Ne bom našteval vseh mogočih napak in že tako demoraliziranim opozicijskim oz. pomladnim vrstam bral levite. Pač pa bi nakazal dve smeri rešitev. Prva, človeška, je smer obnovitve civilne družbe, druga, bolj nadnaravna, pa smer duhovne obnove.
Veliko njegovih učencev, ki so to slišali, je reklo: »Trda je ta beseda. Kdo jo more poslušati?« Ker je Jezus v sebi vedel, da njegovi učenci godrnjajo nad tem, jim je rekel: »To vam je v spotiko? In če boste videli Sina človekovega iti gor, kjer je bil prej? Duh je tisti, ki oživlja, meso nič ne koristi. Besede, ki sem vam jih govoril, so duh in življenje. Toda med vami so nekateri, ki ne verujejo.« /…/ Po tistem je mnogo njegovih učencev odšlo in niso več hodili z njim. Jezus je tedaj rekel dvanajsterim: »Ali hočete tudi vi oditi?« Simon Peter mu je odvrnil: »Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš in mi trdno verujemo in vemo, da si ti Sveti, Božji.« (Jn 6, 60-64a.66-69)
Znano misel, da je večje zlo od slabe vlade le še slaba opozicija, sem v teh dneh slišal večkrat. Med drugim tudi od človeka, ki sem ga poznal kot rednega udeleženca vseh opozicijskih shodov in dogodkov, tudi shodov pred sodišči v organizaciji Odbora 2014. Dejal mi je, da je nad opozicijo (mislil je na SDS) strašno razočaran, da se bo prenehal udeleževati ne samo dogodkov »desnice«, ampak tudi volitev, saj ni mogoče ničesar več doseči, največja opozicijska stranka pa po njegovem motivira vse manjše število ljudi.
Dolančeva mantra prekletstvo, izrečeno nad Slovenijo
Ob tem jamranju sem se spomnil na to, kako bi se Milan Kučan (nekdaj vodja skupine za psihološko-propagandno dejavnost pri ZKS!) privoščljivo hihital, če bi ga zdajle slišal. Namreč, taktika sovražnika je predvsem v tem, da mora nasprotnika prepričati v to, da so njegovi napori jalovi, da ni mogoče spremeniti ničesar, da se energija troši v prazno. Ergo: komunisti oz. njihovi nasledniki so trdno na oblasti in niti ne poskušajte kaj spreminjati, ker tako pač mora biti. Ali kot je že zravnaj na svoj značilno trd način povedal ena najmočnejših figur titioizma Stane Dolanc: »Mora nam biti popolnoma jasno, da smo v tej državi mi, komunisti, na oblasti. Kajti če ne bi bili mi, bi to pomenilo, da je nekdo drug, ampak temu ni tako in tudi nikoli ne bo.« Tako Dolanc kot nekateri njegovi somišljeniki so bili prepričani, da komunizem v Jugoslaviji ni bil zgolj uvožen iz Sovjetske zveze, pač pa je bil avtentičen, kajti revolucija je bila »spočeta« s strani domačih komunistov, sicer šolanih v Moskvi. To Dolančevo tezo je zastopal tudi zadnji obrambni minister SFRJ general Veljko Kadijević, ki pa je zaveznike za obrambo komunizma v Jugoslavije leta 1991 iskal tudi v Moskvi (pri sovjetskem kolegu generalu Jazovu), vendar neuspešno – zadnja priložnost za skupno obrambo komunističnega sistema se je izmuznila iz rok avgusta 1991, že po osamosvojitvi Slovenije, ko je v Moskvi prišlo do neuspešnega poskusa državnega udara. Je Dolančeva mantra res prekletstvo, izrečeno nad Slovenijo? Se tega prekletstva lahko znebimo?
