V nedeljo je v Ljubljani spet prepričljivo zmagal Zoran Janković in njegova lista.
Na Dunaju so isti dan “zmagali” Strachejevi Svobodnjaki.
Po celotni Evropi smo po “11. septembru” in po začetku svetovne ekonomsko-finančne krize priča krepitvi populističnih sil. V različnih lokalnih kontekstih gre enkrat za leve, drugič za desne populiste.
Ob rezultatu, kakršnega je v Ljubljani dosegel Janković, ni moč vseh njegovih volivcev, niti ne večine, obsoditi za nekakšne leve zarotnike in klanovce. Ali je torej njegov uspeh slovenska/ljubljanska varianta anti-globalizma in populizma?
V nedavnem pogovoru za “Reporter” je Zoranu Jankoviću verjetno ušel stavek, da ni politik. A verjamem, da tako tudi misli in bi se raje videl le kot nekakšen manager, tehnokrat. Zaskrbljujoče je, da župan Ljubljane, o katerem govorijo kot o možnem novem predsedniku vlade, zase reče, da ni politik. Bolj populistične izjave si ne bi mogli misliti.
Njegov slogan “(Zoran Janković) dela” ali pa “Tako se dela” hoče seveda povedati, da je sredi splošne neučinkovitosti in nesposobnosti slovenske uprave in samouprave prav on, Janković, svetilnik konkretnih dejanj. Poudarjanje učinkovitosti je še en učbeniški atribut populizma.
Toda, ali je ob fenomenu populizma, pričakovanjih volivcev po hitrih, učinkovitih rešitvah morda deloval tudi strah? Nekateri Jankoviću naravnost očitajo avtoritativnost, celo popolnoma neprizadeti opazovalec pa ne more spregledati dobro naoljenega glasovalnega stroja Mestnega sveta in dogajanj z zemljišči. Takšna “učinkovitost” zbuja strah. Volivec, “mali človek” v deželi, ki še ni povsem zaključila izhoda iz tranzicije, je morda začutil, da se je takšni “učinkovitosti” bolje ukloniti kakor zoperstaviti.
Janković je pometel ne le z desnico, ampak tudi z levico. Še več, zdi se, da se okrog njega začenja oblikovati novo jedro levice. Po nedelji si mora – kar je žlahtnega na levici – postaviti vprašanje: se bo slovenska levica res zadovoljila z Jankovićem? Je to res njen najsposobnejši, najučinkovitejši izraz?
Foto: Wikipedia
