Vrhovni državni tožilki in nekdanji pravosodni ministrici Barbari Brezigar je, čeprav bo to kmalu romalo povsem v pozabo, jeseni leta 2002 uspel skoraj nepredstavljiv podvig. Na predsedniških volitvah je spravila v drugi krog človeka z najdaljšim premierskim stažem in kot prva resno zamajala mit o nepremagljivosti njegove stranke, ki se je samo šest let pozneje znašla povsem na repu parlamenta. Razumljivo je, da je omenjeni dosežek državni tožilki po njenem uspehu proti Sandiju Grubeliču in po njenih epskih spopadih z Zdenko Cerar, strahotno dvignil prestiž na eni polovici političnega parketa. In jo na drugi strani naredil za osebo, v katere sliko se meče pikado.
Sreča je željo izpolnila …
Temu ustrezno je marsikdo precej pričakoval, ko se je Brezigarjeva pred petimi leti le zavihtela na tisti stolček, na katerem so jo mnogi videli že šest let poprej. Niti sama ni zelo skrivala, da si položaja generalne državne tožilke močno želi. A če ji je sreča izpolnila željo, po nauku ljudske pesmi še nikakor ne pomeni, da jo je zares obiskala.
Ko se generalni državni tožilki izteka mandat, se zdi, da je njen izplen prejkone pičel. Kakšen zares velik met ji ni uspel, in to kljub temu, da naj bi – po lastni izjavi – vsaj v prvem obdobju svojega načelovanja tožilcem, uživala vso podporo predsednika vlade in pravosodnega ministra. Tudi zato je zvezda junakinje iz leta 2002 precej potemnela.
Seveda se da in se bo še dalo odgovornost za njeno mlačno bilanco v mnogočem preložiti na stanje duha v slovenskem pravosodju. Le še v malo katerem drugem družbenem sistemu je domnevna neodvisnost v tolikšni meri izgovor za zapiranje pred sleherno kritiko in je avtonomija razumljena kot sopomenka samopašnosti in samovolje ter hkrati branik pred vsakim kritičnim pretresom lastne (zaradi družbenega sistema nujno ne vedno sijajne) preteklosti, čeprav bi bil, kot je pred časom v intervjuju za Poglede opozoril Tine Hribar, ta ravno v omenjenem segmentu najpotrebnejši.
Princese in barabe obenem
Ker je sklicevanje na neodvisnost torej velikokrat alibi za izogibanje objektivnim merilom, ni nič čudnega, če je prav iz pravosodja in z njim povezanih organov izšlo največ oseb, o katerih so mnenja slovenske javnosti popolnoma deljena. Kdor je za ene baraba, je za druge princesa, in obratno. Dovolj je samo spomniti na prvoborca zoper korupcijo, ki ga del Slovencev doživlja kot utelešenje pravičnosti, za druge pa je navaden politikant, ki se zares spozna samo na nogometno sojenje. Ali niti to ne.
Žal, Brezigarjeva, ki je sama že ves čas deležna podobno nasprotujočih si ocen in že s svojo pojavo spravlja v histeričen obup celo nekdanjega predsednika države, pa tudi sedanjega pravosodnega ministra, ni presekala s preteklo prakso. Zgodba o generalnem državnem tožilstvu ostaja nekako takšna, kot je bila pred njenim mandatom.
Chick fight za višjo stopnjo
Le vloge so nekoliko spremenjene. Kot je prejšnji mandat zaznamovalo prerivanje med Cerarjevo in Brezigarjevo, si bomo tega na koncu verjetno zapomnili po novem ženskem obračunu med Brezigarjevo in Branko Zobec Hrastar. V žaru borbe je generalna državna tožilka nekajkrat ravnala nerodno, sedaj na koncu pa naravnost nespametno. Kakor koli je že prišlo do šarjenja po spisih Zobec Hrastarjeve, te nove punčice v očesu vladajoče garniture, ni moglo slednje koristiti nikomur. Še najmanj Janezu Janši.
Odrešilna ihta
A če generalna državna tožilka ne more pokazati na nič hudo impresivnega, za vsaj delno ohranjanje njenega nekdaj velikega prestiža v delu slovenske javnosti najbolje skrbijo kar njeni najhujši nasprotniki. Denimo pravosodni minister, ki ni zmogel skriti pene na ustih in je moral takoj zmagoslavno naznaniti, da so njegovi nočni mori šteti dnevi. Ali pa z njim vred tisti oblikovalci vladne politike, ki si z vso silo prizadevajo, ne glede na vse, poriniti na čelo vrhovnega sodišča nekega Branka Maslešo (kar jim bo najbrž tudi uspelo). Kot je omenjeni možakar zanje zgolj simbol, da lahko (še vedno) počnejo, kar se jim pač zazdi, lahko prav zaradi njihove ihtavosti simbol hkrati ostane Barbara Brezigar. Čeprav si omenjenega najbrž ne zasluži.
