Prigode in nezgode ob operaciji Bakla

Vichyjska vlada je na podlagi sporazuma o prenehanju sovražnosti iz l.1940 zadržala popolno suverenost nad francoskimi kolonijami, čeprav so imeli nad sabo italijansko, kasneje pa italijansko-nemško komisijo za kolonije. Silno pomemben položaj so predstavljale francoske kolonije v severni Afriki, ki so ležale na območju, kjer so se križale konvojske poti vzhodnega Sredozemlja in Atlantika. Britanci so nekajkrat skušali pridobili francosko severno Afriko na svojo stran, vendar brez večjega uspeha. V Vichyju so se dobro zavedali pomembnosti severne Afrike, zato so dali Londonu in kasneje Washingtonu jasno vedeti, da bodo to območje branili pred vsemi napadi. Zavezniške operacije bi šteli za nedopusten napad na francosko suverenost in ne za začetek osvobajanja. Če so bili tako ostri do zaveznikov, so silam osi popuščali. Že res, da niso dovolili gradnje letališča v bližini Gibraltarja in da niso trpeli italijanskega vmešavanja (saj Italijani niso premagali Francije, ampak zgolj Nemci), toda Nemci so ob Rommlovem umiku proti Tunisu na podlagi Pariškega protokola med Hitlerjem in Darlanom dobili v upravo pristanišče Bizerto, tunizijske železnice in teritorialne vode.

Kovanje načrta

Medtem ko so Američani izdelovali načrte za operacijo Bakla (Torch – izkrcavanje zavezniških sil v severni Afriki), so iz Vichyja izvedeli, da sprejem ne bo topel. Zato so se obrnili na določene posameznike na pomembnih položajih. Na podlagi poročil svojih konzulov so prišli do sklepa, da bi izkrcavanje uspelo, če bi bili Britanci v ozadju in če ne bi sodelovali privrženci generala de Gaulla, se pravi gibanje Svobodna Francija, ki pa jih je tako ali tako bilo v severni Afriki izredno malo. Američani so nato stopili v stik s skupino visokih vojaških in političnih osebnosti, tako imenovano skupino peterice, ki je sicer bila provichyjska, ampak so kot verjetnega zmagovalca vojne videli Ameriko in v njej rešitev pred komunizmom. Esenhowerjev odposlanec general Marc Clark je odpotoval v Cherchehell, da bi se sestal s francoskim generalom Mastom. General Henri Giraud, ki je 1942 pobegnil iz nemškega ujetništva, pa je izrazil pripravljenost za vodenje akcije. Kot vodjo si je skupina peterice izbrala Girauda, saj je veljal za človeka, ki ima dovolj velik vpliv, da pridobi francoske čete v severni Afriki na svojo stran in da jih prepriča, naj ne nastopajo proti zavezniškemu izkrcavanju. Tako sta hkrati potekali dve operaciji. Na eni strani zavezniško izkrcavanje, na drugi strani pa tvegan udar znotraj francoske vojske, v katerem so zamenjali ali odstranili vse francoske poveljnike, ki so bili sovražno razpoloženi do izkrcavanja.

Vojaški puč

Francoski udar je popolnoma uspel, čeprav so bili uporniki v veliki manjšini. »Zarotnikov« je bilo vsega skupaj nekaj sto, proti deset tisočem vojakov in ostalih oboroženih mož. S 7. na 8. november 1942 je general Bethourat ukazal, naj vojaki obkolijo rezidenco francoskega guvernerja v Maroku, generala Augusta Noguesa, in slednjemu ukazal, naj pozove čete, da naj ne nasprotujejo izkrcavanju zaveznikov. V Alžiru je majhnim, pogumnim in oboroženim skupinam uspelo zasesti vse ključne točke oz. stavbe v mestu: policijsko poveljstvo, prefekturo, guvernerjevo palačo in radijsko postajo. Tamkajšnji funkcionarji so bili v hišnem priporu. Če bi se v tem trenutku izkrcali zavezniki, bi bilo izkrcavanje brez smrtnih žrtev. A prišlo je do čudnega spleta okoliščin, ki so pripeljale do čisto drugačnega konca, kakor je kazalo na začetku. Najprej se je general Giraud predolgo zadržal v Gibraltarju na pogovorih s Eisenhowerju in ni bil ob pravem času na pravem mestu. Nesreča je tudi hotela, da je bil v severni Afriki admiral François Darlan, ki je bil na obisku pri hudo bolnem sinu. Čeprav ni bil tam službeno in ni bil več v vichyjski vladi, je vseeno še vedno veljal za Petainovega naslednika, hkrati pa je bil tudi vrhovni poveljnik vichyjskih oboroženih sil. Za češnjo na vrhu smetane pa so poskrbeli zavezniki, ki so zamujali z izkrcavanjem, in tako je bila zmeda popolna. Zaradi vsega tega je prišlo do preobrata. Generala Noguesa so rešile njemu zveste čete. Sam je dal sedaj Bethouarta zapreti, v Alžiru pa so razorožili vse zarotnike. Ko so se Američani končno začeli izkrcavati, je bilo že prepozno, povsod so naleteli na silovit odpor.

