Pomlad po meri pomladi in po meri zime

Dr. Aleš Maver

Priznam, nerodno mi je, ker me je nedvomno pronicljivi Rok Čakš morda celo upravičeno osumil, da sem podlegel čaru lažne novice o zbliževanju med Novo Slovenijo in Marjanom Šarcem. Zato bom v luči umestnega opozorila na tem mestu nadvse previden.

Možna koalicija, a … 

Svoje videnje tega, kako bi politična alternativa v državi, tista zaresna, nemara lahko prišla vsaj do kosa oblastne pogače, sem predstavil v prejšnjem prispevku. Ker se mi igranje na relativno večino ene od desnosredinskih strank (sploh kakšne možnosti za to bi imela samo SDS) ne zdi preveč obetavno, bi bila najboljša predvolilna koalicija za spremembe tako ali drugače vnetih skupin, ki bi na volitve šle na več (a ne preveč) ločenih listah.

Ni potrebno biti posebej bister, da človek opazi nelagodje pri nekaterih potencialnih partnerjev prav zaradi še vedno relativno velike moči Janševih. Kot ni posebej verjetno, da bi ti dosegli relativno večino med vsemi strankami, je zelo malo verjetno, da ne bi na desni strani političnega prizorišča, če jo že tako imenujemo, zasedli prvega mesta, bržkone s kar nekaj prednosti. Za tiste, ki imajo s tem težave, obstaja res samo ena napol sprejemljiva pot, po kateri bi lahko ohranili videz, da jim gre za spremembe. In to je prav povezava s konservativnim, morda še posebej katoliškim volivcem očitno vsaj v določeni meri všečnim Marjanom Šarcem.

Njegovo sploh še neizvaljeno gibanje, ki pa ga ankete kljub njegovemu stanju fetusa že lep čas uvrščajo na prva mesta strankarske lestvice, je seveda možen partner za predstavnike politične alternative, morda je lahko celo jeziček na tehtnici.  Vendar bi morali biti jasni predvsem dve stvari. Prvič, njegova instantno porojena druščina ne more veljati za nosilko pravih in potrebnih sprememb. Drugič, povezava z njim bi bila res smiselna le, če bi sedanja desnosredinska opozicija v njej imela večino. Če bi se z njim povezala, denimo, samo Nova Slovenija (lahko tudi v navezi še s kakšno manjšo grupacijo), bi bila v taki kombinaciji v prvi vrsti lep okrasek. Kajpak je res tudi tisto, kar sem zapisal na drugem mestu. Kaj takega bi bilo boljše kot nič in morda sploh največ, kar je v naših podalpskih razmerah mogoče, saj bi prineslo manjši partnerici nekaj političnega vpliva in nekaj olajšav za njeno volilno bazo.

Toda bistveno je, da se pomembnih sprememb v nobenem primeru ne bo dalo doseči brez upoštevanja največje opozicijske stranke in njenih volivcev, ki jih je med zagovorniki teh sprememb – hočeš nočeš – še vedno največ in jih politično ne more zastopati kdo drug kot stranka, za katero volijo. Zato moram še enkrat ponoviti že povedano, da bi bilo vsako govorjenje o novem Demosu brez SDS le malo umestno, saj bi bilo kaj takega nedvomno torzo in bliže novi različici ljudske fronte.