnjem času se opaža renesansa komunističnih simbolov in parol na različnih proslavah, kar ne ovira najvišjih predstavnikov, da se teh ne bi udeleževali. Imenovanje ceste po Titu v Ljubljani na Hitlerjev rojstni dan je ustavilo šele ustavno sodišče, ker je prišlo do zaključka, da je »oblastno poveličevanje komunističnega totalitarnega režima s poimenovanjem ceste po voditelju tega režima protiustavno[4]  Prejšnji predsednik države Danilo Türk je odlikoval zadnjega šefa Udbe, izdan je bil jubilejni kovanec s podobo partizanskega komandanta Franca Rozmana-Staneta in peterokrako zvezdo itn. In častna četa slovenske vojske je sodelovala pri odkritju spomenikov v Bazi 20 na Kočevskem, med njimi tudi spomenik posvečen enemu najhujših krvnikov Ivanu Mačku –Matiji. Trenutno smo priča tudi zlorabe otrok v šolah. Tako je vodstvo OŠ v Ajdovščini na otvoritvi nove šole otrokom na glavo nadelo kape z rdečo zvezdo, simbolom prejšnjega totalitarnega sistema. Spomnimo se, da je na proslavi ob osamosvojitvi bila umaknjena zastava s tem simbolom in dala prostor novi zastavi, simbolu demokratične, svobodne Slovenije. Zelo močne so še posledice več desetletnega marksističnega šolanja, tako npr. v gledanju in ocenjevanju verskih skupnosti, tukaj predvsem Katoliške cerkve.

Poseben problem v Sloveniji so mediji. V Sloveniji o pluralnosti in uravnovešenosti medijev ne moremo govoriti. Teolog dr. Ivan Štuhec je napisal, da so »strukture slovenske medijske pokrajine zrcalo politike«.[5] Eden od glavnih stebrov demokracije so svobodni mediji, ki so važen kontrolni element oz. kot se velikokrat imenujejo, četrta veja oblasti. Povprečni državljan ni dobro informiran in to je usodno prav na volitvah. Večina medijev je sicer prišla v privatne roke, vendar v last podjetij tesno povezanimi s silami kontinuitete – in brez vsega potrebnega profesionalnega znanja. Najnovejša lestvica nevladne organizacije »Novinarji brez meja« [»Reporters without borders«] ugotavlja dramatični zdrs Slovenije od 30. mesta leta 2008 na 40. mesto leta 2016 – v primeru z letom 2015 je nazadovala za pet mest.

[1] http://www.casnik.si/index.php/2016/10/27/govor-petra-susnika-na-pogrebu-zrtev-hude-jame/, 31.10.2016.

[2] »Predsednik ustavnega sodišča RS mag.Miroslav Mozetič: Slovenija je v tećki moralni krizi!«, Demokracija, intervju, 24.4.2016,

[3] http://www.gibanje-ops.com/nujen-projekt-ops/opozorila-resolucije-eu-1096, 31.10.2016.

[4] U-I-109/10

[5] Südosteuropa Mitteilungen. Citirano po: Karl-Peter Schwarz, »Die alten Seilschaften knüpfen neue Netze“, FAZ, 1. 10. 2010.