Branko Masleša postaja simbol vladajoče politike. Za nekoga, ki je »izbran« in so mu vrhovni sodniki dali podporo z zavestjo, da je »politično maziljen«, bo oblast naredila vse, da ga na izbrano mesto tudi postavi.
Bolj kot mu nasprotuje del opozicijske politike, pomembnejši simbol postaja. Položaj je podoben tistemu simbolu, ki ga je vsilil predsednik republike z nagraditvijo zadnjega šefa Službe državne varnosti Tomaža Ertla. Bolj ko je desnosredinska politika in njihovi razumniški krogi zaradi »revizionističnega« početja Danila Türka povzdigovala glas, bolj so na strani dedičev stare garde strnjevali vrste. Znan scenarij, s katerim velikokrat prepričujejo vodjo opozicije, naj se raje niti ne kaže preveč in le mirno čaka, da trupla sama priplavajo po reki navzdol.
Ne gre več le za stvar samo oziroma za vprašanje ustreznosti kandidata, temveč vedno bolj za politični prestiž. Kaj je povedal ustavni sodnik Jan Zobec, ni pomembno, odloča le kalkulacija, v čigavo politično korist je njegova dramatična izpoved. Tednik Mladina ga je preprosto označil za opravljivca, pa čeprav je predsednik ustavnega sodišča Jože Tratnik v posebni izjavi zapisal, da ima tudi ustavni sodnik kot vsakdo pravico, da predstavi svoje osebno vedenje ali stališča, še zlasti kadar meni, da gre za vprašanja, povezana z varovanjem človekovih pravic.
Z vztrajanjem pri kandidaturi je vrhovni sodnik Marko Šorli pokazal, da stvari na vrhovnem sodišču niso urejene tako, kot bi se spodobilo. Čeprav njegovi kolegi niso povedali, zakaj so ga zavrnili (dobil pa je pozitivno mnenje sodnega sveta), zdaj velja za tistega, ki po besedah pravosodnega ministra Aleša Zalarja ne zna dostojanstveno priznati poraza. Tudi ta natanko merjena ost ministra kaže na to, da bo z blagoslovom koalicije za predsednika vrhovnega sodišča predlagal Maslešo in da je bil ta ves čas morda njegov skriti kandidat.
Znano je, da kani Zalar depolitizirati imenovanje generalnega državnega tožilca. Šorli ima dober predlog glede imenovanja predsednika tretje veje oblasti. Na zadnjem občnem zboru je omenil v nekaterih drugih državah z utrjeno demokratično tradicijo uveljavljeno nepisano pravilo seniorstva. Po odhodu predsednika krmilo prevzame podpredsednik ali kateri od najstarejših sodnikov. S tem bi varovali kolegialne odnose, preprečevali nezdravo tekmovalnost, spletkarjenje in klikarsko spotikanje kolegov. Navsezadnje pa tudi vnašanje politike na sodišče po kuloarjih in kabinetih.
Ivan Puc v Reporterju
