Poslanec mora delovati tudi samostojno, pogovor Tone Kokalj, 1. del

Vaša politična kariera je zanimiva; bili ste župan, poslanec in predsednik odbora DZ za Evropske zadeve. Kako gledate na prehojeno pot?

Moja politična pot odraža stanje v katerem se nahaja naša mlada demokracija in država. Po sili razmer sem postal »priučen« politik in se tako moral znajti in plavati v vodi, v kateri sem se znašel. Vesel sem, da sem pripomogel h kvoti novih ljudi v politiki in tudi pomagal dokazati, da se človek lahko nauči solidnega upravljanja s skupnimi zadevami, če hoče.

Ankete kažejo na izjemno nizko zaupanje ljudi v vlado, državni zbor in politike. Kaj bi bilo potrebno spremeniti za dvig stanja demokracije?

Mnenje ljudi je vedno odraz predvsem vtisov, ki jih imamo ljudje o določeni stvari. V Sloveniji je bila politika takoj z začetkom demokratičnih procesov predstavljena kot konflikt in zgolj privilegij nekaterih, ki so nesposobni in iščejo zgolj svoje koristi. Predvsem politične stranke in tisti, ki smo si upali vanje včlaniti, so bile prikazane kot družba koristolovcev in izkoriščevalcev, predvsem pa prepirljivcev. Temu se je pogosto za nove stranke dodala še nota »neizkušenosti« in mnenje se je oblikovalo v skladu s tem vtisom. Namen je bil predvsem ljudi obdržati čim dlje od aktivne politike, saj množica novih politikov lahko nepredvidljivo spremeni razmere na sceni – če jih ni, lahko »stara« politika vse lažje obvlada.

Drug problem je, da dokler v Sloveniji ne bo kvalitetno izoblikovanih novinarjev na kvalitetnih fakultetah, ki bodo res lahko pisali, kar mislijo in vidijo in dokler se uredništva ne bodo otresla »botrov«, ki jim še vedno dihajo za ovratnik, se ne bo nič spremenilo.

Potrebno je uskladiti še delovanje različnih državnih organov v skladu z Ustavo RS in normalnim stanjem v podobnih pravnih ureditvah. Državni zbor je popolnoma podrejen vladi, pa ne le njej, tudi ustavnemu sodišču, ki odloča vedno bolj politično in vedno manj vsebinsko. Tudi predsednik države se pogosto obnaša kot častni predsednik, ki lahko vsakemu soli pamet in mirno zagovarja le del državljanov, na škodo ostalega dela.

Ko ste bili še poslanec, ste bili kritični do nekaterih odločitev vlade premiera Janše, kot na primer pri zakonu o pokrajinah. Odločali ste se po svoji vesti in za tisto, kar ste videli kot najbolj pravilno. V čem vidite pomembnost samostojne drže poslanca pri pomembnih odločitvah ?

Kot sem že omenil, je podrejenost državnega zbora vladi prevelika. Operativno so odločitve poslancev v preveliki meri odvisne zgolj od skopih razlag vladnih uslužbencev, kaj šele, da bi se zavedali konkretnih posledic v obliki podzakonskih aktov, ki jih spet pripravlja vlada. Poslanci so razdeljeni po vsebinskih sklopih (odborih), ki jih zastopajo prednostno v imenu cele poslanske skupine. Roki, v katerih poslanci lahko dajo vsebinske pripombe na zakonodajne predloge lastne vlade, so kratki. Pogosto razpravlja vsebinsko kritično opozicija, ki vodi razpravo predvsem politično.

Zato je zelo pomembno, da poslanci, ki dobro poznajo določeno področje in imajo o njem jasno izoblikovano mnenje, to že v času priprave zakonodaje jasno predstavijo. Končno je za sprejem zakona odgovoren poslanec osebno, ne vlada – zato ima pravico uveljaviti svoje mnenje. Če se zgodi, da vlada diktira zakonodajo, ki pomeni sistemske spremembe, ne da bi poskušala uskladiti različne poglede vseh poslancev koalicije, potem se lahko zgodi, da bo kdo od poslancev zaščitil svojo integriteto in svojo presojo.

To se je zgodilo meni v povezavi z Zakonom o ustanovitvi pokrajin. Sam sem se z vsebino ukvarjal več let preden sem postal poslanec in sem imel o tem izoblikovano svoje mnenje, za katerega pa me ni nihče vprašal. Nalepke, da sem proti skladnemu razvoju Slovenije, če imam drugačno stališče, pa si nisem pustil nalepiti.

Kaj menite, da je bil vzrok, da niste po več deset opravljenih pogovorih z vodilnimi v različnih podjetjih, mogli dobiti redne zaposlitve ? Jih je motila vaša načelna drža pri nekaterih občutljivih temah (med in povojno dogajanje, družinski zakonik, druga moralna vprašanja, .. ) ?

Posebna situacija se v Sloveniji kaže v odnosu do nekdanjih politikov in javnih uslužbencev na odgovornih mestih. Nekateri se nas izogibajo v širokem loku – bojijo se podobne etikete, kot smo si jo prislužili tisti, ki smo opravljali kakšno javno funkcijo. Če nisi v trenutno pravi politični eliti, potem je težko najti službo – četudi isto kot si jo opravljal prej. To je v primerjavi s tujino popolnoma nenormalno.

Na enem od razgovorov za mesto ravnatelja (v šolstvu sem bil pred, med in po političnih funkcijah) sem namesto vprašanj o vsebini vodenja šole dobil naslednji vprašanji: »Kako si upate iz politike vračati v šolstvo? Ali ste pripravljeni podpisati, da ne boste kandidirali za nobeno funkcijo, če boste ravnatelj?« To kaže na izjemno nepoznavanje ustavnih pravic, prav tako pa prepričanje, da je avtonomija šole rezervirana za politično ne razmišljajoče ljudi, ki pa jim je dovoljeno vse.