Ni kaj, za Jadranko Kosor je pestro leto. V njem je doživela praktično vse. Najprej pobožanstvenje v puljski areni, nato veliko skepso v javnosti. Januarja je sledil vrhunec, ko se je znebila svojega mentorja Iva Sanaderja. A potem je šlo samo še navzdol, najbolj priljubljena politična osebnost se je ob sindikalnem uspehu pri zbiranju podpisov za referendum o zakonu o delu spremenila v najbolj osovraženo. Končno je čisto zares kazalo, da bo vlada še letos padla in da bodo volivci na volitvah HDZ pometli z oblasti.
Spretna mešetarka Jadranka Kosor
Pa je šlo (še enkrat) za račun brez krčmarja. Kot zdaj kaže, je izstop koalicijskih partnerjev Jadranke Kosor iz vrst socialnih liberalcev (s kratico HSLS) škodil samo njim. Ne le, da sta stranko zapustila oba njena parlamentarca in podprla vlado, očitno je najstarejša hrvaška stranka pred dokončnim zatonom. Kosorjeva se je izkazala za enako veščo pri zagotavljanju zadostnega števila rok v saboru kot njen popljuvani predhodnik, ki je brez stabilne parlamentarne večine preživel ves minuli mandat.
Slaba stran kupčkanja s poslanci je kajpak preprosto dejstvo, da je slednje na moč drago. Pripadnika upokojenske stranke je treba kupiti z višjimi pokojninami, tega s kakšno cesto, onega s koncesijo kmetom. Končno so tu še poslanci vse vplivnejše srbske manjšinske stranke, ki se jih da zadovoljiti z vnovičnim proslavljanjem namišljenih veledogodkov iz polpreteklosti, za katere se je zdelo, da so jih onkraj Kolpe že pospravili v zgodovinsko ropotarnico. Proračun za omenjeno strategijo ni posebej hvaležen. Ampak dnevnopolitični rezultat ni izostal in vladna večina je po burji prejšnjih tednov celo obilnejša kot prej.
HDZ kot teflonska stranka
Še bolj čudi, da ne katastrofalna gospodarska situacija, ne sumi o vpletenosti številnih velikanov iz Sanaderjevega obdobja v velike škandale, ne uspeh sindikatov, niso temeljiteje načeli priljubljenosti najpomembnejše hrvaške stranke po demokratizaciji leta 1990. HDZ je trenutno resda za opozicijskimi socialdemokrati, ampak razlika je še zmeraj obvladljiva (po nedavni anketi Jutarnjega lista manj kot sedem točk), za povrh pa je do volitev še več kot leto dni.
Od kod nenavadna lastnost HDZ-ja, da preživlja razkole in narodne katastrofe skoraj brez škode? Ne gre pozabiti: vsaj trikrat se je stranka doslej že razklala in do temeljev zamenjala vodilno ekipo, s tem pa seveda tudi smer. Pri naklonjenosti volivcev se omenjeno ni kaj preveč poznalo, ne pod Tudjmanom, ne pod Sanaderjem. Očitno se ne bo niti pod Kosorjevo.
Na dlani je pač, da veliko Hrvatov v Tudjmanovi stranki vidi edinega verodostojnega poroka ohranjanja hrvaških zgodovinskih izročil in primernega krmarjenja hrvaške nacionalne barke, na katero so naši sosedje izjemno ponosni. In prav to omogoča druščini Jadranke Kosor še vedno neki začetni kredit, za katerega jim ni treba migniti niti s prstom.
Kaj sploh ostane velikim?
Kar bržkone zveni krivično, saj se HDZ na mnogih področjih v dolgih sedemnajstih letih svoje oblasti zares ni izkazala. Ampak opozicija ima kljub temu silno težko delo. Tokrat so se ga njeni vodilni politiki lotili tako, da so že zgodaj začeli kikirikati o nujnosti povezovanja in v istrski gostilni z imenom Kukuriku (po naše Kikiriki) sklenili sporazum. Pri tem gre za nekakšno pomanjšano različico nekdanje Račanove koalicije šesterice, le da v njej ni bolj na desno škilečih kmetov in socialnih liberalcev, tvorijo pa jo levičarski socialdemokrati, narodnjaki, istrski regionalisti in upokojenci. Štart zavezništva je bil še kar obetaven. Veliko se je govorilo, kdo vse se mu bo še pridružil, a so govorice po vnovičnem spretnem manevru HDZ-ja nekako potihnile.
Do volitev pa se bodo karte tako ali tako še večkrat premešale. Po eni strani se lahko gospodarski položaj zaostri do skrajnosti, kar bo voda na mlin vladinih nasprotnikov. Po drugi strani utegne Hrvaška do dneva D jeseni 2011 zaključiti pogajanja z Evropsko unijo. In kot kaže, bo do takrat znana sodba Anteju Gotovini. Če bo obsojen, bo nove točke kajpak pridobila po mnenju volivcev nacionalno bolj čuteča HDZ.
