Karl Erjavec in njegova druščina sta slovensko politično javnost v precejšnji meri šokirala že s presenetljivim dosežkom na lokalnih volitvah. Zadnje javnomnenjske raziskave kažejo, da se njihov vzpon nikakor ni ustavil.
Nova levica?
Za desusovci počasi zaostajajo socialdemokrati, nedavno še nesporno prva stranka levice. A nenadoma ni več povsem izključena niti možnost Erjavčevega skoka pred samega Janeza Janšo, čeprav se slednjemu bržkone zdi, da je spričo kriznih razmer v državi in razsula vladne koalicije s svojo stranko trajno aboniran na prvo mesto.
Seveda ob precej časa trajajoči letargiji obeh najmočnejših političnih skupin iz leta 2008 ni nič nenavadnega, če se volivci ozirajo po alternativi. Vprašanje je le, zakaj naj bi jo našli ravno v grupaciji, še najbolj podobni večjemu gasilskemu ali čebelarskemu društvu.
Bistveni dejavnik za to nedvomno ostaja simpatična figura strankinega predsednika, o čemer je bilo na Časnikovih straneh v preteklosti dovolj napisanega. Po lokalnih volitvah je Erjavčeva zvezda postala še svetlejša, tako da se je za marsikoga dejansko spremenil v političnega terminatorja, kakor se je šaljivo poimenoval sam.
Ampak drznem si zatrditi, da samo Karlova karizma ne bi bila dovolj za ogrožanje Janše in Pahorja, kot za kaj takega ni zadostovala nemara celo večja karizma Zmaga Jelinčiča v času njegovega zenita. Ne, trenutna pot Desusa s kljubovalnim nasprotovanjem neizogibnim reformam kaže poteze nastajanja nove, scela populistične in ljudstvu všečne levice. Kar je za obdobje hudih gospodarskih pretresov in sesedanja dosedanjega sistema tovariškega kapitalizma kot naročeno. Če se bo proces nadaljeval in ga bodo vladajoči skušali za nameček zatreti z nespretnim miniranjem osebe priljubljenega predsednika, se ne socialdemokratom ne demokratom ne piše nič dobrega.
Komunisti in (neo)liberalci pod eno streho?
Na poti zgodbe o uspehu se lahko sicer znajde veliko ovir. Dejstvo, da Desus poganja iz izrazito interesne stranke, ki vsaj trem četrtinam prebivalstva ne bi smela povedati ničesar, je ob karizmatičnem, s kakršnimi koli programskimi zadržki neobremenjenem šefu v bistvu obrobnega pomena. Huje je, da je Desus – razen predsednika in njegovega ožjega kroga – ideološko najbolj okostenela slovenska stranka. Njeni prvotni člani bodo težko sprejeli že Erjavčevo pljuvanje po tovariših iz leve koalicije in po pridobitvah zadnjih dvajsetih, v širšem smislu pa zadnjih šestdesetih letih.
Omenjena okostenelost utegne hkrati usodno ovirati Desusov prodor v sredino, pa tudi pridobivanje prodornih osebnosti iz drugih sektorjev političnega prostora. Erjavec je denimo lahko vnet, kot se trenutno dojema ljudska tribuna Pezdirja in Lahovnika, a so njuni liberalni pogledi za trdo jedro stranke prava rdeča cunja.
Vendarle v boljšem položaju kot Pahor
Kljub temu je nekdanji okoljski minister na boljšem kot njegov nekdanji vladni šef, ki za seboj nikoli ni imel stranke, kar se je ob koncu izkazalo za usodno. Neverjetni uspeh demokratičnih upokojencev je namreč zgolj Erjavčevo delo, zato mu bo vsaj večina članstva – ne glede na strašljivi Žnidaršičev zgled – nekaj časa verjetno pustila proste roke. Dokler bo tako, bo Desus lahko najperspektivnejša slovenska stranka. To pa ni nujno dobra novica.
Foto: Gov