Hvala, francoski kolegi

Američanom se je zato zdelo pomembno, da pridejo do dogovora z Darlanom. Admiral je vseskozi obveščal vlado v Vichyju o dogodkih, a so bila sporočila zaradi hitrega dogajanja že zastarela, preden so prišla do sprejemnika. Darlan je tudi dajal vtis, da deluje s tihim odobravanjem maršala Petaina, in je tako pridobil na svojo stran še zadnje omahljivce iz vrst francoskih poveljnikov v severni Afriki. Z generalom Clarkom je dosegel mirovni sporazum o prenehanju ognja, nato pa še politično-vojaški sporazum, po katerem mu je poleg naziva komisar francoske severne Afrike pripadalo tudi poveljstvo nad francoskimi pomorskimi silami, Giraud pa je postal poveljnik kopenskih sil in letalstva. Tukaj je potrebno opomniti na neposlušnost Darlanovim ukazom, kjer mislim predvsem na admirala de Labordea, ki se ni odzval na ukaz, naj pošlje francosko ladjevje iz Toulona in odpluje v severno Afriko. Kot vemo, se je de Laborde skliceval na Petaina, na koncu pa so Francozi sami potopili svoje ladjevje. Zanimiva je bila tudi situacija v Alžiru, saj so Američani v bistvu predali oblast Darlanu, istemu Darlanu, ki je decembra 1940 rotil Hitlerja, naj sodeluje s Francijo, ki se je s Hitlerjem pogajal o prihodu sil osi v Tunizijo itd. Še večji paradoks je, da so Američani možakarju dovolili internacijo tistih, ki so izvedli začetni udar, da bi pomagali zaveznikom. Tako so se »zahvalili« francoskim kolegom, ki so zanje tvegali življenje.

Če se problema ne da rešiti, potem to ni problem, ampak dejstvo. Darlan je bil očitno samo problem.

Ob izkrcavanju so zavezniki naredili strateško napako, ko so menili, da nimajo zadosti moči, in tako operacije niso razširili vse do Tunizije. Tam so francoske čete dovolile Nemcem, da se reorganizirajo in okrepijo, same pa so odšle do alžirske meje. Vse je potekalo brez upora, ker naj ne bi dobili nobenega ukaza za borbo. Medtem se je v Aleksandriji admiral Rene Godfroy izgovarjal na maršala Petaina, češ da ni dobil od njega nobenega ukaza, in se tako s svojim ladjevjem ni hotel vmešati v spopade. Darlan je na koncu uspel pridobili na svojo stran vso zahodno francosko Afriko, kar je že samo po sebi lep uspeh, ampak zavezniki z zmedo niso bili zadovoljni.

Darlanov prevzem oblasti pa ni bil po godu mnogim Francozom v domovini, predvsem ne tistim v Londonu in generalu Charlesu de Gaulleu. Kasneje je de Gaulle sicer pokazal pripravljenost na sodelovanje z Giraudom, zavračal pa je kakršen koli stik z Darlanom, saj je ta obračunal z pripadniki de Gaullovega gibanja, ki so v severni Afriki prvi izvedli udar. Uporniško gibanje v Franciji se je počasi začelo vse bolj zbliževati z de Gaulleom, ki je pred tem veljal za simbol upora, ne pa toliko za njegovega voditelja. V takšnih razmerah je general naročil Jeanu Moulinu, naj organizira nacionalni svet odporniškega gibanja, v katerem bi bile zastopane vse politične stranke. Vsa zmešnjava se je končala 23. decembra, ko je mladi de Gaullov pristaš ubil Darlana; mladeniča je dal Giraud pri priči ustreliti. Z Darlanovo smrtjo je tudi odšla velika ovira pri združitvi Francozov v skupnem boju.

Ameriške sile generala Pattona so pri izkrcavanju v Maroku naletele na srdit odpor, zavezniki so imeli 530 mrtvih, pri Casablanci je padlo 337 Američanov. Medtem ko so se boji v Maroku in Alžiriji končali že 12. novembra, je bilo v Tuniziji drugače. Vzhodno od Alžira se je izkrcavanje nadaljevalo 11., 12. in 13. novembra, tri dni kasneje so zavezniki prestopili tunizijsko mejo, na severu Tunizije je prišlo tudi do njihovega padalskega desanta. Ustalila se je nova fronta. Sile osi so vseskozi dobivale okrepitve iz Sicilije, kar je onemogočalo hiter zavezniški preboj. Ob koncu novembra in v začetku decembra se je začelo slabo vreme, zaradi česar je Eisenhower prestavil napad.

Foto: Bibl