Pričevanje Iva in Teje Bavčar iz Ajdovščine nam ponuja izredno zanimiv vpogled v življenje ter politične in socialne razmere na Primorskem v času fašizma ter po prihodu partizanov.
Ivo Bavčar, ki se je rodil leta 1929 v Ajdovščini, se spominja, kako so morali v šoli govoriti samo italijansko in kako so uživali pri pouku slovenščine, ki ga je v cerkvi vodil zavedni duhovnik Dušan Bratina. Spominja se partizanske zasedbe Ajdovščine po razpadu Italije, ko so v strahu pred revolucionarnim terorjem in grožnjami bežali. Partizani so po prihodu Nemcev zbežali v Trnovski gozd.
Po koncu vojne je vsa Bavčarjeva družina zaradi strahu pred režimom zbežala čez mejo. Živeli so po različnih begunskih taboriščih v Italiji in nato dve leti v Nemčiji. Ivo je potem sam odšel v Avstralijo. Sprva, leta 1949, je delal v gozdovih Zahodne Avstralije in se kasneje pridružil svojim staršem Ivanu in Frančiški v Sydneyju. Leta 1960 se je vrnil v domovino in si poiskal ženo. Zaljubil se je v domačinko Tejo Brecelj, se z njo poročili in jo odpeljal v Avstralijo, tam so se jima rodili trije otroci.
Pričevanje žene Teje
Pričevanju se pridruži tudi žena Teja, ki prav tako izvira iz Ajdovščine. Pripoveduje o hudi revščini, trdem življenju in ustrahovanju, ki jih je doživljala njihova družina. Bili so verni, njen brat je bil v semenišču, zato jih je nova oblast šikanirala.
Ganljivo pripoved zakonca Bavčar končata z besedami, da imata dva domova: Slovenijo, kjer sta rojena, in Avstralijo, ki jima je dala kruh in možnost dobrega življenja. Od vsega začetka sta zelo aktivna in nepogrešljiva člana slovenske skupnosti v Sydneyju, njuno delo danes nadaljujejo tudi njuni vnuki. Oba sta opravila ogromno prostovoljnega dela in bila za to tudi nagrajena.
Teja in Ivo Bavčar sta zgled pristnih primorskih Slovencev, ki so ves čas ohranjali pripadnost narodu in veri.