Drugi krog predsedniških volitev z dvema odtenkoma rdeče
Ni dvoma, da je pomladna stran (izrazu »desnica«, ki je zelo zavajajoč, se bom raje v bodoče izognil) v zadnjih nekaj mesecih doživela dva udarca na voliščih. Najprej z neuspešnim referendumom o drugem tiru, kjer bi vladna stran zmagala, tudi če ne bi bil uzakonjen kvorum, potreben za uspeh referenduma. Drugi takšen neuspeh pa je, da smo dobili drugi krog predsedniških volitev z dvema odtenkoma rdeče. Z drugimi besedami: v drugem krogu niti ne bomo mogli izbirati med dvema nasprotujočima opcijama, pač pa nekaj podobnega kot aprila 1989, ko je SZDL izbiro slovenskega člana predsedstva SFRJ preložila na ljudstvo – od več deset kandidatov v prvi fazi sta po nekajkratni kadrovski selekciji ostala le še predstavnik establišmenta Marko Bulc ter manj znani bančnik iz Zasavja dr. Janez Drnovšek, ki pa je že imel politične izkušnje z delom v jugoslovanski skupščini in naj bi ga, kot je takrat razkril Niko Kavčič, Dolanc določil kot »rezervo«, saj je Partija s tovrstnimi volitvami merila javno mnenje v republiki. Zagotovo pa sta dva poraza v kratkem času psihološko precej dotolkla tiste, ki so bili doslej prepričani, da so v naši državi možne spremembe na bolje.
Tranzicijska nomenklatura si zadovoljno mane roke
Poglejmo nekaj primerjav. Na vseh dosedanjih predsedniških volitvah, vključno s tistimi leta 1990, so se doslej samo trije pomladni kandidati uvrstili v drugi krog: leta 1990 je bil to dr. Jože Pučnik, leta 2002 Barbara Brezigar in leta 2007 Lojze Peterle. Nihče od njih nato ni bil izvoljen za predsednika. Leta 2012 je dr. Milan Zver kot edini iz trojice kandidatov ostal brez drugega kroga. Toda primerjajmo izide v absolutnem številu glasov: leta 2007 je Lojze Peterle v prvem krogu prejel nekaj več kot 283 tisoč glasov (ob tem ni mogoče spregledati tudi Jelinčičevih 188 tisoč glasov). Leta 2012 je dr. Milan Zver v prvem krogu zbral nekaj več kot 198 tisoč glasov, kar pa je bilo premalo za uvrstitev v drugi krog, saj sta bila njegova konkurenta Borut Pahor in dr. Danilo Türk glede na prejete glasove boljša od njega. Letos je bila situacija nekoliko drugačna in dejansko podobna volitvam leta 1992, ko je vsaka stranka predlagala svojega kandidata. Štiri dame, ki so zastopale slovensko pomlad (Romana Tomc, Ljudmila Novak, Suzana Lara Krause, Angelca Likovič), so skupaj zbrale le 165 tisoč glasov, če sem prištejemo še skoraj 17 tisoč glasov Andreja Šiška, je seštevek še vedno manjši kot število prejetih glasov dr. Milana Zvera. Kaj nam ta primerjava pove? Morda to, da je trend tako glede udeležbe kot podpore pomladnim strankam (naslednikom Demosa) v upadu, pasivizacija je v vzponu, kar pomeni, da si lahko tranzicijska nomenklatura zadovoljno mane roke.
Potrebujemo obnovo civilne družbe in duhovno obnovo
Je torej opozicija (mišljen je seveda tisti del opozicije, ki sodi v nasledstvo Demosa) zanič? Je premalo radikalna, je morda preveč radikalna, je morda kompromisarska ali samo na splošno nekvalitetna? Ne bom našteval vseh mogočih napak in že tako demoraliziranim opozicijskim oz. pomladnim vrstam bral levite. Pač pa bi nakazal dve smeri rešitev. Prva, človeška, je smer obnovitve civilne družbe, druga, bolj nadnaravna, pa smer duhovne obnove.
Pripis uredništva: Nadaljevanje s prikazom možnih poti, kot jih vidi avtor, izhoda iz nastale situacije v slovenski družbi bomo objavili v naslednjih dneh.
